Vaijevo kitarsko popotovanje

Steve Vai

Ljubljana / Cvetličarna
13. 11. 2012

Bil je (in ostaja) eno bolj vročih kitarskih imen; ko sem začela v glasbeni šoli razmišljati in spoznavati tudi električno kitaro in kitariste sedanjega časa, je Steve Vai pri meni dobil posebno mesto. Spominjam se, da sem  si presnela še kaseto Vaijevega albuma Sex & Religion, kjer je iz zvočnikov prihajal super band in jo redno poslušala pred spanjem. Ko sem se odločila za nakup električne kitare, sem skrivoma pogledovala proti beli Vaijevi ibanezki, njegovemu zaščitnemu znaku, in porisan vrat in prečke, so se mi zdele še kako cool. Aja, pa da  ne pozabim tiste luknje v kitari. Priznam, da takrat nisem vedela, kaj od električne kitare pravzaprav potrebujem. No, na koncu sem nabavila klasičnega stratocasterja, a to so bili pravzaprav moji začetki spoznavanja s tem »hudičevim« kitaristom in verjamem, da je podobnih osebnih zgodb še več. Dosedanje njegove koncerte v Ljubljani in okolici sem nekako uspela zamuditi, spomnim se jeze, ko so v Ljubljani gostovali G3, sama pa nikakor nisem mogla na koncert. V torek pa se mi je želja končno izpolnila in v triurnem šovu sem lahko v živo spremljala tega kitarskega virtuoza in showmakerja. Tako kot je mene Vai impresioniral že v zgodnjih najstniških letih, tak vtis ostaja še danes. Vsaj sodeč po občinstvu v odlično prenovljeni Cvetličarni, kjer je bilo moč videti veliko mladcev, pa seveda rockerjev z dolgimi grivami in tudi predstavnikov starejše populacije. Našlo se je pa tudi nekaj punc, ki so najbrž tudi iz solidarnosti prišle pogledat, nad kom se njihovimi domači kitaristi tako zelo navdušujejo in koga skušajo posnemati.

Na oder je ta suhljati 52 letni Američan privihral nekaj minutk čez deveto uro in že v začetku napovedal pekel oz. nam zagrozil s peturnim koncertom. Njegova napoved ni bila tako daleč od resnice, saj je s svojim bandom (Dave Weiner – kitara, Jeremy Colson – bobni, Philip Byone – bas in Debroah Hanson – harfa) žgal skoraj do polnoči. Koncerti kitarskih virtuozov se lahko kaj hitro sprevržejo v dolgočasno »futranje« lastnih egov glavnih protagonistov z vsem slišanim v dobri uri. A Vaiju se vidi, da je poleg tega, da je odličen kitarist, še odličen zabavljač, showmaker, saj je koncert spretno razbijal s spontanimi šalami, iz občinstva je nekaj krat vzel fotoaparat in se z njim fotografiral … Oder je za nekaj minut prepustil tudi vsakemu izmed svojih članov zasedbe, da so se tudi sami nekoliko promovirali, vmes pa simpatično oznanil, da so njihovi izdelki naprodaj v dvorani. Pozitivizem in dobra volja je bilo tisto, kar je Vai prinesel v Ljubljano in to vzdušje se je hitro razširilo tudi med obiskovalci, saj se je na trenutke iz publike zaslišal kak krik navdušenja. Še vedno pa se ne morem popolnoma natančno odločiti, ali me je Vai s svojim nastopom zares prepričal, ali je bil povsem iskren, ali pa  gre zgolj za dobro naučeno nastopaštvo. Pri tem mislim predvsem na obrazno mimiko, njegove grimase, preoblačenje … Iz minute v minuto sem sicer bila bolj njegova, a kanček dvoma o pretirani teatralnosti ostaja.

Zasedba Steve Vaia je mašinerija, ki teče, ki je v živo veliko bolj trda kot na posnetkih in člani na odru nedvomno uživajo. Melodične linije iz Stevove kitare so začinjene z dvojim pedalom bobnov, električno harfo in precej bolj trdo in glasno spremljavo kitare in basa. V torek so nas popeljali skozi različne faze Vaijevega ustvarjanja, od njegovih vokalnih poskusov do legendarnega komada For the Love of God in skladb z zadnjega studijskega albuma, izdanega letos The Story of Light. Njegovi prsti enostavno letijo po legendarni beli ibanezki, ki je ena izmed mnogih; koliko kitar sta skupaj zamenjala z Daveom, pa enostavno nisem več mogla slediti. Na koncu se je zdelo, da je občinstvo bolj utrujeno kot glasbeniki in ti so se brez pretiranega aplavza in prošenj hitro vrnili na oder zaigrat še bis Tarus bulba. Da pa Vai zares zna z ljudmi, je pokazal, ko je na oder povabil trojico mladcev, s katerimi so skupaj sestavili novo skladbo. Ti so glasbenikom zapeli poljubne izmišljene melodije, glasbeniki pa so vse skupaj ponovili, malo začinili in še dodatno improvizirali. Še bolj pa je to njegovo razumevanje in spoštovanje poslušalcev bilo vidno, ko so se ob koncu  koncerta prižgale luči in je Vai stopil na oder in svoj pogled polčasi  usmerjal po dvorani. Zdelo se je, kot da je vsakega izmed nas pogledal direktno v oči in se mu zahvalil za podporo, ki jo dajemo njegovi glasbi. Vai nedvomno ve, kako se stvarem streže in njegov koncert se vsekakor splača obiskati.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Miha Dolenc

 

 

 

Povezani članki:

Značke: ,