Poslušajmo sezonsko – Krompir in repa v Klubu Gromka

Čompe

Ljubljana / Klub Gromka
2. 11. 2012

Kdor se je v petek ob 21. uri znašel v klubu Gromka, tja nikakor ni zašel po naključju.  Zgodil se je namreč težko pričakovani, dolgo napovedani, večkrat prestavljeni in ultra razprodani koncert skupine Čompe. Še sami člani zasedbe, ki jo imamo preredko priložnost videti v živo, so bili presenečeni nad številom duš, ki so se gnetle med štirimi gromkimi stenami, da bi slišale njihove žmohtne  melodije. Več kot dvesto prepotenih teles, ki so si priborila svojo vstopnico, je tako uživalo v udarnem, romantičnem, veselem, kruto realnem, zasanjanem, revolucionarnem in še kakšnem repertoarju Čomp, ki so od sebe dale vse, kar znajo. Natančneje, vse, kar imajo glasbenega repertoarja. Zajčeve, Rozmanove, Kocbekove,  Škofove …  Zajčeve Rože noči, Potepuh in Dva vrana v interpretaciji Janeza Škofa in družbe oživijo, dobijo krila in poletijo čez polje, čez vode, čez gore. Francoz in še kakšna revolucionarna, ki se nas – kot ironično pripomni Škof – niti ne tiče, saj so danes drugi časi, lepo uglasbijo in ubesedijo glas ljudstva, ki si vedno težje zatiska oči pred brezbrižnim komolčarstvom in pogoltnim grabljenjem vladajočih elit. Kljub vročini v premajhni Gromki, v kateri nas skupina vabi na ples, mi pa se premikati praktično ne moremo, nas zazebe ob grozi in ledenemu dahu Zime.  A pogrejemo se ob Himalaji, Repi, Garači, Človeški ribici, Regiju. Se, kolikor se ob prostorskih omejitvah da, pozibavamo v ritmu in prepevamo skupaj s pisano družbo ljudi večih talentov, ki stojijo, igrajo in se potijo na odru. In s svojo izpiljeno interpretacijo pesmim vdahnejo dušo. Na svojstven, žanrsko zmešan, nekonvencionalen, lumpenproletarski in čomparski način.  Zaradi katerega poslušalec mirno presliši zgrešeni ton ali pozabljeno vrstico. In mu predvsem čisto prehitro mine koncert. Ob gromkem aplavzu, žvižgih in krikih, se skupina hitro vrne na oder. No, vrne se Škof. In sam s harmoniko in glasom napolnil vsak kotiček, vsak atom kluba. Čeprav le pesem, se zdi kot predstava z glasbeno spremljavo. Človek je pač mojster!  Sledi še ena. In po besnem aplavzu, ki bi ga zavidal marsikateri slovenski glasbenik, še ena. Nato instrumenti obnemijo, v ušesih pa še odzvanja melodija, ki te pospremi na pot v daljave širne in nemirne. A duša ni več žejna. Nasprotno, napojena in zasanjana. In željna novih pesmi, novih glasbenih umetnij in srčne interpretacije.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Uroš Škrjanc

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: