Tiha voda bregove dere – Dan D v Ortu

Dan D

Ljubljana / Orto bar
10. 10. 2012

V teh nekaj letih, odkar opazujem fante iz Novega mesta, Dan D nikoli nisem občutil kot bend, ki bi se čisto brez nelagodja dal nalepiti na večje odre ali take ljudske veselice. Res, pred dobrimi tremi leti so se pred številčno publiko v Križankah odlično odrezali, a vseeno mi je nekje v levi pazduhi ostal malce nenavaden občutek. Kot bi hoteli reči – hvala za vse, ampak to ni čisto to, kar bi radi. Kot bi hoteli reči – obleke so nam malce preozke. Kot da bi bil format popularne muzike na enem robu preširok, na drugem pa malce preozek za njih. Dan D niso Siddharta in obratno, pa čeprav so žvrgoleli skupaj. Samo poslušajte komad, ki so ga naredili skupaj. Dan D so v primerjavi s Siddharto alternativci, pa čeprav imajo z alternativo približno toliko veze kot Green Day s punkom. Dan D preprosto štrlijo iz okvirja, v katerega jih tlačimo, pa čeprav se dajo njihovi komadi krasno mrmrati in čeprav njihova sprejemljivost ni niti v premem niti v obratnem razmerju s količino popitega alkohola. To, da so se proti koncu poletja pojavile govorice, da Dan D pripravljajo nekaj ne ravno običajnega in da naj bomo jeseni pripravljeni na njih, me niti najmanj ni presenetilo. Sam sem bil na njihovo vsaj delno stilsko preobrazbo pripravljen že kaki dve leti, pravzaprav vse od Križank naprej, ko je bilo čutiti, da se pot skupine lomi, da spreminjajo svojo smer. Odraslost? Morda, vsekakor so pokurili tisti mladostni adrenalin in dosegli raven, preko katere ne gre veliko zasedb. Raven, na kateri se je vredno vprašati, kam sedaj. Odgovor, ki nam ga ponujajo v tem trenutku in s to turnejo, vsekakor ni dokončen odgovor na to vprašanje. Rekel bi, da je bolj iskanje nekega drugačnega izraza, zgolj izlet v neznano ali malce manj znano področje. Namreč, na turnejo niso pripeljali novih komadov, gre bolj ali manj za znane zimzelenčke, ki so se jim pridružili trije, štirje novejšega datuma, a je poudarek na tistih s prvih štirih albumov. Pa tudi to je potrebno povedati: najnovejši niso v svojem bistvu nič kaj posebej drugačni od že slišanega. Dan D gredo svojo pot naprej, lepo, suvereno, prepričani vase in vedno znova navdušeni nad odzivom prisotne publike.

Čemu potem sploh ta stilska preobrazba, bi se lahko vprašali. Četudi je na prvi pogled vse skupaj malce brez globlje vsebine, se mi zdi pomembno, da Dan D iščejo tudi drugačen način dojemanja njihove godbe. S starimi steklenicami, zvončki, ribežnom, žlico, kuhalnico in podobno kramo, iščejo tiste razpoke, tisto razliko, ki jo navadni poslušalci le redko opazimo. Se sploh kdo kdaj vpraša, kakšen bi bil še lahko komad, ki ga slišimo na radiu? Je to, kar nam ponujajo, vse, ali bi zgodba morda šla še lahko kako drugače? Če imamo srečo, potem čez kakih deset ali več let kot dodatke dobimo različne verzije komadov, kjer pa gre bolj za opilke delovnega procesa. Dan D tokrat prevajajo svojo  glasbo ne zgolj na akustiko, ampak ji dodajajo tudi drugačen zven. Pravzaprav gre za drugačen odnos do njih, vse skupaj postavijo v čisto drug prostor, ne zgolj koncertnega. Izbor klubov je bolj kot vzrok posledica in akustika v tem primeru ni zgolj na relaciji izvajalec-publika, gre za preoblikovanje muzike. Ne gre zgolj za menjavo inštrumentov iz električnih v akustične, zadeva gre globlje, lahko bi rekel, da so komade na novo sestavili iz že znanih, a ne istih delov. Še najbolj zanimivo pri vsem je, kako dobro so komadi prenesli takšno transformacijo. Njihova godba ne samo da uspešno prestaja test časa, tudi stilske preobrazbe ji ne škodijo, kar kaže na to, da gre v bistvu za zelo dobro glasbo, ki si zasluži vso pozornost. Komadi preprosto živijo, ne glede na to, v kaj se jih oblikuje in kaj se z njimi počne. Bodisi, da so sami komadi primerni za to, da se jih razteguje preko žanrov in izrazov, pa tudi sam bend dela to s filigransko natančnostjo, ki ga morda v drugačnih okoliščinah ni čutiti, v predstavljeni verziji pa pride do polnega izraza.

Se je sploh potrebno mučiti s floskulami kot občinstvo-so-navdušili, ki so bolj kot ne kritiško mašilo ljudi, ki pač hodijo na koncerte zastonj. Seveda je publika ponavadi navdušena nad koncerti, navsezadnje so kupili karto in so vedeli, kaj jih čaka. Seveda so Dan D navdušili zbrano občinstvo, ampak bom raje zaključil s čisto osebnim pogledom na dogodek. Če povzamem, tako kot sem užival v sredo zvečer v Ortu, že dolgo časa nisem užival na koncertu. Ni šlo za kak spektakel ali nekaj res izjemno-neverjetno posebnega, videl sem bend, ki je preprosto užival v tem, kar dela. In Dan D se to vedno pozna. Morda je to njihova senzibilnost, ki jih dela malce drugačne – ne zgolj avtomatizem,  morda samo malenkost, ampak vseeno. Vsakič znova me pustijo v prepričanju, da gre preprosto za odličen bend in da mu je vsakič vredno prisluhniti, preprosto zato, ker igrajo s takšnim guštom in tako dobro, da vedno znova ostanem brez besed. Vsaj jaz. In to je to.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Ines Železnikar

Povezani članki:

Značke: ,