Think Pink – Brit Floyd v Hali Tivoli

Brit Floyd

Ljubljana / Hala Tivoli
9. 11. 2012

Tudi sam rad zviška gledam na bende, ki ne premorejo kake omembe vredne izvirnosti in se radi kitijo s tujim perjem. Načinov je, seveda, mnogo, še posebej v času, ko nam tehnologija omogoča vse popolnejše manipulacije z že posnetim materialom, tako da krog nas odmeva veliko generične glasbe, ki pa je precejšen del poslušalstva vzame zelo zlahka in zelo nekritično. Delno zato, ker velik del poslušalstva posluša bolj z levim ušesom, še bolj pa zato, ker se naš zgodovinski spomin vse bolj krajša in postaja vse bolj podoben spominu zlatih ribic. Skratka, na eni strani imamo šodr, ki nam gre zlahka v ušesa (in jih tudi zlahka zapusti), na drugi pa kopico tribute bendov, ki kopljejo po že obstoječem materialu, ga postavijo zopet na ogled, a pravega avtorstva ne zatajijo. V bistvu gredo še dlje – nočejo se zgolj kititi s tujim perjem, fascinacija nad nekom drugim je tako globoka, da se poskušajo celo preobraziti v njih. V bistvu gre za obraten proces od kraje – vsi ti navdušenci hočejo originalu dodati še svojo noto – bodisi tako, da natančno in dosledno posnemajo original, ali pa poskušajo glasbo preobraziti z lastnim pečatom – in za to ne zahtevajo posebnih bonusov in priznanj. Priznanje originalu je tudi priznanje njim, ni dileme. Tako kot so originali določene komade preigravali skorajda do nezavesti, tako jih preigravajo tudi njihovi posnemovalci. Tako kot so originali nastopali večer za večerom, tako nastopajo tudi njihovi posnemovalci. Le da se za podobnike vedno sprašujemo, čemu jim je bilo treba tega, medtem ko originalom smo ali pa jim še vedno ploskamo, čeprav so morda bolj kot s srcem pri stvari zgolj z denarnico. Kje je potemtakem tista bistvena razlika, zakaj nekaterim priznavamo pravico pripovedi, drugim pa ne? Podobno je s pripovedovanjem vicev. Slabih štosov ni, so samo slabi štoserji. In jasno je slabih štoserjev vedno več kot dobrih. Tako kot je slabih tribute bendov vedno več kot dobrih. In morda v tem tiči razlog za tako podcenjevalno držo – najverjetneje smo se tako navadili na bende, ki pripovedujejo slabe štose, da so vsi ostali, ki niso originalni, zgolj generični. In se nam ne zdi vredno, da bi se še vnaprej ukvarjali z njimi.

Dosti heca v teh zares hudih časih. Priznam, da sem tudi sam en tak zahojen purist, ki le nerad prisostvuje približkom starih veličin. Glavni razlog, da se nikoli nisem udejanjil nakoncertu Pink Floydov, tiči v tem, da so po izginotju Watersa PF postali bolj nekakšen tribute bend in da tisto, kar so dali na svetlo v poznih letih, ni posebej omembe vredno, čeprav je poslušljivo. Ne samo, da brez starega nergača Rogerja Floydi itak niso bili več tisto pravo, še vedno sem mnenja, da njihovi zadnji izdelki spominjajo na brezlično kepo, iz katere tu in tam štrli kak užiten poganjek.

Če strnem vtise, ki so mi jih zapustili Brit Floyd, moram reči, da so bili fantje in dekleta fantastični. Naj opravim najprej s stvarjo, ki me je najbolj bodla v ušesa, in sicer je to saksofonist. Na žalost je pri Floydih že tako, da je vloga saksofona, kjer se že pojavi, tako močna in tako pomembna, da bi za slab približek, ki si ga je privoščil tipus s tubusi, zalužil s šibo po zadnji plati. Vse ostalo pa je bilo preprosto nadpovprečno in v čisti užitek. Kot je bilo pričakovati, je nastop temeljil na treh albumih, ki so dali zgodovini PF tudi najmočnejši pečat – Dark Side of the Moon, Wish You Were Here in The Wall. Tej zadnji so posvetili še posebej veliko pozornosti, saj so proti koncu nastopa odigrali celotno tretjo stran albuma, ali prvo polovico drugega ploščka za tiste, ki se niso napajali z vinilk, in to s takšno natančnostjo in energijo, da so mi pokonci stale vse obstoječe in neobstoječe dlake. Že tako sugestivna pripoved je izven udobnega naslanjača dobila tudi čisto svojo dimenzijo. Sam bi sicer veliko raje videl, če bi preigravali tudi kake druge zadeve iz malce bolj oddaljenih časov, a očitno je koncept njihovega nastopa temeljil na zvokih, ki so se nam že vtisnili v spomin in ki so bolj sprejemljivi za širšo publiko. Zgodnejša dela PF so vsekakor bolj hermetična in nerazumljiva od poznejših albumov, včasih pa, na primer Atom Heart Mother, celo zelo težavna za koncertno postavitev. Zato je razumljiva in legitmna odločitev, da predstavijo bolj znana in proslavljena dela, ki morda ne zahtevajo posebne virtuozne spretnosti, imajo pa močan avtorski in slogovni pečat, ki so ga PF pustili prav na vsakem albumu, čeprav se je skozi njihovo kariero tudi nemalokrat spreminjal.

Poleg že omenjenega železnega repertoarja smo bili priče tudi redkim posegom v zgodnje obdobje (See Emily Play) in njihove zadnje dosežke (High Hopes in Learning to Fly), vrh nastopa pa je bila vsekakor Echoes, ki je imela sicer nekaj hitrejši tempo kot original in je tako namesto dobrih 23 minut trajala samo slabih 20, a je bila izvedba naravnost odlična in je, če odštejem tisto iz Pompejev, najboljša koncertna izvedba, ki sem jo imel priložnost slišati. Po eni strani je res, da PF tega dela niso velikokrat preigravali na koncertnih odrih, pa tudi zvočni zapisi iz sedemdesetih let navadno  niso najbolj kvalitetni, a po mojem skromnem mnenju se tega ne bi sramovali niti originali, kaj šele njihovi podobniki. Vse skupaj jasno kaže na to, da so Brit Floyd z odliko naredili domačo nalogo in do potankosti naštudirali material, ki ga izvajajo v živo. Nemalokrat je bilo slišati tudi tiste drobne poudarke, male zvočne delčke, ki jih je težko opaziti brez pozornega poslušanja in ki so bolj naključnim poslušalcem ostali večinoma skriti, so pa toliko bolj razveseljevali tiste, ki smo se večkrat pregrizli skozi opus originalov. Nasploh je pripoved tekla zelo gladko in skorajda brez omembe vrednega koketiranja s publiko, ki zna biti moteča in nepotrebna. Seveda brez vizualnega dela, ki se je odvijal na značilnem okroglem platnu nad glavami članov benda, nastop ne bi bil popoln, čeprav danes deluje takšen dodatek malce arhaično. Pa tudi nekatere animacije, sploh tisti sprehod po puščavi v ozadju Sihne, je bil kar malce leseno zdizajniran, po drugi strani pa je na nek hecen način spominjalo na polpreteklo zgodovino in je tako ustvarilo še močnejši vtis avtentičnosti.

Nasploh je bil nastop Brit Floyd prijetna izkušnja, seveda pa je na mestu vprašanje – kaj in komu je sploh namenjena. Glede na to, da PF že kar nekaj časa, tudi uradno, ne obstajajo več in da so njihova ponovna združevanja spričo starosti vse redkejša, so bendi, ki poskušajo čim bolj verodostojno predstavljati njihovo delo, nekakšni nasledniki, ki pa ne morejo, niti nimajo ambicij, preseči originalov. Na žalost se potemtakem njihova vrednost zoži zgolj na vzdrževanje nekega zatečenega stanja, neke malce umetno zamrznjene realnosti, ki nikakor ne more biti takšna, kakršna je bila v času nastanka posameznega dela. Tribute bendi so bolj fotografije kot virtualna resničnost, so bolj avtopsija kot oživljanje. So pa kljub temu zanimiva informacija o tem, kako so stvari potekale v starih dobrih časih, še posebej za tiste, ki smo te čase – četudi le delno – zamudili. Pri vsem pa se mi zdi pomemben še en moment. Kot sem omenil na začetku, bi mi bilo osebno kar malce težko prisostvovati prostemu padcu benda, ki sem ga že v najstniških letih z velikim veseljem poslušal. Pri podobnikih pa je stvar malce drugačna. Tribute bende je v vsakem primeru težko sprejeti z vso dolžno resnostjo, ampak potem te pa lahko prijetno presenetijo; medtem ko smo do originalov ponavadi veliko bolj kritični, sploh ko zabredejo v bolj mlačna agregatna stanja. Je že tako, da se je z boljšega konja vedno težko presedlati na slabšega, čeprav je vsakomur lahko jasno, da še tako dober konj ne more zmagovati v nedogled. Morda pa so nekateri tribute bendi preprosto dobri tudi zaradi tega, ker se starih stvari lotevajo z novo energijo in preprosto že s tem nadgradijo celoto. Pri Brit Floyd gre za mešanico vsega naštetega in kar se mene tiče, so čisto okusna porcija Floydov, sploh če tripate na tiste njihove bolj spevne zadeve. Po skorajda razprodani mali dvorani v Tivoliju imam občutek, da to ni njihov zadnji obisk v naših krajih.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Miha Dolenc 

 

 

Povezani članki: