Chick Corea trio v Mariboru

Chick Corea trio

Maribor / Festivalna dvorana Lent
21. 11. 2012

Minulo sredo sta  največji mesti v Sloveniji gostili dva pomembna protagonista novodobnega jazza. V Ljubljani je nastopal Jan Garbarek, v Mariboru pa se je v sklopu Evropske prestolnice kulture  mudil Chick Corea s svojim triom. 70-letni pianist, ki je med drugim sodeloval pri »ustvarjanju« jazzrocka  z Milesom Davisom, je v Mariboru predstavil svoj trio, v katerem muzicira skupaj z basistom Christianom McBridom in bobnarjem Brianom Bladom. Corea, ki v glasbi rad eksperimentira in je veliko pripomogel k elektrifikaciji jazza, je v Mariboru, v polni festivali dvorani, sedel pred klasičnim klavirjem in ustvarjal širše poslušljive harmonije, po katerih je tudi (pre)poznan.  Corea me je »kupil« pred dobrimi tremi leti, ko je skupaj s Stanleyem Clarkom in Lemmyjem Whitom nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer so vsi trije povsem razblinili moj strah pred prekompliciranim, prebogatim  in ujetim (free)jazzom ter pokazali, zakaj so tako visoko rangirani med jazzisti.

Tudi v Mariboru Corea z družbo ni razočaral in je publiko spretno vozil po  jazz standarih, latino jazzu, ki je njemu tako ljub, in seveda free jazzu. A vse skupaj je ponovno zvenelo lahkotno in še kako poslušljivo tudi za nekoliko širšo množico poslušalcev. Vsak izmed članov je imel na odru oziroma v glasbi prostor, da diha, da predstavi svoj inštrument in poda publiki svoj del glasbe. Pri prejemniku osemnajstih grammijev se čuti, da ima klasično klavirsko podlago, da je »dal skozi« tudi fazo klasične glasbe; harmonije lepo tečejo in nasmeh na njegovem obrazu kot tudi na obrazu Blada in McBrida je dal vedeti, da tudi oni na koncertu in v igranju uživajo, da ni vse le biznis in šov. Občinstvo pa je vse njihove glasbene  premetanke pospremilo z gromkim aplavzem tudi med pesmimi. Za zaključek je Corea pustil skladbo Spain.

Še vedno se sicer nisem povsem navadila festivalske dvorane kot prizorišča za koncerte nekoliko bolj »resne« glasbe, a organizacija se je od mojega zadnjega obiska k sreči izboljšala in tudi dvorane niso do konca  napolnili (stojišča so bila povsem solidno zapolnjena, medtem ko so bili sedeži razprodani), tako da smo lahko vsi uživali ob prijetnem glasbenem večeru. Nekaj graje leti edino na zvok klavirja, kateremu je manjkala toplina in je zvenel precej »plastično« in preveč prazno.

A če potegnem črto, je Corea ponovno pustil dober vtis in z veseljem mu bom ponovno prisluhnila, ko se bo vrnil v Slovenijo.

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: