Fennesz, Grom in Kurokawa v Kinu Šiška

Fennesz & Lillevan

Ljubljana / Kino Šiška
27. 11. 2012

Pod nedavnim, jesensko zdrizastim torkovim nebom se je koncertni večer štartal še pred parlamentom. Oklepljeni robokopi so nemo izzivali pisano množico priložnostnih protestnikov, topogledih skinov, infantilnih navijačev, pa seveda klenih levičarskih duš, intelektualcev in še koga. Znancev iz kulturnih krogov seveda ni bilo. Bili so v KŠ, kamor je počasi zaneslo tudi mene. Rahlo depresivnega nad brezupno neartikuliranim glasom množice. In sem odjahal v samo gnezdo preartikuliranih konceptov, hipsterije, artfegov in seveda čudovito senzibilne, bolj ali manj apolitične glasbe. Ljubo doma, kdor ga pač (še) ima.

Pisal se je prvi dan festivala Sonica, izredno ambiciozne zadeve s simpoziji, predavanji, delavnicami, tehno zabavo in, kakopak, kultnim (če kdo, potem res on) dunajskim laptop kitaristom Fenneszom. Kreativno že malce ofucan, tako sem si mislil, v živo pa predvidoma fenomenalen. Kino Šiška je bil tako kurizono vzporeden in kontrasten Trgu republike. Namesto navadnega piva češki Bernard, namesto šalov in kapuc za anonimno agresijo individualni stili in namesto jeze mnenja in cinizem.

In seveda, namesto hreščavega megafonskega grmenja čez tajkune in lopove je brnelo in vrvelo v čisti abstrakciji. Večer je kot prvi ozvočil otvoril Tomaž Grom v virtualni in konceptualni družbi Franza Hautzingerja, Jonasa Kocherja, Seijira Murayame in Olivierja Toulemondeja. V skladu s t.i. »tretjo kulturo«, temo letošnje Sonice, ki je za neposvečene hudo megleno opredeljena in se moji vulgarni duši zdi uporabna bolj za govorjenje kot mišljanje, je Grom predstavil blazno zanimiv, če nekoliko naporen nastop. Igral je skupaj s štirimi vnaprej posnetimi in preko zaslonov predvajanimi muzikanti, katerih prezenca je bila v temi male dvorane KŠ izredno resnična, mesena, a obenem tudi stilizirana in cinematična, prividna. Bili so kot meglena, časovno neopredeljena prezenca mnogoterih virtualnih jazov, prosto izginevajoči in vračajoči. Njihov zvok je bil, če sem prav razumel, sinhroniziran le preko posredovanja Groma kot žive vezi, in hkrati je bilo slišati tako dejavno improvizacijo kot povsem naključno randomizacijo. Bistveni moment glasbenega porajanja je bil pač dogodkovni kontekst zvoka.

Saj ne, da je to bilokako nov izziv etabliranemu mišljenju koncerta, a v luči galopirajočih tehnologij je ta rez še vedno na mestu. Keč je namreč v tem, da se – hecno – nisem počutil (preveč) nategnjenega; po koncertu so v spominu ostali glasbeniki in njihovo sodelovanje, pa jih pravzaprav ni bilo in tudi sodelovanje se je le zdelo. Ne vem kateri bend, neki veliki poprokerji, je že nekje tarnal, da bi radi koncertirali iz domače dnevne, pa se mi je to zdelo bedasto. Ampak hej, tokrat je prav to začuda funkcioniralo. Nekako. Zvočno je znalo biti intrigantno, a na momente nekoliko mučno in navkljub zanimivim pasažam včasih dolgovezno. A saj smo obiskovalci takih dogodkov subtilne persone, in tudi iz tako bežnih izhodišč lahko napletemo užitek.

A vsaj vašemu, kot že rečeno vulgarnemu recenzentu je precej več narativnih, analitičnih in senzualnih preglavic povzročal nabor avdiovizualnih inštalacij, ki so v sklopu tega socialnega dogodka figurirale kot svetleč in migotajoč, pa z besedičenjem ozaljšan deco. Nemara bi bolj fokusiran obisk omogočal kaj več rezoniranja, pa sem roko na srce skeptičen, da bi pomagal prav vsem inštalacijam. Četudi zaupam (od mene mnogo bolj kompetentnim) kuratorjem izbora, so v vsakem primeru inštalacije v svoji bistveni funkciji služile pretvarjanju kot-da-nismo-nezainteresirani in subjektivni kulturni diferenciaciji. No, v svoji biti še vedno ostajam kmetavz.

A kmetavz, ki je v nadaljevanju večera vendarle prišel na svoj račun. Ryoichi Kurokawa je v Katedrali v slabi uri povsem nadvladal pričakovanja z zvokom, ki je nekje med starimi drillnbasiš ritmi založbe Warp in (če termin jemljemo zelo svobodno) tehnoidnimi  kirurgi založbe Raster Noton. Energični, močno in izvirno ritmičnimi komadi so v zvočnem okolju Katedrale fenomenalno funkcionirali, in tole bi bilo definitivno presenečenje leta, če bi Ryoichi nekoliko presegel premočrtnost tako komadov kot nastopa; v slednjem je, lahko bi rekel po japansko (oz. tako konkretno kot metaforično bolj ustrezno, po nemško, koder tipo sicer prebiva), le malo prostora prepustil digresijam in nepričakovanemu. Poleg tega mu je manjkalo pop momenta, ki se je morda celo nakazoval (a ne tudi deloval), in kaka jasnejša koncesija melodijam oziroma vsaj vznesenosti, ki se ni mogla poroditi; pa to ni vprašanje minimalizma in mehanskega oz. digitalnega hladu, saj sta Noto in Ikeda v taisti dvorani z neprimerno bolj radikalnim zvokom lahko pričarala svojevrstno liričnost. A ta nedosežen potencial, ki se je izkazoval v japančevi muziki, je rešil estetski učinek celotnega nastopa. Z odličnimi, z glasbo čudovito korespondirajočimi vizualijami je Ryoichi celovito dominiral možno izkustvo, tekom katerega pozornost ni prehajala in razlikovala, ampak se je prav sinestetično izgubljala v obojem hkrati. V trodimenzionalnem svetu rezkih linij in sunkov, pa valečih se basov in mrež vektorjev, čez katere kot-da-je napeta opna zvoka. No, nekaj takega.

Čez cigaret ali dva je na oder uletele Fennesz in … pač bil Fennesz. Občutek za čas in sosledje sem tekom nastopa izgubil. Mehkoba nakazanih melodij, nežnost njegovih distorzij ter belega šuma in neskončno poletna melanholija sladkobnih kitarskih akordov je vedno znova presunljiva, pa vseeno tudi domačna. Njegova muzika je, v odsotnosti bolj gibkega jezika in sledeč asociacijam, mreža sončnih žarkov, ki se vali po površini morja v poznem popoldnevu, spuščena skozi kitarsko distorzijo ter skozi dediščino psihedeličnega popa in elektronskih avantur. Americana, prežgana s tehno senzibilnostjo, ki je na tem nastopu v šririkratštiri formatu nenadejano pospremila kake tri komade in kar je smer, v katero je na neki starejši plati Fennesz že zašel, pa je žal ni razvijal, ampak je, kot na aktualnem soundtracku za film AUM, svoj zvok začel redčiti in se baviti s subtilnejšo efektivnostjo (da mu jebem; hočem pop za 21. stoletje, kot je nekoč opredelil svojo muziko in ki se je na tem nastopu nekam medlo, pa zadovoljivo udejanjal in s katerim bo nemara še kdaj ustvaril kak albumski presežek). A kot rečeno, bilo je fajn. Vizualije so bile bolj odsev občutka glasbe, in ker so bila pričakovanja nizka, so bile šibke le v relaciji z dejansko avdiovizualno izkušnjo predhodnega nastopa. Izven tega so ambientalno kar dostojno učinkovale, seveda pa niso posebej zaposlile fokusa, ki je lahko prosto jadral na cvrčeče melanholični sonični lavi našega Fenneszka.

Da malce po sili sklenem narativni krog recenzije, še to; potem smo socializirali, se zapili in čvekali in se sploh imeli blazno bolje kot na včerajšnjih ponovnih prezeblih in brezplodnih demonstracijah.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Jaušovec
Video: Sveže sadje

 

festival Sonica – FENNESZ & LILLEVAN (AT/DE) RYOICHI KUROKAWA (JP) from Sveže Sadje on Vimeo.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.