Silikonski časi Janija Kovačiča & Big Banda RTV Slovenija

Jani Kovačič / foto: Jože Suhadolnik

Ljubljana / Klub CD
8. 11. 2012

»Postindustrijsko katastrofični hlastamo za pozabljenim in izgubljenim, cvilimo za staro pravdo, ki se je niti ne spomnimo več v tej moderni informacijski dobi. Vse, kar nam ponujajo kot rešitev vsakdanjih zagat, so – silicijeve spojine: za uspeh v poslu, za lepo samopodobo, za funkcionalnost organov, za komunikacijo in občenje. Vse je vnaprej determinirano in konzervirano, le te presnete naravne nezgode in katastrofe nam rušijo raj in religije od znanosti navzdol in navzgor. Ostajajo samo plemena navijačev in hipermarketi izgubljenih identitet. Zemlja se manjša, vesolje se širi. Še malo pa bomo sami in – mrtvi. Jazzitette 2 in NUJ – Novi urbani jazz vdrugo! Silikonski časi so, lajfheker!«

Ta tekst je tiste redkoštevilne obiskovalce pričakal na prvi strani t.i. pesmarice, ki so jo dobili na koncertni predstavitvi silikonskih časov Janija Kovačiča, ki je skupaj z Big Bandom RTV Slovenija, kateremu je dirigiral (in pesmi tudi priredil) Igor Lunder, izvedel postkatastrofični program Silikonski časi: Jazzitette 2, s katerim naj bi obiskovalce očistil. Morda jih je res, saj je že naslednjega dne sijalo sonce.

Uvodna pesem Tisoč in en vlak je občinstvo popeljala na glasbeno popotovanje v Brazilijo (Novi digitalni sentiment) in Japonsko (Manga; skrivnost avtokomunikacije), na tej poti pa je Jani  predajal znanje o vzgoji današnje mladine (Vzgoja kukavic), njihovemu preživljanju prostega časa (Sobotni jezus; sabbatismos agnus dei), nadležnosti (Muha) itd. Jasno je, da so besedila v središču njegovega ustvarjanja in da so pesmi zaradi svoje unikatnosti namenjene predvsem izvajanju v živo, a same izvedbe tega kljub vsemu niso uspele najbolj nazorno prikazati. V prvi vrsti zaradi preštevilne zasedbe. Big Band je že sam po sebi dokaj bombastična zasedba, ki glasbi daje polnost, Janijeve skladbe pa zahtevajo malce več prostranosti, da bi lahko popolnoma zadihale. Potem bi tudi besedila prišla v prvi plan, različni pripomočki pa v drugi, in bi jih bilo mogoče zares poslušati. Pri tako polni zasedbi je bilo namreč marsikdaj potrebno slediti pesmarici in pisani besedi v njej, saj se je Janijeva interpretacija povsem izgubila. Druga stvar, o kateri se mi pravzaprav niti ne zdi smiselno izgubljati besed, pa je zdolgočasenost nekaterih članov Big Banda … A bili so tudi tisti, ki so se v glasbo vživeli in poskusili dati svoj maksimum.

A kljub temu je program, predstavljen premierno, dobil več pohval, saj je Jani s svojim značilnim interpretiranjem, predajanjem sporočil in kapljico grenkobe, morda celo vdanosti v usodo, besedila zavil v zelo raznoliko in razgibano glasbeno podobo, z njimi pa tudi občinstvu dal dovolj materiala, ki terja razmislek, za naslednjih nekaj dni. A ne gre le za to. Kar se je namenil povedati, je povedal zelo diskretno, prefinjeno, izvirno, a vendar povsem neposredno. Pesmi v maniri urbane folklore jazz-etna o zmedenih podnajemnikih sveta ni nikomur vsiljeval, ni pa jih niti olepševal. Preprosto, izrazil je resnico življenja, kot jo vidi sam, z akustično izvedbo in komorno zasedbo pa je tistim maloštevilnim poslušalcem, ki si ne zatiskajo oči z lažmi, z zadnjo pesmijo Turobna, vendar v srca vnesel tudi nekaj topline in ljubezni. Upanja. In tako bi svojega večera ne mogel zaključiti lepše.

Nina Novak

Povezani članki: