The Duke Ellington Orchestra v Cankarjevem domu

The Duke Ellington Orchestra / foto: Bruno Sedevčič

Ljubljana / Cankarjev dom  / Gallusova dvorana
3. 10. 2012

»Glasba mi pomeni občutek zvoka, prilagajanja, pričakovanja, zadoščenja, ugled.«
Duke Ellington

Duke Ellington ob Louisu Armstrongu velja za največjega ameriškega skladatelja. Vsi igrajo njegovo glasbo. Vsi ga poznajo. Ljubitelji dobrega starega jazza, a tudi drugi. Skupaj z bendžoistom Elmerjem Snowdenom je ustanovil kvintet in po Snowderjevem odhodu prevzel njegovo vodenje. Zasedbo je postopoma večal, vodil pa jo je izza klavirja ter jazzu vladal z orkestrom, ki je veljal za prvega od črnih, ki so se uveljavili tudi v svetu popularne glasbe. Iz njega mu je uspelo izvabiti zvoke, ki so bili do tedaj neznani. V svetu velikih jazzovskih orkestrov je v kompozicijskem in aranžerskem smislu pomenil pomembne inovacije, Ellingtonova glasba pa je v svetu rasne diskriminacije Združenih držav Amerike postala pomemben element emancipacije, ki se je takrat šele začela. A tudi takšen velikan je imel obdobje, ko je zapadel v malodušje, cinizem in dvom o lastnem poslanstvu. V obdobju swinga je k imenu big band preprosto dopisal še swing, v kasnejšem obdobju pa je pisal tudi sakralne koncerte ter oratorije, ki jih je naslonil na afriško glasbeno tradicijo. V orkestru so svoje veščine krajši ali daljši čas kalili tudi legendarni instrumentalisti kot so tenorsaksofonist z najmehkejšim tonom na svetu Ben Webster, trobentač Dizzy Gillespie in mnogi drugi. Ellington je bil znan po tem, da ni nikoli pisal aranžmajev za določeno glasbilo, temveč za določenega glasbenika. V 75-emu letu starosti je vodstvo orkestra zaradi zdravstvenih težav prepustil sinu Mercerju.

Danes The Duke Ellington Orchestra, ki je glavni izvajalec na prestižnih festivalih povsod po svetu, vodi njegov vnuk Paul Mercer Ellington. V Sloveniji so sicer gostovali že trikrat, a pod njegovim vodstvom prvič, za kar gre zasluge pripisati organizatorju, glasbeni založbi Menart Records. Zasedbo sestavljajo pianist, kontrabasist, bobnar, štirje trobentači, trije pozavnisti in pet saksofonistov/klarinetistov. Pihalna in trobilna sekcija sta bili postavljeni na desno stran odra v tri vrste in tri višine, vsak pa je bil za svojim pultom za note. Že vizualna postavitev nas je pripravila na glasbo izpred pol stoletja ali več. Solisti so povečini prihajali v ospredje, na sredino odra, sproti, kar je v poslušalcih vzbujalo dodatno pričakovanje. In čar. Orkester je uvodoma precej maloštevilno in generacijsko pretežno starejše občinstvo popeljalo v svet jazza s klasičnim Ellingtonovim delom Take the A-Train in nadaljevalo v istem vzdušju vse do odmora, ki je bil sicer glasbenikom potreben, občinstvu pa nekako odveč, saj je pomenil nepotreben preskok iz dobe zlatega jazza v sedanjost in nazaj.

Pianist je tako v prvem kot v drugem delu sproti najavljal pesmi v svojem nekoliko zmedenem in monotonem slogu, kar je bilo sprva simpatično, proti koncu pa že kar težko poslušljivo in moteče. Malce več energije in navdušenja bi ne bilo odveč. In malce manj naveličanosti ter avtomatizma. A za to so poskrbeli ostali. Danes so v orkestru trije belci, ki so odlični, a vendar gre priznati, da imajo temnopolti drugačno energijo. Njim jazz, swing in blues tečejo skozi dušo kot kri po žilah. V drugem delu se jim je pridružil tudi gost večera, Oto Pestner, ki je po svojem izboru izbral dve pesmi, med njima balado Solitude. Z Duke Ellington Orchestra je nastopil že leta 1984, tokrat pa je vnovič dokazal, da je eden naših najboljših glasov, vrhunski solist, ki bi se brez kančka strahu lahko podal na največje koncertne odre sveta, a žal ni nikoli našel dovolj sposobnega avtorja, ki bi mu zanj uspelo napisati pesmi, v katerih bi njegove kvalitete lahko prišle do izraza. Tako je za vedno ostal odličen poustvarjalec klasičnih pesmi iz zakladnice črnskih duhovnih, jazza in swinga, a povprečen pevec tretjerazrednih zabavnih popevk. S kakšno izjemo. Zapel je odlično in brezhibno, vmes pa se je boril s solzami, saj mu je tovrstna priložnost bržkone predstavljala izjemno čast. Izdale so ga le tresoče roke, ki jih v trenutku, ko je na stojalo vračal mikrofon, ni mogel skriti. Drugi del koncerta je bil nekoliko daljši kot prvi, zaključili pa so z It Don’t Mean a Thing (If It Ain’t Got That Swing) ter se na vztrajanje občinstva na oder povzpeli še enkrat.

Čeravno bi pričakovali, da bo klavir v središču, temu ni tako. Glasba temelji na trobilni in pihalni sekciji, ki ustvarjata kontraste, podpirata pa jih odličen bobnar in kontrabasist, medtem ko se klavir prikrade vmes le občasno, še to največkrat kot solistični instrument. Vsi, še posebej pihalci in trobilci, so mojstri ujemanja in skupinske igre, hkrati pa so izvrstni solisti, ki s svojimi fantastičnimi soli pripovedujejo zgodbe. Te so enkrat zasnovane kot otožno hrepenenje, drugič kot izraz gnusa, tretjič nejevolje … Skupaj so pričarali polnost zvoka kakršnega poznamo iz zlatega obdobja jazza in swinga 30-ih in 40-ih let minulega stoletja. Manjkal je le dim in nekje v ozadju pogovor obiskovalcev. Takrat bi se res zdelo, da smo v nekem klubu New Orleansa ali Chicaga kar nekaj desetletij nazaj.

Ko sem prišla v dvorano in ugotovila, kjer se nahaja moj sedež (parter sredina, druga vrsta, št. 34, kar je povsem na sredini, pred mano pa sta bila edina dva prosta sedeža prve vrste parterja na sredini), so mi v oči skorajda stopile solze. Nekateri menijo, da je orkester izgubil na veljavi in svoj pravi čar skupaj z odhodom Dukea, kar je verjetno do neke mere res. A sama pripadam generaciji, ki orkestra v tem sestavu ni imela možnosti pobliže spoznati. Prav iz tega razloga mi tovrstne priložnosti predstavljajo edino možnost, da se za dve uri, kolikor traja koncert, približam in okusim čas, ki ga tako cenim, občudujem in za katerim hrepenim, a ga ne bom mogla nikoli živeti. A ti dve uri sem ga. Vsaj na nek način. In ko sem se domov vračala z vizitko enega od članov z dogovorom za ekskluzivni intervju, sem se lahko le še smejala … popolni poslovni in osebni uspeh … a več kot to … popolno zadoščenje.

Tekst: Nina Novak
Foto: Bruno Sedevčič / Menart Press



 

Povezani članki: