Nana Milčinski – Še ena pomlad

Nana Milčinski - Še ena pomlad

2012, Celinka / Sanje / Zavod Morpheus 

Frane Milčinski Ježek je (bil) eminenten slovenski pesnik in že marsikatero njegovo delo je imelo možnost poleteti med ljudi na krilih melodij. Znan je predvsem po svoji ostrini in satiri, medtem ko je malce manj znano, da je tudi mojster ljubezenske pesmi in intime. Za te pa je svoj navdih črpal tudi ob pogledu na njo, svojo vnukinjo.

Ježek je ta svet že zapustil, njegova vnukinja pa je zrasla in odrasla ter se podala na igralske odre in se lotila režiranja. Potem pa je začutila veliko hrepenenje in se odločila, da dedku podari Še eno pomlad, ki bo oživela njegove pesmi. Mimogrede, vnukinja seveda sliši na ime Nana Milčinski.

V to pomlad nas uvodoma popelje pesem Čakam nate, v kateri je moč čutiti željo po bližini in upanje, da se nekoč vendar ne bo razblinilo in izmaknilo vse želeno ravno v trenutku, ko se tega že skoraj dotakne(mo). Podobne so tudi Pesem o vetru, Božič 1944, otožna Pisemce in Zamorjena pesem, ki nekoliko spominja na Volčje noči s plošče Selivke Katarine Juvančič in Dejana Lapanje. Na drugi strani pa nas pričakajo že skoraj filmska Ko ura bo odbila v duhu bluesa, Ne laže pa ne, Ciciban, Sedi, sedi mi v naročje! in nekoliko turbo-folkovska Oj, moj fant. Vendar najmočnejša ostaja pesem Dragi, ki je ploščo tudi najavila in je na nek način zadržana ter najbolj popolna v smislu dodelanosti, saj mnoge druge zvenijo kot (še) nedovršene. Kot da jim nekaj manjka …

Zvok je povečini zasnovan na igri kitar, za uglasbitve pa sta poskrbela Anže Langus Petrović in Martin Štibernik, kot tudi za vokalne linije, produkcijo in miks. V določenih pesmih sta uspela pričarati neotipljivost, izmikanje in hrepenenje, v drugih pa … težko reči, ker so si med seboj (pre)raznolike in slikajo široko paleto različnih podzvrsti znotraj ene same. Te se ne znajo zliti v celoto, a so hkrati zelo monotone. Bi pa lahko prav iz tega razloga bile dober način, kako ljudem približati poezijo, različne zvrsti glasbe in jih na ta način malce bolj glasbeno poučiti.

Lagala bi, če bi napisala, da je plošča slaba, ker to preprosto ni res. Pesem Dragi ima v sebi vso romantičnost (prihajajoče) pomladi in tudi dejstvo, da se je še en pesnik spojil z novimi melodijami, če že pesniki ne pišejo več v ta namen, se šteje v prid, pa še nekaj drugih svetlih trenutkov. A bi prav tako lagala, če bi napisala, da je plošča dobra, ker tudi to ne drži. Večina pesmi se ozira k pretirani klišejskosti že tisočkrat slišanih pesmi, le da so tokrat dobile malce drugačno podobo. Prav zaradi teh mehanskih melodij glasba ne vsebuje nobenih presenečenj, zato malce zahtevnejšemu poslušalcu plošča najverjetneje ne bo pretirano zanimiva. Tudi Nanin vokal ni izkoriščen v celoti, četudi je njegov obseg dokaj limitiran. V tem je (še) ena glavnih pomanjkljivosti, kajti spominjam se, kako je to isto težavo pred nekaj leti s ploščama Putcheros do Brasil (2005) in Olala! (2007) premagala španska igralka in pevka Victoria Abril, ki je svoj skromni obseg izkoristila do zadnjega kotička in na njemu zgradila fantastičen glasbeni izraz.

Zato tokrat zadnjo sodbo prepuščam posamezniku, ki sem mu to nalogo skušala olajšati z navajanjem nekaj golih dejstev in iztočnic. Je pa res, da mene osebno plošča ni uspela prepričati, ker mi v njej manjka energije in posledično iskrenosti, zaradi česar me pušča povsem ravnodušno. Ni mi povsem jasno, kakšen je njen namen. Vsekakor je na novo obudila Ježkovo poezijo in ji vlila novo življenje, je pa pri tem žal težko govoriti o kakšnih večjih glasbenih dosežkih. A vendar … presodite sami!

Nina Novak

Povezani članki: