Muska od A do W – Etheogen, a . P . A . t . T . & Secret Chiefs 3 v Menzi

Secret Chiefs 3

Ljubljana / Menza pri koritu
13. 11. 2012

Bolj malokrat se zgodi, da se v enem večeru zvrsti toliko stilsko in glasbeno različnih izvajalcev, kot se je zadnjič v čast ponovne inkarnacije Secret Chiefs 3 v naših krajih zgodilo v Menzi na Metelkovi. Tokrat je bila bera še posebej bogata, a . P . A . t . T . so skupaj zrolali toliko glasbenih zvrsti, da je v celotnem večeru manjkal samo Bizovičarjev Lado s svojo moralko o slovenski godbi od A do W. Skratka, za vsak okus nekaj. Vsi drugačni – vsi enakopravni. No, ne čisto vsi, Entheogen so morali muzicirati kar pod odrom, kar pa spričo staroslovenske navade zamujanja ni bilo nič hudo tragičnega, saj je bilo prostora za vse čisto dovolj. Morda ne bi bil napačen premislek organizatorjev, da naslednjič sploh ne bi najeli godbenikov, ampak zgolj napovedali, recimo, trio Duo, publika pa tako ali tako ne bi opazila, da je vse skupaj nateg. Med tiste pa, ki bi se slučajno pojavili pravočasno, bi potisnili karton piva in zavojček cigaret, pa naj se dogovorijo, kdo bo kaj in kdaj. Ravno prav časa bi imeli, da na odru seštrikajo prvonastopajoče.

Prvi so nam na odru…. dobro, pod odrom, za dobro jutro svoj soundtrack za konec sveta odigrali naši kleni Etheogen iz Jupitrovega dola, kjerkoli se že nahaja ta kraj. Živadinova ni bilo na vidiku, da bi ga povprašal po tem, so pa zato na Menzini spletni strani zapisali, da so pred štirimi leti trčili skupaj postrokovnjaki in zastoniranci, in nastala je zlitina math/sludga ter metala. Ugotovitev ni daleč od resnice, je pa moglo biti trčenje silovito, saj njihova trda, groba in težka glasba deluje kot valjar, ki melje vse pod sabo. Apokaliptična glasba, ki se odlično rima s posnetki bruhajočih vulkanov, tekoče lave in podobnih malih radosti, bi še bolj prišla do izraza, če bi posekali tisti čisto nič seksi steber sredi Menze in pogasili vse luči. In če malce pomislim, so fantje ob pravem času ujeli trend – samo pomislite, kako krasna spremljava bi bili vremenski napovedi, ki jo poslušamo zadnje čase. Kakšen spektakel bi lahko naredili, če bi imeli možnost igrati v čast Sandy, ki je pred kratkim obiskala New York.

Čisto drugačne volje so bili a . P . A . t . T .. Če so Etheogen že našli svojo mantro in od nje ne odstopajo niti za milimeter, so oni na novo izumljali čisto vsako glasbeno vrst posebej, ki so jo lahko zamislite v nekem dostojnem času. In glede na možnosti in prostor jim je delo šlo odlično od rok. Ko so v vrsti v belih oblekicah korakali na oder, se je najprej zazdelo, da je nekdo parkrat fotokopiral Slon in Sadež in kopije zlepil skupaj, od tam naprej pa so stvari postajale vedno bolj čudne in groteskne. Kabaret na robu živčnega zloma ni imel kake posebne rdeče niti, razen morda te, kako obrniti znano zvočno kuliso oziroma kako znane zvočne kulise spremeniti v nekaj čim bolj nepredvidljivega in burlesknega. Za samo izvajanje morda res ni bila potrebna neka posebna virtuoznost, verjamem pa, da jim je logistika rotiranja članov benda po odru vzela veliko časa in truda. Ob vsem tem poskakovanju sem pričakoval, da bosta prej ko slej dva člana pograbila en inštrument in poskusila hkrati igrati nanj – kar se je končno tudi zgodilo. Eden izmed njih je vlekel strune, druga pa vrat kitare. Kar smo poslušali, sploh ni bila glasba, o ne, poslušali smo uglasbena razpoloženjska stanja, ki so nihala med pogrošnim sentišem in izbruhom nervoznega hrupa Miki Miške na spidu. In to tako intenzivno, da je bilo po pol ure spremljanje te na trenutke malce nasilne, a zabavne glasbene spremljave iz enciklopedije psihopatologije že kar malce naporno. In še sedaj ne vem ali so člani benda res prestopili meje psihičnega blagostanja ali pa se na takšen način borijo proti temu.

Secret Chiefs – kaj bi vam lahko sploh novega ali zanimivega povedal o njih? To, da so pripravili enega viškov letošnje koncertne sezone, je lahko jasno vsem, ki so se pred dvema letoma in pol  udejanjili v Šiški (pa tudi tistim, ki niste bili v Šiški, pa ste vsaj kdaj slišali za njih). Še zvok, ki na Metelkovi ponavadi res ni višek audiofilske znanosti, jim je bil tokrat kar nenavadno naklonjen in špil je bil preprosto bombastičen, eksploziven, tour de force od začetka do konca. Zvočni tok, ki ga bend razstavlja, da bi ga nato zopet sestavil skupaj v sicer že znanih vzorcih, a še vedno edinstven, prepoznaven in samosvoj. Pravzaprav je težko konsistentno opisati njihov nastop, ker je njihova glasba tako intenzivna, stkana iz posameznih delcev v celoto, da je nemogoče potegniti neke zaključke in nek enoten pogled. Tudi ko jih poslušam post festum, v varnem naslonjaču, se mi zdi, da jih slišim drugače kot prej. Tkanina njihove glasbe je stkana iz takšnih delcev svetovne glasbene zakladnice, predvsem tipično zahodnjaškega in orientalskega izvora, da se hote ali nehote dotika nekih globljih točk doživljanja, pravzaprav nekih arhetipov, ki jih je težko jasno določiti. Morda bi lahko rekel, da je njihova muzika zelo filmska, a takšna trditev ne bi bila čisto na mestu. Poleg podob, ki se ti vrtijo pred očmi, še vedno nastane prostor za nekaj ne ravno znanega, nastane razpoka, iz katere potem črpamo nekakšno razkošje misli in občutkov. Vsaka znanost je iskanje neznanega, v primeru SC3 niti ne toliko izumljanje povsem novega izraza, čeprav smo priča mnogim nekonvencionalnim prijemom in tudi inštrumentarij skupine vsekakor ne spada med klasične. Gre za to, da bolj iščejo ali morda ustvarjajo prostor, ki je blizu, a se ga ne zavedamo dovolj, kot nekakšen svet duhov, za katerega samo slutimo, da je nekje tukaj. Morda prava umetnost ni vedno zgolj izlet v neznano, ampak tudi predrugačenje znanega ali širjenje prostora v že znanem, iskanje podprostora, podmnožice. In morda je tudi zaradi tega tako sugestivna in tako močna – ker nam govori stvari, ki jih v poznamo, a so potem tako razdelane, da se na nekem bolj podzavestnem nivoju o njih znova in znova premišljujemo.

Če pogledamo tako počez, je bilo v Menzi kaj videti. Morda je bila kombinacija vseh treh bendov malce nenavadna in, milorečeno, nekonvencionalna, a smo vseeno videli same dobre bende in nobenemu izmed njih ne bi mogli ničesar očitati. Kljub temu me je presenetila ne ravno popolnjena Menza. SC3 so vsekakor bend, ki pri nas ni ravno neznan, čeprav tudi pred dvema letoma, če me spomin ne vara, Šiška ni bila izpolnjena s poslušalstvom. Morda je nekaj malega poslušalstva pobral tudi Vai, ki je simultano koncertiral v Cvetličarni, čeprav s SC3 nima prav veliko zveze. Čeprav se po drugi strani ne pritožujem zaradi obiska, kajti udobneje je biti v dvotretjinsko polni kot pa v peklensko prenapolnjeni Menzi,. Pa pustimo temo o obiskovanju koncertov kakemu dežurnemu nergaču in raje upajmo, da Treya, v takšni ali tudi kaki drugačni zasedbi, še kdaj prinese v naše kraje.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik 

 

Povezani članki: