Godspeed You! Black Emperor – Allelujah! Don’t Bend! Ascend!

Godspeed You! Black Emperor - Allelujah! Don't Bend! Ascend!

2012, Constellation

 Q: Do people like me just take you too seriously?

GY!BE: Probably. 

 

 

Nov album kultnega epsko-postapokaliptičnega-sinfo-post-rock benda Godspeed You! Black Emperor je, roko na srce, recenzentsko težavna zadeva. Pisec se pač še dobro spominja svojih zgodnjeadolescentskih let in neštetih spremljajočih poslušanj plošč GY!BE. Z njihovim temačnim patosom, z velikopoteznimi (pre)tenzijami in katarzičnimi razrešitvami nisem nikoli opravil na brezbrižni način kot z marsikatero drugo glasbo tistega časa, in tudi danes skoraj fizično čutim mravljince, vzhičenost in zanos, ki so spremljali ploščo Lift your skinny fists like anntennas to heaven. Še bližja mi je epejka Slow Riot for New Zerø Kanada, ki tudi po desetih letih poslušanj ni nikoli izgubila prav nič svoje magije. Karkoli se je že dogajalo s postrockom v minulem desetletju (izdajam založbe Constellation se raje strateško izogibam, naj ostane neomadeževan del tistih let) in kam je zataval, do nedavnega so vsaj GY!BE prebivali v muzeju brezčasne rock glasbe, ob boku Pink Floydom, Cul de Sac, Can, Popol Vuh in podobnim velikanom, katerih status je varen pred erozijo časa, glasbeno naveličanostjo, reunioni, smrdljivimi ploščami (no, Floydi tako ali tako obstajajo le do leta 79) in podobnimi pastmi rokenrola.

Napoved koncerta GY!BE v Kinu Šiška tega posebnega statusa ni okrnila. Kolikor sem uspel razbrati z Youtuba, tudi od združenja v letu 2010 dalje niso igrali novega materiala, še več, na koncertih je bilo često moč slišati kar celoten Slow riot… v živo. Igrali so sicer dva doslej neznana komada, Gamelan in Albanian, a sta bila tako po svojem zvoku kot tudi nastanku dodobra udomačena v letu 2002. Koncert torej po definiciji ne more biti zajeb, in odsotnost nove plošče sem celo cenil. GY!BE so esenca določenega rockovskega žanra in časa, in morebitno novo ploščo (katero sem si njega dni tako zelo želel) sem že vnaprej obdolžil vulgarizacije njihovega opusa. K sreči pa plošče ni in ni bilo.

Pa je vendarle prišla. Subtilno in brez pompa se je začela prodajati na njihovih koncertih. Naslov plošče je skorajda komično idiosinkratičen, pač zdravo pompozen. Glasba pa… no, do neke mere tudi. A pri GY!BE ne prvo in ne drugo ni sporno, in že po nekaj poslušanjih sem lahko kvalificirano dejal – ta album je petarda. Zadostil je namreč skoraj vsem zahtevam – predstavlja dostojno, epsko in z veličastjem prepojeno kontinuiteto, emotivno človeka še vedno pograbi za goltanec in obenem, pač deset let po zadnji izdaji, nudi ne le kozmetično predelavo, marveč nekoliko bolj resen prelom z nekdanjim zvokom. Pri slednjem Ascend…  morda ni dovolj radikalen album glede na moje želje, je pa glede na nekoliko pesimistična pričakovanja vendarle več ko dovolj prezenten.

Album je skratka sestavljen iz štirih komadov. Prvi in tretji sta dvajsetminutna behemota, predelavi že omenjenih in doslej neizdanih komadov Albanian ter Gamelan, drugi in četrti pa sta rohneči ambientalni poljani. Slednja komada sta kar precejšen prelom z običajno strukturo GY!BE štiklov, ki so takšne teksturalne razdelke uporabljali bolj kot pasaže znotraj samih komadov. Tudi prvi komad na albumu, Mladić, predstavlja nov, predvsem težji zvok Godspeedov, in ta komad je direktna bomba na arkado. Vzpostavlja se s kriptično in šumečo repeticijo besed “with his arms outstretched”, čez katere se prepletajo linije godal, kitare in kupa distorzije, čeznje pa s časom poletijo raztrgane kitarske strune. Ambient je ustvarjen, in ob primerni jakosti je poslušalec tu že povsem ovit s to mrakobno, a energično goščo, ki se iznenada razpre v Rileyevsko repeticijo, težjo in težjo in težjo, dokler se ta prva tretjina komada ne prevesi v veličasten kitarski akord, kavbojski in stepski, jebeno prašen in vse bolj poln, masiven, razbeljen od distorzije in iznenada zamenjan z zankajočo bližnjevzhodno melodijo, ki napoti komad k svojemu imenu, Mladić, in asociativna shema se obarva krvavo mračno.

Kar sledi, ni razrešitev, standardna GY!BE apoteoza. Komad se resda upočasni, a nato le doomersko meandrira okoli melodične teme, jo že skoraj razrahlja v melanholični odmev, ki ga povozi nov distorziran, rušilni in vijoč se akord, ki glasno razpada in se ponovno vzpostavlja prav tja do bridko škripajočega konca, ki mu sledi posnetek kdo ve katerih uličnih demonstracij. In voila, dobra tretjina plošče je mimo, pa je slednja že upravičena. GY!BE niso zajebali, pa četudi bi bil preostanek plošče še taka megla in sivina. Mladić nikjer v dvajsetih minutah ne izgubi napetosti, smeri ali konsekventnosti, za povrh pa je njegova tekstura precej daleč stran od leta 2002. V tem letu bi se le težko nadejali tudi druge skladbe, Their Helicopters’ Sing. Na pamet pade kak z violinami razširjen Oren Ambarchi, pa tudi indijske raggae na razglašenem sitarju in s pridihom žaganja drv v kanadski zimi. Sam na sebi se komad sicer lepo razvije, a karakter vendarle pridobi šele s pozicijo na plošči, kjer sledeč Mladiću bolj kot mrakobna zadeva funkcinira kot bleščeče bel, svež in ledeno hladen dan; lep, miren in tih.

Od tod dalje pa se vsaj za naslednjih dvajset minut vendarle vrnemo v bolj domačno temačne vode deževnega patosa in nežne picikato melodije, vse bolj rockerske in suverene; pod njo se vije distorzirana kitara, čeznjo so poveznjena otožna godala. Od tod dalje slutimo, kam gremo, v lirični, nekam preveč explosions-in-the-sky-ish izbruh in tja do desete minute se komad razvije v neoromantični ep, vreden najboljših časov benda, in nekje tu je recenzent že nekoliko naveličan pisanja, če že ne poslušanja, ki pa je vendarle kanec bolj predvidljivo od začetnega dela plošče. S tem v mislih pa ponavljam, komad je še vedno masiven, in v letu 2002 bi skupaj z vesoljno postrokersko srenjo jokal solze odrešitve v lepoti. A ne danes. Jebat ga. Moj problem. Strung Like Lights At Thee Printemps Erable je ponovno dronaža. Od prve bolj minimalistična, a tudi bolj efektivna, kot snežna nevihta belega šuma se spusti nad ravno preteklo ploščo, katere angst v retrospektivi postane spomin na… no, leto 2002.

Pa pustimo to leto pri miru. Allelujah! Don’t Bend! Ascend! čez pet, deset let nemara ne bo imela enakega čustvenega naboja kot kateri drug zvočni izdelek GY!BE, a čez teh istih pet, deset let bo vsled svoje bolj sonične kot patetične kakovosti verjetno še vedno preživela nove in nove ponovitve. In ako se naša kanadska druščina (pravilno) odloči, bo ta plošča figurirala kot prehodni glasbeni moment v opusu, ki se od tu naprej ne le malce prestopa po svoji muzejski vitrini marveč slednjo – epsko kakopak – razbije.

Inu za konec in kurioziteto, tile je še nedavni intervju.

Anže Zorman

 

 

Povezani članki: