Paralaksa – Sofa Surfers in Jelly Belly v Kinu Šiška

Sofa Surfers

Ljubljana / Kino Šiška
26. 10. 2012

Tu pa tam se najdem v kar resni zagati, ali naj kakemu koncertu nalepim pozitivno oceno ali pa naj ga preprosto prečrtam, čeprav celota ni bila tako slaba, da bi ga bilo vredno resno popljuvati. Če strnem vtise s petkovega koncerta Sofa Surfers in čeških predvoznikov Jelly Belly, ne morem mimo prepričanja, da so me nastopajoči namočili v bolj mlačnih vodah in da me niti prvi niti drug bend ni prepričal v to, da bi jim v kratkem še prisluhnil v živo. Jelly Belly so bili v naših krajih najverjetneje prvič, vsaj zase lahko trdim, da so mi bili pred petkom čista neznanka, za Sofa Surfers pa sem že ujel ljudsko izročilo, ki je pretežno pozitivno ocenjevalo njihova prejšnje postanke v naši deželici in obetalo čisto spodobno preživet večer. Pa tudi njihov opus, še posebej njihova prva faza, tam nekje do polovice prejšnjega desetletja, se zna čisto lepo prebiti v moja ušesa in pustiti prav prijetne občutke. Skratka, razlogov za pretiran pesimizem ni bilo ravno na vidiku. A poti božje so pač jako nepredvidljive in včasih tudi malce nenavadne in čudenja vredne.

Naj začnem na začetku. Jelly Belly, nekakšen malce zapoznel odgovor na samoodstrel Kurta Cobaina, so začeli pravzaprav kar solidno, potem pa je tempo vztrajno padal in po tri četrt ure pravzaprav niso imeli več posebno dobrega razloga, da še vztrajajo na odru, mi pa ne, da bi jih še naprej poslušali. Morda sem malce krivičen do benda, navsezadnje so vsaj na pogled še vsi vpeti v obštudijsko dejavnost imenovano študij, a v mojih štirih desetletjih sem se kar malce prenajedel weltschmertza in njegovih posledic na dušah mlajših sozemljanov, tako da me takšne bolj najstniško usmerjene nažigancije puščajo relativno hladnega. Še posebej, ker imam vedno občutek, da so glavni tisti prvi trije komadi, preostanek pa bolj bonus k nastopu kot resno muziciranje. Pa še iz minute v minuto vse večje fušanje bobnarja, na podlago zelo solidnega basista in z efekti poigravajočega in popevajočega kitarista, mi je že rahlo najedalo živčne končiče, tako da je njegov furjast odhod z odra prinesel olajšanje vsaj dvema pristonima v dvorani. Tu pa tam je bend sicer nakazal, da se bo zapletel v klobčič psihadeličnega poigravanja z efekti in s tem morda malce začinil samo izvedbo, a se je po kratkem času kar uspešno izvil iz primeža eksperimenta in zaplaval v mirne vode post-grunge-post-punk-post-disco-post-(dodaj kako post glasbeno zvrst po navdihu)-post rocka. Nastop, ki bi moral biti, da bi dosegel pravi učinek, malce bolj premišljen in, predvsem, pol krajši.

Potem pa zvezde večera – naši dobro sosedski Sofa Surfers. Tako na kratko bi lahko rekel, da jih je bilo lepo videti, malce manj pa slišati. Same vizualizacije, ki so se kazale na njihovem ozadju, so bile lepe in krasne in tudi čisto v rimi z njihovim zadnjim albumom, sam nastop pa ni bil kak presežek in se je, vsaj meni, zdel kar malce preveč raztegnjen in zaigran bolj z rezervo, kot pa zares s srcem. Pevec vsekakor ni bil kos svoji nalogi, če je že ostali bend zelo suvereno hodil svojo pot in se ni pustil pretirano motiti. Nasploh je bilo to očitno v osrednjem delu koncerta, ko so Surferji zapustili teren zadnjih dveh albumov in nas popeljali na ekstatičen trip po zvoku, ki je večinoma temeljil na ponavljajočih se vzorcih, a je znotraj te forme gradil prav zanimive zvočne vzorce in ponujal odlično priliko za potopitev v svoj lasten štimung. Če se ne bi pred našimi očmi vrtel hipnotičen film, ki je, vsaj mojo malenkost, v celoti posrkal vase in iz zapuščenih kotičkov možgan vlekel zanimive in nenavadne asociacije in domislice.. Na žalost pa se je skorajda natančno v trenutku, ko bi z užikom rekel še, slika zopet zamenjala, in v zadnji tretjini so nam na odru postregli s pogreto jedjo iz prve tretjine in občutek naenkrat ni bil več niti blizu tistega, čemur smo bili priče na začetku. Prav komično, da ne rečem tragikomično, pa se je odvil konec, ko se je zdelo, da si je pred vedno manj publike sam bend najbolj zaželel bis in nam tako privoščil še tri komade z nabora zadnjih dveh albumov. Tako smo dobili troedini koncert s solidno predjedjo, odlično glavno jedjo in pogretim poobedkom. Morda, hecno ne, bi bilo moje mnenje o koncertu dosti bolj prizanesljivo, če ne bi bil priča sredici, ko je bilo očitno, da se pod površjem skriva dosti več, kot so prikazali, in da so sposobni dosti več, kot smo dobili. To pa je vedno znova kar trd pristanek na tleh, ki si ga glasbeniki ne bi smeli privoščiti. Ne vem, morda so Sofa Surfers hoteli zgraditi koncept, s katerim bi z novejšimi stvaritvami stopnjevali vzdušje, ga v sredini odpeljali v čisto odfuk, ter nas potem zopet počasi pripeljali nazaj, a dobil smo celoto razsekano v tri dele, pretežno nepovezane med sabo, da ne rečem naključno zlepljene skupaj, brez kake domišljene povezave.

Večer, ki je obljubljal žanrsko zelo raznoliko glasbo, je na koncu dal bolj kot ne precej medlo kompozicij štirih med sabo nepovezanih in tudi različnih delov, ki bi jih z malce več soli lahko predelali v čisto spodoben koncept, ki bi pod eno kapo združil dokaj, a ne povsem različne godbe v eno smiselno celoto. Seveda pa hoja po robu, ki tokrat niti ni bila potrebna, s sabo prinaša temeljno tveganje, da se z majhno pomočjo gravitacije iz delujoče celote preselimo v disfunkcijo. Nastop Sofa Surfers nam je ponudil ravno to – učno uro tega, česar si bend ne bi smel privoščiti in česar poslušalci ne bi smeli slišati – nedomišljena izvedba, ki preprosto ni delovala. Pa četudi nam  je bend godel brez posebnih napak in vrzeli.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Jurij Bizjak

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.