Don’t forget us, we are fuckin’ Motörhead … and we play rock’n’roll!!!

Lemmy Kilmister

Ljubljana / Hala Tivoli
10. 12. 2012 

V krasnih časih živimo, kajne? Res je, da smo skorajda na psu in ravno tako je res, da smo vse nižje in nižje in da, če bo šlo tako naprej, kmalu ne bomo imeli niti za mrzel burek in postan jogurt, ampak dandanašnji vsaka beseda, ki jo kdo spregovori javno, tako zlahka dobi politično težo. In namesto da bi Nietovski Borut uletel na oder, zaželel prav nagnusno smrt vsem tiranom, za njim pa bi ostali sotrpini tačas drajsali Revolucijo, je frontman dvakrat ali trikrat bolj sramežljivo čivknil znano geslo ljudskih protestov, bend pa je v glavnem vrtel že znane napeve polpretekle zgodovine, večinoma iz krasnih osemdesetih. Če se ne motim, se Trinajstke niso niti dotaknili, z najnovejšega obdobja pa so nam privoščili zgolj Bogatuna, vse ostalo je šlo na račun že oddaljenih časov. Ki pa kljub vsemu napredku, ali pa ravno zaradi tega, postajajo vse bolj aktualni. Pa tako lahko bi bilo narediti kak mali večerni eksces in spraviti v ekstazo upora zbrano občestvo, a Nieti tega preprosto niso izkoristili, kar jim kar malce zamerim. Nasploh se je zdelo, da je Nietom kar malce neugodno nastopati pred zbranim občestvom, pa čeprav so že v samem štartu pred seboj zbrali kak tisočak in nekaj več duš. Sicer zelo dober nastop ene najstarejših novonastalih skupin v zadnjih letih, se mi je kljub vsemu zazdel kar malce prisiljen in brez tako želenega žmohta, sploh če se spomnim tistega špila izpred dveh let v Križankah. Je pa tudi res, da sama kombinacija nastopajočih ni bila ravno v njihovo korist. Čeprav na splošno lahko rečemo, da oboji žgejo precej bazičen rokenrol in da sta si v tem benda zelo podobna, pa je kontekst že v osnovi precej različen, tako da mi izbira predskupine ni ravno najbolj jasna. Kljub temu, da so si Anthrax vzeli dan dopusta, bi tudi na rodni grudi lahko našli kak bolj primeren derivat hedonističnega rokenrola, ki bi splužil pot glavnonastopajočim. Pa ni šlo. Ali če na kratko povzamem modrost enega sodrugov, ki so prisostvovali dogajanju – Niet so bili sicer dobri in lepo jih je slišati, ampak dejstvo, da poleg Motorheadov na celotni turneji, razen pri nas, igrajo še Anthrax, je pa zares vredno strela v koleno.

Je pa zato zagrmelo, ko so se na oder privlekli Lemmy in njegova kompanija in ne glede na to, da ozvočenje v Tivoliju, ko se vanj zakadi težak in glasen rokenrol, piska in hrešči dosti bolj, kot se spodobi, je prisotna publika padla v rokenrol ekstazo. Niti to, da je bil njegov vokal skorajda neslišen in, če smo ga že slišali, nerazločen, ni motilo užitka. Da o tem, da je Lemmy spregledal pokojninsko reformo in da se z dobrimi šestimi desetletji še vedno vleče po odrih širom sveta, pa i šire, ne izgubljam besede. Če smo iskreni, smo na odru gledali že pretežno utrujenega dedka, ki pa še vedno zna tolči po basu in ima poleg sebe odlično ognjeno podporo ki – če malce parafriziram ostale medije – skupaj še vedno znajo zbombardirati publiko. Motorheadi so preprosto odlični – hudič v Tivoliju je bil v tem, da dvorana ni pripravljena na bend takšnega kalibra. Dokaz – dvorana Tivoli še vedno stoji, če bi bilo na svetu kaj pravice, bi se sesula z nami vred, po možnosti z Orgasmatronom v ušesih.

Sicer pa je obisk koncerta Motorheadov vedno malce shizofreno dejanje. Če povem malce bolj preprosto – tudi če jih zaslišite iz straniščne školjke, se vam zdi, kot da poslušate tankovsko divizijo v kristalno jasnem surround formatu. Motorhead so se v svoji karieri, kljub nekaterim padcem, tako močno zapisali v kolektivno podzavest, da bi bilo videti na odru na pol obnemoglega starčka z Rickenbackerjem v rokah ne samo nespoštljivo, ampak preprosto butasto. Na koncert Motorhead se ne gre zgolj zato, da bi videli, kaj so si fantje izmislili v zadnjem letu dni. Na koncert Motorheadov se gre v glavnem zato, da se ujame tisti delček zgodovine, ki še kar in vedno traja in ki je svetovni glasbeni zakladnici dal sicer rahlo ponavljajoč, a močan pečat divjega, glasnega rokenrola. To, kar je v osnovi tudi bil že od samih začetkov, le da se je Lemmyju zazdelo, da se ne sliši dovolj na glas. In, seveda, zazdelo se mu je tudi, da bas kitara ni samo za piflarje. In da se je ne sliši dovolj na glas. Recept Motorheadov je sila preprost, tako kot rokenrol na splošno – preštejmo do štiri, potem pa z vso silo po inštrumentih, pa kar bo, pač bo. In to zahteva celega človeka, tukaj ni blefiranja. Udrihati z macolo zna vsak, ki ima dovolj mišic, da vzdigne orodje v zrak – udariti z macolo na pravem mestu in s stilom, to pa zahteva že nekaj filozofije in tudi genialnosti. Samo poglejte na primer Žižka, če vas že ne more navdahniti na intelektualnem nivoju, vas pa vsaj popljuva. Koliko ljudi na svetu lahko zase trdi, da delujejo tako celostno, vas vprašam.

Ne samo, da je bil koncert Motorheadov v Tivoliju dober, bil je naravnost odličen. Pa čeprav so se okoliščine malce podrekale in čeprav morda nismo slišali tistega, kar smo si morda zaželeli. Umetnikova pravica in dolžnost je, da izbere tako glasbo in takšno izvedbo, ki jo bo pripeljal do konca suvereno in z vso odgovornostjo do publike, in Motorhead so pokazali ravno to. Da obvladajo rokenrol, da živijo rokenrol in da so ga letom navkljub še vedno sposobni dostojno predstaviti. In to je to – če bi pričakovali karkoli drugega od njih, bi bilo to jalovo početje. Motorhead so se že dokazali, ustvarili so svojo špuro, po kateri šibajo in kot kaže, še ne bodo kmalu odnehali, če sploh bodo kdaj. Sploh pa – zakaj bi se spreminjali, če so nam všeč ravno takšni, kot so. Lekcija surovega in glasnega rokenrola, ki so nam jo dali v ponedeljek, je bila tako suverena, da je že težko najti kak bend, ki bi nastopal s takšno samozavestjo. Loud’n’proud! Motorhead so preprosto esenca rokenrola, njegov koncentrat, prabit. Bistvo. Vse, kar je izven njih, je že derivat. Pa s tem ne mislim povedati, da je vse ostalo brez posebne vrednosti ali slabše. Kje pa, le da Motorheadi jasno in glasno pokažejo, kje je bistvo. Če bi karkoli odvzeli, bi nastala luknja v njihovem zvočnem zidu, če bi karkoli dodali, bi bilo pa že kičasto.

Skratka, v Tivoliju nismo slišali optimalne zvočne podobe in morda je bil koncert resda malce kratek, smo pa kljub vsemu slišali maksimum, ki ga je bend ta trenutek sposoben iztisniti iz sebe. In če komu to ni dovolj, potem pričakuje preprosto preveč. Ne bom rekel, da je Lemmy močnejši kot kdajkoli, ker bi bila to preprosto laž, a je še vedno sposoben in pripravljen udariti z vso silo, ki jo premore. In to je tisto, kar v tem primeru šteje. Amen.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik 

Povezani članki:

Značke: , ,