Drobna zrna resnice – Mark Lanegan Band v Kinu Šiška

Mark Lanegan Band

Ljubljana / Kino Šiška
25. 11. 2012

Ko človek pomisli na Marka Lanegana, mu ne bi pripisal 48 let, kolikor jih je minulo nedeljo dopolnil prav na odru Kina Šiška v Ljubljani. Kdo ve, koliko let bi mu bilo sploh pravično prisoditi, saj se včasih zdi, da ima možakar več lastnosti kakšnega fantazmatičnega bitja kot pa živega zemeljskega človeka, podrejenega tukajšnjim časovnim in drugim zakonitostim. Disfunkcionalna družina, odvisnost, brezdomstvo, zapor, take in drugačne nesreče. Ob vsem, kar je prestal, se zdi skorajda neverjetno, da je sploh še tu. A kljub temu ali pa morda prav zato je njegova zgodba še toliko bolj resnična, povsem človeška in skozi njegov glasbeni opus tudi zelo otipljiva in dostopna tistim, ki se je želijo dotakniti. Včasih se zdi, da sploh ne obsega življenja samo enega človeka, kar do neke mere tudi drži. Lanegan je namreč znan po tem, da uživa v mnogih glasbenih in drugih sodelovanjih, kar je jasno pokazal tudi na nedeljskem koncertu.

Na šišenskem odru se je prvi zvrstil Lyenn, mladi belgijski ustvarjalec, ki je pri nas relativno do pretežno neznan, kljub temu pa ima za sabo že izvrstni debitantski album The Jollity of My Boon Companion iz leta 2009, lani izdan EP Vowels Fade First ter lepo število sodelovanj in preigravanj z imeni, kot so Marc Ribot, Ches Smith, Shahzad Ismaily, in mnogimi drugimi. Zvočna slika, ki jo je moral spretno in hitro ustvariti v še ne polurnem nastopu, je bila sicer na moč okleščena verzija tiste ekstravagance, ki jo moč slišati na albumih, kljub temu pa je njegov nastop vseboval pravo goro skorajda otipljive melanholije, ob kateri nehote na misel prideta Jeff Buckley in mračna estetika Woven Hand. Presunljivo in vredno nadaljnje pozornosti.

Lyennu je na odru sledil Duke Garwood, morda ne razvpito ime, kar pa še ne pomeni, da tudi on ne beleži že mnogo eminentnih kolaboracij in gostovanj pri najrazličnejših glasbenikih. Za razliko od Lyenna, ki se je metaforično razgalil pred publiko, sedečo na tleh Kina Šiška, se je Garwood prikazal v bolj klasični testosteronski blues izdaji, ki je imela svoje toplo hipnotične trenutke in ustvarila občutek, da res poslušamo hudičevo glasbo, vsekakor pa je na čustveni ravni pustila bolj medel vtis tistega, ki ga je dostavil predhodni nastopajoči.

Lahko si mislite svoje o ustvarjalcih, ki svoj obstoj zasnujejo na tem, da se poimenujejo po skladbi kakšnega drugega benda. A svojo čemernost ob tem vseeno morate nekoliko premagati, ko se bend poimenuje po skladbi Rokyja Ericksona. Ker, kaj pa vem, je to Roky Erickson, prisrčni paranoidni shizofrenik, ki plete vsaj tako zanimivo življenjsko zgodbo kot Lanegan sam. Creature With the Atom Brain je štiričlanska zasedba iz Belgije, ki se je prepoznala v Ericksonovi pesmi in v Šiški so se tokrat prikazali kot nekaj iz njegovih sanj. Če so sprva še dajali vtis nekakšnega ne preveč radoznalega rokenrol benda, so se kasneje prav navdušujoče sprevrgli v psihedelično, močvirnato zvokovno zmes, ki se je morala zavoljo pričakovanja tega, da nastopi možakar večera, odstraniti z odra ravno, ko smo v publiki počasi začeli prihajati na okus.

Po malo daljši pavzi pa se je sterilno točno na odru udejanjil Laneganov bend z botrom grungea (ki se mu najverjetneje zdi zelo čudno, da ga najrazličnejše medijske objave označujejo za takega) na čelu, ki je objel mikrofon kot zadnjo rešilno bilko in od te pozicije večino koncerta ni odstopil. Njegov bend so tokrat sestavljali kitarist, ki je videti kot reinkarnacija Johnnyja Casha in mu še Mike Patton zavida brezhibno pričesko, ter že prej nastopajoči Lyenn in dva člana kreature z atomskimi možgani. Lanegan je dajal vtis, kot da mu je nekdo izmaknil rojstnodnevno torto in mu zato ni preveč do tega, da mora biti na odru. In kot da hkrati nima druge izbire, kot da je točno tam. Zajeban sentiment, podoben tistemu, ko človek sedi v zobozdravniškem stolu: veš, da če hočeš še kdaj ugrizniti v življenje, enostavno moraš potrpeti in to dati skozi; občutek je na koncu kljub vsemu katarzičen in veš, da si naredil nekaj koristnega zase, a tekom procesa ima vse skupaj neizbežen pečat nujnega zla. Kar hočem povedati, je tole: ni se ravno iskrilo na odru. Ne med člani benda, ne med Laneganom in publiko. S tehničnega vidika se koncertu seveda ne spodobi očitati ničesar pametnega, izvedba je zvesto poustvarila albumska občutja, težko pa bi rekli, da je ponudila kaj dosti več od tega. V smislu doživetosti izvedbe bi se sicer dalo izpostaviti nekaj skladb, morda že kar prvo Gravedigger’s Song in One Way Street ter odigrana skladba iz repertoarja Screaming Trees, ki so verjetno najbolj ogrele srca poslušalcev, težko pa bi zasluge za to pripisali vase zaprtemu frontmanu, ki na tokratnem koncertu nekako ni uspel upravičiti svoje karizme. Turneje niso samo rokenrol, ampak predvsem upravljanje s človeškimi karakterji, emocijami ter konflikti in tale turneja je tudi spričo svojega trajanja očitno terjala nekaj žrtev, med njimi tudi Laneganovo pripravljenost, da ljubljansko publiko spusti globlje v svojo intimo, kot to počne že na studijskih posnetkih.

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Jurij Bizjak 

 

Povezani članki: