Nekaj masivnega rokenrola – Godspeed you! Black Emperor in Dirty Three v KŠ

Godspeed you! Black Emperor

Ljubljana / Kino Šiška
15. 11. 2012

Nekatere koncerte časovna distanca spremeni v meglen kolaž postfestum refleksij, približno memoriranih utrinkov in izkustvu odtujene naracije. Spet druge koncerte čas kratkomalo povozi in izbriše. So pa še tretji, ki kar ne nehajo odzvanjati v glavi in se še lep čas precej kredibilno pojajo po spominu; ti bodo v nekem trenutku petrificirani v osebni mit. Sredin nastop Godspeed You! Black Emperor in Dirty Three v Kinu Šiška je tudi danes, na nekam recenzentsko pozni ponedeljek, še sveža gošča v glasbeni spomin vžganih vtisov, le malo korigiranih z drugimi mnenj in kanec razširjenih z odzveni po drugih kontekstih.

Teh refleksij se pač ni manjkalo. Sredin dogodek je bil več kot le še en koncert. Na oder KŠ spraviti dva tako velikanska in kultna benda je Dogodek, vnaprej pripravljen za slepo hvalo na eni in lamentacije o hypu na drugi strani; prav veliko možnosti za bled dogodek ni bilo. Vzdušje pred KŠ sicer ni spominjalo na romarska zgrinjanja pred kakimi drugimi bendi, a za takšen tip muzike se je vendarle nabralo kar precej duš, čeravno manj, kot bi človek pričakoval. Že na drugem nastopu večera je bilo opaziti še nekaj manj ljudstva, ki se je tekom dobri dve uri dolgega nastopa pridno redčilo.

Verjetno je kar soliden delež obiska privabil Warren Ellis, frontmen tria Dirty Three, sicer pa klen Badseedovec in Grindermanovec ter pankroker velikega formata. Na odru je spočetka stresel nekaj slabih šal, s katerimi je skorajda psihedelično nadlegoval občinstvo tekom slabo uro dolgega špila in ki so v svoji absurdnosti nadrealistično dopolnjevale precej nekonvencionalen nastop tega benda. Dirty Three so studijsko tak s patosom obtežen bend, ki jadra nekje med irsko folklorno muziko, avstralsko pijansko godbo, postrockerskim emotivnim pretiravanjem, svobodnim jazzom in še čim. Tudi odrsko je vse to nemara dano, a zapakirano z razigranim podajanjem in razgrajanjem, z Warrenom, ki se pači, brca, je banane, slema, skače in je očitno nekoliko neudomačena žival, ki mu je rockerska identiteta dodobra zlezla pod kožo. Koncertna zvočno slika tega benda ni odsev studijske, in že s prvim komadom nastopa, uvodnim Furnace Skies z nove plate Towards the Low Sky, se je dalo sklepati o nadaljnjem razvoju koncerta, da se bo namreč masakriralo njihovo novo plato in da se ne gre nadejati senzibilnosti fantastično perkusivnega štikla Sometimes I Forget You’ve Gone s taiste plošče. Ta je kmalu tudi sledil, in jazzovsko navdahnjeno bobnanje s plošče je Jim White nadomestil z glasnim, repetitivnim zankanjem ritmičnih koščkov, nežna klavirska melodija komada pa je pod Ellisovimi prsti le občasno ušla poplavi tonov in distorzije.

V tej maniri in z nekaj eksurzijami v starejše plošče se je špil nadaljeval ter (kanec rano) zaključil in v tej maniri bi ob normalnih pogojih tak nastop odpihnil glavo. Kitarist Mick Turner je bil masiven, nič manj tudi igriv in stadionski bobnar Jim White, divji in po odru se razmetavajoč Ellis pa bi z violino paral srce. Če bi jo seveda kdo slišal. Takšne katastrofe od zvoka v KŠ še nisem doživel, in dobršen del koncerta se mi je čez glasbeno izkušnjo krotovičil bes nad tonskim mojstrom oz. pač bilokom odgovornim, da stoječ na sredini dvorane, pol poti med odrom in toncem, NE SLIŠIM JEBENEGA FRONTMENA benda, ki se tudi zvočno zelo evidentno razdaja, a od njega le občasno uidejo kakšni osnutki melodije iz poplave neprimerno glasneje plasiranih bobnov in kitare. Morda je bila v kakem drugem delu dvorane situacija boljša, in nemara tudi sam bend koncertno fura nekoliko bolj ritmično zvočno sliko; a zagotovo njihova vizija ni obupano napenjanje ušes in krčeviti poskusi, da vsaj malo slišiš vodilno zvočno nit benda. Inu vsled tega kratka digresija, v kateri preklinjam KŠ z besednjakom, ki ni primeren tekstu in naj ostane le sluten, a eksplicira potrebo po tem, da se bilokdo odgovoren osramočeno zazre v tla. Tonski mojster je bil baje sicer nekoliko nov, pa to institucije seveda niti malo ne odvezuje odgovornosti tako do obiskovalca kot tudi benda. Kaj pomagajo Ellisove grožnje toncu, »don’t make us sound like fucking Coldplay«, če pa potem odzveni kot zvok, ki je skoraj glasba in se navadno poraja, ko pri 160 na uro v avtu mučim svoje epsko zanič avtomobilske zvočnike. Skratka, po slutnjah sodeč je bil koncert fenomenalen, a po dostopni zvočni empiriji tega ni moč potrditi.

Od tu dalje se mora recenzent nekoliko pomiriti – kot rečeno je izkustvo, tudi besa, še vedno živo – in globoko zadihati. Nekoliko kratke Dirty Three (ki so se prav simpatično interpelirali v predskupino) so nasledili Godspeed You! Black Emperor. Nekaj sem o njih povedal v recenziji nove plošče, prav veliko o samem nastopu pa niti ne bi želel elaborirati; kar nekam vulgarno se zdi pisati o glasbeni izkušnji, katere sem bil deležen v tistih dobrih dveh urah nastopa. Koncert so pričeli še pred prihodom na oder, z reptitivnim mrmranjem distorzirane kitare. Nadaljevali so z enim vrhuncev špila, fenomenalnim desetminutnim uvodom, minimalističnim, evokativnim in masivnim, z muziko, ki je na njihovih ploščah še nisem slišal in ki je odmik od patosoidne epskosti starih GY!BE, ki pa je vendarle bolj artikulirana kot dronaže s plošče. Tekom tega uvoda je ob manj glasnih pasažah publika že pridno izgubljala fokus in malce pokramljala, standardni ADD teh krajev pač. A zastranitve ob stran, uvod se je razvil v neko inačico komada Mladić in potem odružil v za šiškino zvočno infrastrukturo nenavadno visoki jakosti in kakovosti, ki bosta očitno ostala stvar nerešene diskusije; vsaj recenzentu se je jakost zdela adekvatna apokaliptičnemu tipu muzike, ki te je pograbil in zmaličil v duhu in telesu, sama kakovost pa je bila vsled fizičnih omejitev dvorane suboptimalna, a je bil zvok vseeno več kot zadostno berljiv. Naslednji komad večera je bil Moya, edini odigran skoraj identično verziji s kratkometražnega ploščka Slow Riot for New Zerø Kanada, a seveda glasneje, v živo ter z nekaj fino umerjenimi odmiki in tule se je recenzent strl v čisto subjektivnost dolgoletnega fena, potočil solzo ali dve in do konca nastopa le še srkal porajajočo se godbo novih GY!BE. V zaključnem delu so se namreč res vrnili v milozvočne melodije plošče Lift Your Skinny Fists Like Antennas to Heaven, a glavnino nastopa so špilali muziko, ki je tudi nova plošča ne uspe napovedati, in ki je nekakšen psihedelični-doom-krautrock, dodobra osvobojen občutenih melodij, epskih crescendov in katarzičnih razrešitev, ki so jih izstrelili v rockerski panteon. Bolj so repetitivni, dronerski in celo nekoliko razmazani, a na nekakšen trodimenzionalen način, s teksturo, ki je fizična in prostorska, če te besede seveda sploh kaj pomenijo.

Skratka, mogočno. Odšli so idiosinkratično anonimno, eden za enim so zapuščali oder, po odhodu zadnjega člana pa so dvorano še naprej napolnjevale zanke in odmevi poslednjih akordov. Pričakovati bis bi bilo iluzorno in ker zna pokoncertna tišina in mrmranje odhajajoče publike včasih nekoliko grdo zarezati v izzvenevanje koncertnega izkustva, se je prehod v nek štikel AC/DC na nek perverzen način zdel kar primeren.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc 

 

Povezani članki: