Emeralds – Just to Feel Anything

Emeralds - Just to Feel Anything

2012, Editions Mego

Ob poslušanju albumov skupine Emeralds in samostojnih izdelkov njenih članov si z lahkoto predstavljam njihove police z glasbo: nekaj plošč Tangerine Dream iz srede sedemdesetih, zraven peščica Schulzejev, Froesejev, malce naprej Harmonia in Cluster in nekje vmes še Ashra in Michael Rother. Skupinina glasba in z njo povezani projekti (npr. Inner Tube in Outer Space) se estetsko polnijo iz omenjene nemške psihadelične in eksperimentalne glasbe iz šestdesetih in sedemdesetih, a bi bilo nepravično zaključiti, da gre le za navadno posnemanje in poustvarjanje. Podobno kot Oneohtrix Point Never, tudi Emeralds preteklost predelujejo preko univerzalne in brezčasne eksperimentalne drže. Govorimo o dobri stari šoli razširjanja zavesti z glasbo, o ustvarjanju, ki je v službi povzročanja zamaknjenih stanj, o »kozmičnih« zvočnih potovanjih z avantgardnimi trenji, skratka, o sebstvu, ki ga v raznih preoblekah lahko občudujemo že od šestdesetih naprej.

Eden izmed vrhuncev skupinine diskografije je bil zadnji album Does it Look Like I’m Here? (2010) na katerem so člani združili sintetizirane zvočne tokove, procesirane kitare in razne klaviature. Rezultat je bila »vesoljska« glasba, topla in organska, a še vedno z določenimi eksperientalnimi vijuganji in stranpotmi. Če je bil omenjeni Does it Look Like I’m Here? še rahlo zamegljen in neoster, pač pošpikan z LSD-jem in HTC-jem, je novi album Just to Feel Anything čisto druga zgodba. Emeralds so prispeli v kokainsko osredotočena osemdeseta, v obdobje Wall Streeta in Top Guna, v obdobje z neonkami in plastiko ovitega slabega okusa. Ampak saj je že dovolj, če pogledamo naslovnico, kajne? Poceni izgledajoča in kvazi-futuristična naslovnica je dober slikovni približek, kako Emeralds zvenijo na novem albumu.

Nemškim krautrockerskim skupinam (tistim maloštevilnim, ki niso že prej razpadle) se v osemdesetih ni godilo ravno najbolje. Tangerine Dream so začeli delati glasbo za razne filme, zato je njihov zvok postal bolj oprijemljiv in nazoren. Izginila so prostrana obeležja albumov, kot sta Phaedra in Ricochet, pojavili so se določeni okvirji, iz njihove glasbe je začela izginjati eksperimentalna sila, ki so jo zamenjala ustrežljiva kičasta in new agerska obeležja. Kitarski akordi so postajali čedalje bolj osladni, celoten zvok bolj tenak, plastičen in stisnjen.

Vse, kar sem napisal za Tangerine Dream v osemdesetih, lahko z lahkoto pripišem tudi novemu albumu skupine Emeralds. Že v uvodnem Before Your Eyes se pred nami sladkasto bohotijo kitare, ki bi bolj spadale v kakšen nizkoproračunski znanstvenofantastičen film. V Adrenochrome že od samega začetka klepljejo poceni zveneči beati iz »škatlice«, vse skupaj pa bolj kot na »psihadelijo« spominja na divjo avtomobilsko vožnjo (Turbo Outrun!?). Verjetno bo dokončno starim hipijem iz rok padla kaseta pri tretjem zapisu (Through & Through), v katerem sintiji in kitara tako new agersko in oldfieldovsko zavijajo, da je še zadnjemu optimistu jasno: tukaj ne bo več gobic in pivnikov. Everything is Inverted zveni kičasto in plehko ter po zvoku spominja na tiste manj dobre albume Tangerine Dream (npr. Force Majeure). Predzadnji Just To Feel Anything nas spet popelje po cesti, kjer se na obeh straneh bohotijo svetlobne reklame. Zaradi svoje neposrednosti bi ga lahko brez skrbi uporabili v nadaljevanju Top Guna. Prav predstavljam si kombinacijo teh »herojskih« kitar in nočnega pristajanja reaktivcev! V zaključnem Search For Me in the Wasteland iz daljave zazvenijo Popol Vuh, a se je potrebno zelo zelo potruditi, da se jih razbere iz prevladujočih cheesy sentimentov.

Just To Feel Anything predstavlja obrat v skupininem ustvarjanju, ki večini ne bo povšeči. Psihadelična in zamaknjena sedemdeseta so pustila prostor bleščečim in plehkim osemdesetim. Emeralds delujejo, kot da se v določeno smer premikajo z jasnim namenom. Celotna estetika novega albuma daje občutek, da za zvočnim obratom stoji zavestna odločitev, kar lahko razumem. Tudi dolgovezno psihadelijo iz sedemdesetih so enkrat morali pustiti za sabo, a je vstop v osemdeseta prinesel tudi plehkost in poceni zveneč zvok, ki grozljivo krči vsebino njihove glasbe. Novi album je tako primeren predvsem za ljubitelje osemdesetih, ki se radi utapljajo v kičastih prostranstvih, iskalci bolj izzivalne glasbe pa so tokrat na napačnem naslovu.

Matjaž Gerenčer

 

Povezani članki:

Značke: