Katarina Juvančič in Dejan Lapanja – Selivke

Katarina Juvančič in Dejan Lapanja – Selivke

2012, Stray Cat Tunes

Album Selivke, prvenec dua Katarine Juvančič in Dejana Lapanje, je eden izmed dosedanjih vrhuncev slovenske kantavtorske scene. Glasbeni poklon ženskam, njihovim nemalokrat trpkim usodam ter predvsem moči, pogumu in modrosti, s katerimi jih premagujejo.

Katarina Juvančič in Dejan Lapajne v našem glasbenem prostoru nista neznanca. Preboj sta naredila leta 2009, ko sta se s punkfolk skladbo Uej Uej (Magdalenca) uspešno predstavila na natečaju Vala 202 in se uvrstila na kompilacijo Val 2009 Imamo dobro glasbo, v 2010 in 2012 pa sta bila z bronasto in srebrno kanto nagrajena na kantavtorskem festivalu Kantfest, kateremu gre zahvala za lažje prehajanje mlajših kantavtorskih ustvarjalcev na glasbeno sceno, ne le slovensko. Katarina Juvančič ni le ustvarjalka in izvajalka slovenske etno glasbe, temveč njena preučevalka tudi na znanstveni ravni. Dejan Lapanja, njen partner tudi v zasebnem življenju, je na drugi strani vsestranski glasbeni producent, ki se je med drugim kalil v odmevnih slovenskih skupinah Olivija in Bast, če omenim le dve, v letu 2008 pa je izšel tudi njegov samostojni glasbeni prvenec Ni časa za preroke, na katerem je sodelovala tudi Katarina.

Njuno večletno skupno sodelovanje, nabiranje izkušenj na domačih in tujih odrih se odražajo na albumu, na katerem skupno sodeluje kar enajst glasbenic in glasbenikov, od Bogdane Herman, Katalenine Vesne Zornik do Irene Tomažin in pevskega zbora Kombinat. Močna zasedba pevk in ustvarjalk ljudske glasbe torej, kateri sta Katarina in Dejan dodala še raznovrstno mešanico zvokovnih odtenkov, saj sta k sodelovanju povabila vse od marimbista in vibrafonista (Jože Bogolin), rogistko (Sabina Magajne), klaviaturista (Tonč Feining), čelista (Tilen Artač), violinista (Matija Krečič), kontrabasista (Klemen Krajc), bobnarja (Gašper Peršl) do harmonikarja (Tomaž Rožanc). Končni zvokovni izdelek zato nikakor ne more razočarati, temveč uglasbitve, aranžmaji in izvedbe posameznih pesmi navdušujejo ter vzpodbudijo dodatno zanimanje za pripovedno-zgodbovno plat skladb, ki jih poslušalci nemalokrat prezremo ali se jim vsaj ne posvetimo v dovoljšnji meri, četudi gre za kantavtorsko etno glasbeno zvrst. Prezretje avtorskega dela pa bi bila v tokratnem primeru neopisljiva škoda.

Na albumu je deset predstavljenih pesmi posvečenih ženskim usodam in premagovanju le teh, ki so do določene mere univerzalne, da se z njimi lahko poistoveti večina žensk. Od partizanske Češnjev cvet, s spremljavo zbora Kombinatk, v kateri partizanka na vlaku, namenjenem v koncentracijsko taborišče, poln vagon žensk prepriča, da skočijo z vlaka smrti v življenje, v svobodo, do boju z rakom in smrtjo prepleteni Uspavanki za Fride, inkviziciji posvečeni Uej Uej (Magdalenca), v srbohrvaščini odpeti zgodbi o izbrisani materi samohranilki Mene nema do blues-rokovske Balade o Rozki in vrtnem palčku, poslijevalcu, ki se izogne roki pravice, zaradi česar Rozka vzame pravico v svojo roko.

Ženske so tudi v današnjih časih primarne skrbnice v družinah, primarne osebe, ki okolici v svojem socialnem omrežju z močjo in pogumom nudijo oporo, teme preživetja, smrti, upanja in nasilja in so tako, neposredno ali posredno vsakdan velikega števila žensk. Njihova lastna doživljanja in čustvovanja ostanejo preredko zapisana, predstavljena in zabeležena za prihodnje rodove. Intimna upodobitev njihov zgodb – kot je povedala Katarina v enem izmed intervjujev, so le-te nastajale dalj časa, z jasno vizijo in na podlagi življenjskih izkušenj resničnih žensk, pa čeravno so morda plod njene domišljije – je zato neprecenljiva in sporočilno ter pomensko sega daleč čez méja glasbenega izdelka, sicer enega izmed dosedanjih vrhuncev slovenske kantavtorske scene. Album Selivke je celovito odličen glasbeni izdelek o ženskah ne le za ženske poslušalke, zapakiran v lično ilustriran album s strani Tinke Volarič, ki naj se naseli tudi pri vas doma.

Polona Černič

 

 

Povezani članki: