Ko se svet ustavi – Silence v Cankarjevem domu

Ko se svet ustavi

Ljubljana / CD / Linhartova dvorana
27. 11. 2012

Tokratni koncert z naslovom Simfonični orkester RTV Slovenija: Koncert ob koncu sveta je (morda) naključno sovpadel z demonstracijami, ki so prav v času koncerta potekale pred Državnim zborom. Kakorkoli že, album z naslovom Musical Accompaniment for the End of the World dueta Silence, ki je izšel 14. aprila letos ob 100. obletnici potopitve Titanika, je zgodovinsko gledano več kot primerno vmeščen v leto 2012. V času velikih družbenih sprememb je Borisu Benku in Primožu Hladniku uspelo družbeno metamorfozo ponotranjiti in jo v minimalističnem aranžmaju dveh klavirjev, sintetizatorjev in vokala, predstaviti posameznemu poslušalcu.

Torkov koncert se je odvijal v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma – prizorišče, v katerem je težko pričarati kuliso majhne in intimne dvorane, v kakršni bi lahko glasbo bolj neposredno in čustveno doživeli. Izbira prostora sicer ustreza simfonični zasedbi, težko bi pa rekel, da je odgovarjala avtorjema, za katera je znano, da jima odrski nastopi pomenijo le zaključek kreativnega procesa. Ker je vsako njuno delo izpiljena celota in ker tako redko nastopata, je bil tudi ta koncert hitro razprodan. Poskušali smo repertoar skladb, ki so si sledile po enakem zaporedju, kot so na plošči: od Hunger, Sing, Silkskin, do bolj živahne Sturmschlager in meditativne Electricity, po kateri so sledili prvi žvižgi in vzkliki navdušene publike. V kolikor je na začetku simfonični orkester bolj kot ne dopolnjeval vokal in oba klavirja, se je od tu naprej  intenzivnost izvedbe in slušno doživetje le še stopnjevalo. Redni del se je zaključil z izvrstnim Death is New York. Dodatne (bonus) skladbe na plošči z naslovom Children of the White Flag tudi tokrat žal nismo slišali. Dodatek je bil aranžiran z večjim poudarkom na orkestru. V prvi skladbi sta Benko in Hladnik oder prepustila simfonikom na čelu s pianistom Igorjem Vićentićem in solo violončelistom.  Po bučnem aplavdiranju smo lahko slišali še skladbo The True Nature of Happiness (The Passion of The Cold – Baroque, 2008), Una strana schiavitu (The Passion of The Cold – Caligula, 2008) in minimalistični zaključek brez simfonikov, s skladbo I Love You (Ma non troppo – 1997).

Med koncertom smo lahko na platnu opazovali projekcijo nadarjene ekipe inovativnih umetnikov, ki je tudi tokrat pričarala organsko, minimalistično vizualno spremljavo, ki pa ob bolj osvetljenem odru ni imela tako močnega učinka kot na glasbenem odru Kina Šiška. Tokratni koncert je predstavljal nekakšen vrhunec in hkrati zaključek mini slovenske turneje, ki se je začela avgusta s koncertom v Kopru in nadaljevala septembra v Kinu Šiška. Sedaj se duo Silence ponovno vrača na nemške odre, kjer že vrsto let uspešno predstavljata nove glasbene projekte.

Po odzivu publike si poslušalci konca sveta še ne želijo, saj bi se radi še nekaj časa razvajali ob kvalitetni glasbi. Upamo lahko le, da bi do naslednjega izida novega albuma minilo kaj manj kot osem let. Če bo konec sveta že prej, smo pa le (še pravočasno) dobili primerno glasbeno spremljavo.

Klemen Suša

Povezani članki: