Anja Strajnar, Tomaž Lapajne Dekleva in Marko Bratuš: Od Velikega poka do Grand poka

Od Velikega poka do Grand poka

Nisem vedela, kaj lahko pričakujem od projekta, na katerem so svoje moči združili pevka Anja Strajnar, performer Tomaž Lapajne Dekleva, glasbenik Tadej Horvat (ki je bil v času intervjuja odsoten) in režiser Marko Bratuš. Tudi ime Grand pok mi pri tem ni bilo preveč v pomoč. Pred intervjujem …

Z malce zamude, a še vedno prvi, je prišel Tomaž, za njim Marko in kot zadnja močno (scensko) naličena Anja. Tekom intervjuja je vladalo sproščeno vzdušje in njihovo navdušenje, pričakovanje ter neverjetna energija so se začeli polaščati tudi mene. Vaja, ki so jo imeli po intervjuju, se je ves čas tihotapila v pogovor, a sta jo humor in medsebojno zbadanje potisnila v drugi plan. Potem pa smo šli vsak na svojo stran, oni počakati Tadeja in na vajo, jaz pa domov. A sem šla naš pogovor transkribirati takoj, saj sem si v mislih ves čas ponavljala: komaj čakam premiero, to bo fantastičen dogodek! Grand pok, morda pa res celo veliki pok … morda bo tako počilo v srcu, da bo spomin na to glasbeno predstavo ostal, za vedno …

 

Kolikor sem uspela razbrati iz prebranega, vam je bil projekt Grand pok že od samega začetka nekako namenjen, prvotno pa sta ga zasnovala Anja in Tomaž oz. vse se je začelo z vajinim srečanjem …

Anja: S Tomažem sva prvič sodelovala pri projektu Evrovizija oz. na Emi. Takrat je Jani Kovačič zbral različne glasbenike, Tomaž pa nam je delal koreografijo in nam pomagal pri gibih na odru. Tam sva se torej spoznala, lani pa sva začela razmišljati tudi o skupnem sodelovanju. Kot umetniški selektor za gledališki del programa je mojo zasedbo Akordika, ki prav tako izvaja muzikale, povabil na Trnfest in po tem nastopu sva se dobila na kavi, saj je mene zelo zanimal njegov odziv. Na tej kavi pa sem mu rekla: narediva nekaj skupaj! In od tu naprej se je zadeva razvijala in nato celo razvila v ta projekt. Bi ti še kaj dodal? (pogled Tomaža)

Tomaž: Neee, bilo je točno tako!

Kako pa sta se vama pridružila še Tadej in Marko?

Anja: S Tadejem sva oba nekdanja MOL-ova štipendista in srečala sva se na generalki neke prireditve. Sedel je za klavir in začel igrati ter res virtuozno izvedel nekaj zadev, kar me je povsem navdušilo. On je sicer zelo doma v klasični glasbi, veliko bolj kot v zabavni glasbi, a takrat sem si rekla: Tadej je res The Man! Pa še zabaven je. Teddy pač, ko ga mi kličemo! Medtem ko je Marko prišel kasneje …

Marko: Jaz sem prišel čisto na koncu, potem ko so projekt že imeli narejen. Poklicali so me, da bi pomagal urediti zadeve in jih poskusil spraviti v malce bolj čvrsto formo. Takrat smo se pogovarjali in koncept je bil, da bi izvedli songe iz različnih muzikalov, a da bi jih povezali v celoto. Najprej smo seveda izbrali songe; katere bi naredili, kako bi zveneli v angleščini, kako v slovenščini itd. Tomaž jih je prevajal, mi pa smo mu popravljali prevode. Bili so grozni. (smeh) Šele nato smo naredili takšen vrstni red, da ima vse skupaj neko zgodbo in da dramaturško stoji. Potem pa smo začeli vaditi. In še vedno vadimo …

Anja: Takoj po tem intervjuju gremo vaditi!

Koliko časa je torej trajalo od tiste prvotne zamisli pa do premiere, ki bo v petek, 16. novembra v kavarni Union?

Anja: Kava je bila lani avgusta in že takrat se je začelo.

Marko: Ko sem se jim pridružil, smo se pogovorili in nekje v dveh tednih oz. dveh srečanjih postavili čvrst koncept. Od takrat pa se pravzaprav ni kaj dosti spremenilo.

Anja: Smo pa povečali intenzivnost vaj, sploh sedaj na koncu.

Tomaž: Marka poznam že precej dolgo in tudi redno spremljam, kaj dela. Dela dobro, poleg tega pa je zelo odprt režiser. Ne boji se novih žanrskih izzivov in zdelo se nam je, da je primeren za takšno mešanico koncerta ter gledališča. Zato smo ga povabili in na srečo je po zaznani pozitivni energiji rekel: jaaaa!!! Pa smo začeli delati! (smeh)

Združili ste kabaret, sodobno klovnovsko gledališče in skladbe iz muzikalov. Zdi se mi, da ste gledalcu oz. poslušalcu želeli ponuditi nekaj novega, nekaj več.

Marko: Mislim, da niti ni novo. Tako ali tako v postmodernizmu ni nič drugačno, vse je isto. Hočem reči, nov ali novejši je lahko le način, kako spojiš stvari skupaj. Ne bi pa rekel, da je predstava čisto drugačna kot vse ostale. Ni, je pa morda res, da gre za precej novo kombinacijo v smislu, da imamo na enem mestu tako klovnovstvo kot tudi improvizacijo in pianista, ki zaigra takšen solo, da ne veš, koliko prstov ima na roki …

Tomaž: Tudi sam mislim, da zadeva ni tako zelo nova ali drugačna, je pa nova v smislu, da kabaret ni žanr, ki bi bil v Sloveniji izpostavljen, zato ga ljudje celo ne znamo delati. Nimamo močne tradicije, na katero bi se naslonili, ne med igralci in ne med publiko. Zato ga je treba nekako postaviti na noge. Imamo sliko kabareta, ki je nekakšna predelava kabareta iz Berlina iz 30-ih let, za kar se mi zdi, da je najmočnejši zgled, kar ga imamo. Ob predelavah le teh v Hollywoodu. A svoje tradicije nimamo. Kar je zelo zanimivo, saj ima Avstrija, ki je blizu, to tradicijo zelo razvito, tudi Hrvaška. Ljubljana pa je nekako ostala kar zunaj. Skratka, zdi se mi, da gre za povsem klasičen kabaret, ki je zabaven in sproščen, hkrati pa ima res dobro glasbo. In v tem smislu ni nov.

Od kje pa klovnovstvo?

Tomaž: Jaz se ukvarjam z njim. V osnovi pri Rdečih noskih, klovnih zdravnikih, a tudi s kolektivom Narobov, s katerim že nekaj let igramo naš najudarnejši projekt na področju sodobnega klovnovstva Tok-tok!. Ta predstava je res objadrala pol sveta, od Kanade do Armenije in Gruzije. Seveda vsak od nas tudi pri tej predstavi črpa iz tega, kar je že prej delal in kar so mu predhodni projekti prinesli k lastnemu umetniškemu razvoju. Midva z Markom želiva prinesti tisti neglasbeni del, komunikacijo. Klovn je pravzaprav komunikator z občinstvom. Ni lik sam po sebi, temveč sam sebe gradi in doživlja, lik pa se mu gradi preko reakcij z občinstvom, zaradi česar smo to komunikacijo tudi poudarili. Občinstvo je namreč zelo pomemben del te predstave, prav tako njegove reakcije, saj vplivajo na potek dramaturgije. A na zelo varen način.

Marko: Vsekakor. Sam ne maram tega, da se publiko maltretira. Tega res ne odobravam, ker tudi sam ne maram, da se meni vrta po nosu. Tako da je vse v mejah dostojnosti. Bi pa poudaril še to, da je zelo lahko režirati, če imaš na voljo tri strokovnjake, vsakega za svoje področje. Npr. imam Tadeja, ki mu rečem, da naj naredi komad, ki bo venček različnih songov. Ko pride na naslednjo vajo, ima stvar narejeno in ve se, da jo je že zvadil, saj sedem minut igra različne songe v enem. Anji rečem, da mi manjka interpretacija v smislu alpske poskočnice in to naredi. Ni mi potrebno razlagati, kaj in kako. Tudi Tomažu rečem, naj bo bolj resen in je. Na ta način je zelo lahko delati, saj vsak pokriva svoje področje in to zelo dobro. Imam tri strokovnjake, ki delajo svoje stvari, kar se mi zdi res močna točka te predstave.

Anja, ti imaš precej izkušenj na področju glasbenega nastopanja, kako pa je glasbene prvine združevati z gledališkimi?

Anja: Nimam veliko gledaliških izkušenj. Razen v osnovni šoli nisem nikoli igrala izključno igralske vloge. Se je pa igra v zadnjih letih vpletala v moje nastopanje skozi glasbo, denimo med vlogo v eni od operet. Verjetno je eden od razlogov, zakaj teh izkušenj pri mojih letih še ni veliko tudi ta, da sem se zelo dolgo bala odra in se ga na nek način še vedno. V bistvu, ko moram stopiti na oder, postanem eno zelo prestrašeno bitje. Imam zelo veliko tremo, s katero se še vedno “spopadam”. Zato sem se precej dolgo otepala nastopanja. A je želja po ustvarjanju glasbe in ustvarjanju nasploh vendarle tako močno prisotna že od nekdaj, da je pomemben del moje biti. Dolgo je bila podzavestna in se je šele sčasoma ozavestila, pravzaprav zelo pozno. A če hočeš biti zvest samemu sebi, moraš slediti tem vzgibom. Prvi resnejši korak na tej poti pa je bil, da sem ustanovila zasedbo Akordika, sestavljeno iz glasbenikov in plesalk, ki jo vodim, in to me je večkrat postavilo pred občinstvo ter posledično tudi soočilo s svojimi strahovi. A če se vrnem k vprašanju … nisem doma v gledaliških vodah, torej nimam veliko izkušenj z igro, tisto pravo igro, in zato v tej predstavi tudi nimam zelo močne igrane vloge. Predvsem pojem oz. dano mi je bilo, da igram pevko, kar pa mi ni težko igrati. (smeh) Sem, kar sem, na nek način. Mi pa Tomaž zelo olajša zadevo, saj odigra vse okoli mene in mu jaz na nek način le asistiram.

Marko: To se navezuje na tisto, kar sem prej povedal … Vzeli smo močne točke vsakega od njih in jih še poudarili, kar pomeni, da Tomaž dejansko dela stvari, v katerih je popolnoma suveren, večino časa (smeh), tudi Anja dela stvari, v katerih je suverena, večino časa (smeh), in Teddy dela večino časa stvari, v katerih je suveren. Potem pa imamo neke momente, v katerih vsak od njih ni suveren. To pa je prav tista stvar, ki jo mora vsak od njih narediti. Zdi se mi, da če nič ne zrasteš, potem nisi nič naredil. Tudi sam se moram iz tega nekaj naučiti, sicer lahko vse delam avtomatsko in, v končni fazi, delam v tovarni. Meni je izziv, kako te tri strokovnjake spraviti do optimuma, kako od vsakega od njih dobiti kar največ. Mislim pa, da nam zaenkrat kar gre … Sicer pa je precej sproščeno, ni nekih psihičnih pritiskov, saj niti ne verjamem v psihiranje igralcev. No, mogoče zadnji dan. (smeh) Skratka, res gre za predstavo, zaradi katere greš z veseljem na vajo!

Po kakšnem kriteriju pa ste izbirali pesmi, ki ste jih uvrstili v predstavo?

Marko: Po zelo zanimivem! Jaz namreč ne poznam ničesar od muzikalov in sem izkoristil vso svojo nevednost ter se postavil v pozicijo nevednega gledalca. Kar so mi predlagali, sem poslušal in če mi je zvenelo dobro, smo vzeli, če mi ni, smo pač pustili. Imeli smo nekje dvajset predlogov in jih prečistili. Pred kratkim smo sicer še enega, ki smo ga že vadili, zamenjali z drugim, ker bolj funkcionira. Nismo tako zelo navezani nanje, da ne bi mogli še kakšnega zamenjati, a vseeno mislim, da do tega vendar ne bo prišlo. Želim pa reči, da ne smeš biti tako navezan na material in potem nekako gre.

Anja: Tisto, kar izbereš, moraš narediti dobro. Zdi se mi pomembno poudariti, da smo izbirali žanrsko čim bolj raznolike songe. Tudi v smislu tempa smo izbrali vse od balad do poskočnic, hitrejših skladb. Moramo pa poudariti, da smo v naši zasedbi zelo omejeni, kar zadeva velikosti same zasedbe, saj za sabo nimamo 60 članskega orkestra, ki bi nas spremljal, niti močne spremljevalne skupine. Imamo le klavir. Morda se bo med predstavo na oder prikradel še kak instrument, a naj to zaenkrat ostane skrivnost. (smeh) Skratka, tu pride do izraza ta aranžerska plat, h kateri je Tadej največ prispeval. Že obstoječe note sva nadgradila in zelo pilila zadeve, najprej sama, potem vsi skupaj. V tem smislu gre za unikatnost, saj so notni zapisi močno nadgrajeni z avtorskim pečatom. Je pa bilo prav zato težko z enim samim instrumentom narediti glasbo, ki je običajno podprta z velikimi glasbenimi sestavi. In kako preliti moč velikih orkestrov v en sam instrument? Upamo, da nam je to uspelo v čim večji meri.

Mnoge ste tudi priredili in prevedli v slovenščino prav za ta projekt. S tem so skladbe dobile povsem novo različico. Koliko je pri tem dejansko poustvarjanja in koliko avtorskega ustvarjanja?

Anja: Prevodi so definitivno avtorski.

Tomaž: Nekaj so sami songi, nekaj pa je tisto, kar smo naredili skupaj, da bi res spletli stvar v celovit dogodek. Ne gre le zato, da predstavimo glasbo občinstvu, temveč res naredimo dramaturško zelo povezano stvar, kjer so prav tako kot v kabaretu liki, ki imajo svoje interakcije in interakcije s publiko. V končni fazi gre za predstavo, a predstavo, v kateri ima glasba zelo pomembno vlogo. Tako da mislim, da je tega avtorskega prispevka, čeprav gre za komade, ki so povečini zelo znani, precej. Kljub vsemu je predstava predvsem avtorska.

Zakaj oz. od kje pa ime Grand pok?

Marko: Imeli smo sestanek, na katerem smo poskusili različne premutacije kabarejskih besed in ta je nekako ostala.

Tomaž: Saj je logično, Grand hotel Union! Rdeča nit prestave so tudi baloni, ki pokajo, in zato je Grand pok!

Anja: Želeli smo nek kratek, udaren in duhovit, pozitiven naslov.

Tomaž: Grand je kar smešna beseda, no … (smeh)

Marko: Je beseda iz tega vesolja …

Anja: V nekem momentu je prišla ideja Veliki pok, a potem smo rekli, da raje ne, da moramo ime predrugačiti, v nekaj bolj “grandioznega”. (smeh)

Kako potekajo priprave na premiero in ostale ponovitve?

Marko: Anja je naličena in mislim, da je to to! Samo spati ne sme iti, pa smo! (smeh) Priprave potekajo po planu. Predstava je sestavljena in zdaj pilimo drobce. Zadnjič smo imeli vajo, na kateri smo se ustavili vsakič, ko je šlo kaj narobe, popravili zadevo in šli naprej, danes pa bo malce drugačen tip vaje, saj bomo šli skozi in poskušali držati celotno linijo. Načeloma je predstava postavljena in stoji. Zdaj pa … večkrat kot bomo šli skozi, boljša bo! Je pa res, da se določenih stvari ne da zvaditi, ker so vezane na občinstvo, kar pomeni, da je te dele težko vaditi. Poskušamo improvizirati oz. simulirati, a ne gre. To bo pač Tomaž moral ugotoviti na premieri, ali mu gre ali ne, a jaz mu zaupam, saj je na tem področju strokovnjak.

Tomaž: Marko je odličen v sistematiziranju vaj in res je tako, kot je rekel. Vaje gredo po planu. Vse je zelo nestresno in ve se, kaj se na kakšni vaji naredi.

Anja: Meni ta stres kar malo manjka. Ves čas mu prigovarjam, naj malo več teži, naj mi več pove. V preteklosti sem bila večinoma vajena bolj avtoritarnih, zahtevnih liderjev.

Marko: Lahko ti danes težim, če želiš. A veš … ne bo nič boljše.

Anja: A bom vsaj jaz malce pod stresom!

Marko: Če ti paše, lahko!

Tomaž: Zdi se mi, da je v Sloveniji zelo malo performerjev, ki bi bili sposobni to izpeljati. Kabaret je zelo, zelo težka zvrst, ker moraš znati zelo dobro peti in znati vsaj približno plesati in igrati ali obratno, kakšna druga kombinacija. Zdi se mi, da je res zelo malo ljudi, ki so tega zmožni, in da je Anja ena redkih, ki lahko dela kabaret.

Anja: V igri bi se morala še zelo izpopolniti in se še moram.

Tomaž: To je res, a si v glasbi toliko močnejša. (jo gleda in prikimava)

Anja: Včasih je veljalo, da si v muzikalih ali bolj pel, ali plesal, ali igral. Danes pa ni več tako. Danes moraš biti vse in vsa tri področja zelo dobro pokrivati. Ta kolaž mora biti kar del enega samega osebka in v tem smislu je zelo težek. Zahteva namreč veliko prvin.

Pa po Grand poku? Oditi v druga mesta?

Anja: Vsekakor. Izplavati iz te maternice, kavarne Grand hotela Union. Tu je nastala osnovna zasnova in upam, da se bo predstava prijela in da bomo imeli ponovitve, seveda pa je dolgoročno želja gostovati po Sloveniji in se predstaviti širši publiki.

Marko: Mislim, da je sam format predstave takšen, da jo v resnici lahko postaviš kamorkoli. V nek manjši prostor oz., v končni fazi, tudi večji, le da imaš intimo med izvajalcem in gledalcem. Zato se mi zdi dobro in prepričan sem, da bodo tudi ljudje uživali. Takšne stvari radi gledajo, zato mislim, da bi predstava morala živeti.

Morda tudi zato, ker je vedno možno zamenjati kakšen song in s tem predstava vsakič znova dobi novo podobo …

Marko: Tudi, če je treba.

Tomaž: Mislim, da je v gledališki ponudbi glasbeno gledališče zelo poraslo. Ponudba je torej vedno večja in ljudje to vedno rajši gledajo. Zdi se mi, da je čas, ko prihaja nov val glasbenega gledališča. In fino je, da je zraven tudi takšen kabaret.

Anja: To je tista zanimivost … Predstava je koncertna, ker gre za tako močen preplet vsega, da ne bi mogel reči, kaj je močnejši aspekt, kaj bi poudaril.

Marko: Če vzameš iz predstave Tomaža, je koncert, če vzameš Anjo, je predstava, a oboje je … ni isto. Tomaž osmišlja zaporedje in če to vzameš ven, so le po vrsti zloženi songi. Če vzameš Anjo, ostane Tomaž, ki zelo dolgo nekaj razlaga, če pa vzameš Tadeja, ostane tišina. Grozno! Skratka, za to predstavo so res vsi trije nepogrešljivi.

Tomaž: Kavarna Union že nekaj let goji ravno to povezavo med glasbo in gledališčem in v bistvu mi le nadaljujemo to tradicijo, ki so jo prav tu začeli. Nadaljujemo val, v katerem se ti žanri nekako gojijo in veseli smo, da gre zadeva naprej in da se ta val tudi krepi.

Marko: Meni se zdi res najpomembnejše to, da gre za predstavo treh strokovnjakov, v kateri vsak skrbi za svoje področje, skupaj pa ustvarjajo eno predstavo. Kar se mene tiče, iz moje perspektive, je prav to poanta te predstave.

(premor)

Marko: In to je to, za ta denar! (smeh) 

Nina Novak

Povezani članki: