Steve Lehman Trio v Klubu CD

Steve Lehman Trio

Ljubljana / CD / Klub CD
9. 10. 2012

Vsake nekaj časa se ti zgodi koncertni večer, o katerem lahko poveš bore malo; ki gre nekako mimo tebe in po koncu večera ne ostane s teboj. Nemara je prišlo vmes to, da sem ploščo Dialect Fluoroscent, ki jo je trio predstavljal prejšnji torek, preposlušal po dolgem in počez, se o njej razpisal v recenziji in nenazadnje z vodjo tria, Stevom Lehmanom, spacal še en krajši intervju. Muzikalno izredno markantna persona, s plejado dobrih plošč za seboj. V minulem mesecu je skupaj z bobnarjem Damionom Reidom in basistom Mattom Brewerjem po Evropi bolj ali manj igral material s plošče, žgočo in ritmično fascinantno muziko, ki ravno toliko naslavlja njegov nadimek iz študentskih let – mr. Bebop – kot tudi njegove  druge, manj standardne stvaritve.

Dokaj solidno obiskan koncert se je začel predvsem s komadi s plošče – lastnimi Alloy, Fumba rebel ter s coverjem Coltranovega Moment’s notice. Vsi trije so bili deležni temeljite ritmične prenove glede na svoj ploščnati obstoj, in če je držalo, da sta Brewer in Reid že na plošči masivna sila, daleč onkraj akcentuacije kompozicijskih idej in lirike liderjevega saksofona, sta bila na tem konkretnem večeru še neprimerno bolj osprednja. Tudi v sami jakosti zvoka, saj je bil čist in izredno jasno artikuliran Lehmanov saksofonski glas večkrat skorajda preplavljen z maso zvoka, s katero pa je še vedno pulziral v sproti grajenem sozvočju in ritmičnem sodelovanju. Slednje je pomemben element Lehmanovega igranja, in četudi prvim nekaj komadom kurioznosti ne gre odrekati (in je morda motilo le njihovo sosledje, z manj vihravimi in tudi manj emotivnimi štikli na začetku), je šele z zadnjim komadom prvega dela nastopa, z vihravim in od plošče vidno nadgrajenim, še neprimerno bolj igrivim Foster brothers, trio končno začel dihati s polnimi pljuči. Po premoru se je večer nadaljeval v višji prestavi. Nekoliko manj preigravanja po formatih minulega stoletja oz. njihovo bolj subtilno adaptiranje, predvsem pa je šlo za  kratko malo bolj energične komade. Nekaj Lehmanovih kompozicij, ki jih ni najti na plošči, pa postbopovsko preoblečen štikl Chicka Coree in baladni ter proti koncu še skoraj himnično všečni Pure Imagination, ki sta ga Reid in Brewer podprla s tako nevihtno ritmično podstatjo, da se je znana melodija z Lehmanovega saksofona širila kot fantomska slutnja in se nekako sublimno, le trudoma prebijala na površje. Čista petarda, kot še nekaj – predvsem tistih nepoznanih – komadov v drugem delu večera.

Z ozirom na tekst recenzije plošče se lahko pove, da je bil tudi živi špil Steve Lehman tria  defenitivno intenziven, emotiven, nepredvidljiv  in z obilico žmohtnega in situ prirejanja poznanega materiala. Le vaš recenzent je ta večer nekoliko medlo receptiral. Ob ponovnem poslušanju nekaterih starejših ploščkov Steva Lehmana, še posebej v oktetu posnetega Travail, Transformation, and Flow, bi vseeno lahko dodal, da ob prezenci te zasedbe ne bi obstajala prav nikakršna možnost za medlo, polovičarsko in mimobežno koncertno izkustvo. A ker je z jazzom za to leto, še posebej v prestolnici, predvidene le še malo koncertne akcije, se lahko v prihodnje mesece zazrti retrospektivi reče, da je bil tole vseeno kar fin koncert.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik 

Povezani članki: