Steve Lehman Trio – Dialect Fluorescent

Steve Lehman Trio – Dialect Fluorescent

2012, Pi Recordings

Pred nekaj dnevi sva s prijateljem zabredla v debato o jazzu. O tem, kaj točno je tisto intrigantno na muziki s plošče Dialect Fluorescent, kje točno se ta suh zvok, v prastarem bopu utemeljen format in na prvi pogled še eno randomizirano vijačenje akordov sprevržejo v senzualno estetsko doživetje. Prav posebej dialektično se debata ni odvila, vseeno pa se je izcimilo nekaj ključnih, spodaj nanizanih osišč. Jaz še vedno stojim za njimi, prijatelj je ostal pri tem, da takšnega jazz pač ne mara. In res plošča Dialect Fluoroscent verjetno predpostavlja neko domačnost z jezikom starih in šele iz tega se nadaljuje avtorsko mojstrstvo alto saksofonista ter skladatelja Steva Lehmana ter vznemirljivost ritem sekcije z Damionom Reidom na bobnih in Mattom Brewerjem na kontrabasu.

Pa vendar je težko dojeti, kako prijatelj ni bil prežarčen z intenzivnostjo ploščka. Začenši s prvim komadom, vzhodnjaško obarvanim solom Allocentric (intro), ki se repetitivno vrtinči v otožno melodičnih preigravanjih uvodne teme, čez katero se kot krhki ritem nalaga zvok prebiranja inštrumentovih tipk in jo gostijo niansirani pihalni detajli, ko se zvok prebija čez slino v inštrumentu ali pa se ton razširja, krči in podvaja s pihalčevo napetostjo. Ta se izteče v naslednji komad Allocentric, kjer se v prvem komadu zgrajeni nastavki podkrepijo z napovedjo tistega ključne aspekta plošče, to je čvrste, intenzivne in usklajene ritem postave in vzporedne telepatske ritmične slike celotne trojice. Reid in Brewer sta v tem komadu cunami, ki pograbi napletene melodične nastavke, jih reši otožnega melosa in kot naplavine odvrže šele na koncu komada za še poslednji, napetosti razrešen sprehod po osnovni temi.

Še ena točka je urejena nepredvidljivost, ta s ketne strgana poplava not in vendarle njihova interna konsistentnost, abstraktni glasbeni vzorci saksofona skozi katere vstopata oz. trgata boben in bas na način, da se vzpostavljajo nove oblike, zvočni sestavi. Navidez kaotično urejen ritem komada Foster brothers se pospešuje, lomi, ustavlja, Lehmanovo repeticije se hipnotično vrstijo čez masten, razvlečen bas močne lesene barve, komad pa preveva urgentnost, frenetično iskanje in neprestana dinamika razlik v osnovni strukturi. Labirinti komada Alloy so podobna, nekoliko bolj jasno postbopovska zadeva, ki si dovoli celo osnutek osnovne melodije, a je njena melodična podstat subtilna, takšna, izzivajoča, ki se izmika med prsti in skozi komad hitiš za njo.

Eno bistvenih reči, ki je še kako stvar te plošče je emotivna evokativnost. Cover komada Pure Imagination s filma Willy Wonka & the Chocolate Factory je en vrhuncev plošče, ko se ti že ob uvodnih (na Ornettovo Lonely Woman spominjajočih) akordih dvignejo kocine. Melodična tema, ekstatično žalobna, se vse bolj razstavlja, pod njo se energično sprehaja Brewerjev brbotajoči bas, že kar fizična čustvenost pa z drobnimi povratki v glavno temo vztraja tudi v tej najbolj oddaljenih momentih. Lehmanov saksofon se raskavo grbanči, z note na noto prestopa z drobnimi odkloni in nasploh vseskozi ohranja prezenco glasbenika, ne le formata. Nazadnje se spet povrnemo na nostalgično melodijo. Skoraj kičasto, pa tako vznemirljivo.

Kurioznost adaptiranja je še ena radost te plošče (in z ozirom na debato s kolegom, jazza širše), ki se sodobnemu pristopu navkljubu odvrti tudi skozi tri dobre stare jazz štikle. Moment’s notice, izvirno Coltranov komad, je še na začetku plošče, ko še ne veš, da bomo od tega domačnega, a ritmično diverzificiranega in nekoliko bolj jedrnatega(da ne rečem žmohtnejšega) komada, ki svoj kernel vseskozi po malem nakazuje, pa izda šele na koncu, odšli tako v neprimerno bolj abstraktne konce kot tudi v bolj (hard)bopovske vode. Recimo v še en presežek plošče, Jeannine, kjer se združijo prav vse kvalitete tria. Ritemsekcija ga na polno miga, bas prav po vojaško koraka in te skoraj premika po prostoru, znana melodija z Lehmanovim saksom pa iznenada začne mutirati v prelivajoče tone in vzporedno se ritem pospeši, napetost postaja vse bolj gosta; komad še pospešuje, timbralna niansiranja zvena saksofona pa so ob še vedno isti melodiji kilometre sedaj že daleč od petdesetih let, in tam nekje pri peti ali šesti minuti smo v že tako psihedeličnem hardbop prostoru, da se možgani topijo in se ti vedno znova izmaknejo tla pod nogami. A komad ga še vedno swinga ko hudir.

Pa dovolj bodi. Kolega še vedno ne verjame v užitke tovrstnega jazza, plošča pa se še vedno izmika besedam. Bo pa v torek koncert. Lehman je sicer še mlad, a njegova diskografija že niza zrele avtorske premisleke o marsičem. Sama estetska senzacija torka bo, niti ne razmislek, bolj izkaz, viharne moči klasičnega tria tudi v novem desetletju.

Anže Zorman

 

 

Povezani članki: