Skok v globino – Laibach v Muzeju premogovništva

Laibach

Velenje / rovi Muzeja premogovništva
19. 10. 2012

Kakorkoli jih obrneš, z Laibachi so vedno sami križi in težave. Pustimo ob strani znameniti Malevičev križ, ki so ga posvojili in razdedinili hkrati, dejstvo je, da ko gre Laibachom dobro, to ni dober znak za nas. Ko so polni idej in kreativnosti, se krog nas dogaja nekaj, česar si ne želimo v izobilju. Ali pač, le da si tega nočemo priznati. Laibachi so v bistvu en tak umetniški lakmusov papir, ki potemni vsakokrat, ko se pripravlja neurje. Čeprav se zdi, kot da so ravnokar prizehali iz Pandorine skrinjice, jim ni pošteno pritikati diaboličnih lastnosti. Lakmusov papir ni kriv, da je okrog njega polita kislina in tudi Laibachi niso tisti, ki rolajo svet. Zato pa svet rola njih, dinamika družbe se vedno znova odraža v njihovem delu in če vam slučajno pljunejo v obraz, heh, to pomeni samo to, da ste priča časom, ko si bomo morali vsi umazati roke in ko ne bo več nedolžnih mimobežnikov. Se vam zdi to preveč apokaliptično? Pa saj ne bo tako hudo, le nekdo nam je vzel marelo in sončna očala in počasi bomo morali pogledati stvari, pred katerimi smo bili do sedaj varni. Pravzaprav so bile ves čas blizu nas, le da jih je pogled skozi sončna očala malce prikrival.

Je potemtakem to, da so Laibach vedno bolj dejavni, sploh dober znak? Kakor vzamete. Saj veste, kako gre njihova poštevanka – če Laibache jemljete zares, potem smo že globoko zagazili v ideologijo in lahko nenadoma začutimo potrebo po korakanju, če pa jih jemljemo kot antropološko zanimivost, smo v celoti zgrešili poanto in vidimo zgolj njihov odvod. Preprosto se ne da ločiti, kaj je bilo prej – politika ali nastop? Podoben štos s kuro in jajcem je vseobče znan problem, le da si z njim ne mučimo malih sivih celic, ampak imamo enkrat na krožniku ocvrta bedrca, drugič pa jajce na oko. Problem povezave med politiko in nastopom pa ni tako jasen in vsakdanji, ker (vsaj na videz) nihče pri zdravi pameti nima rad opravka s politiko. Še politiki se je dostikrat ogibajo, kaj šele mali ljudje. In seveda, umetniki. A nič ni bolj kratkovidnega kot to. Je že tako, da bolj ko se je izogibamo, bolj ko jo zanikamo, bližje smo politiki. Je v tem trenutku lahko kaj bolj političnega kot prepeljati 200 ljudi v rove pod Velenjem in z nekaj bolj sodobnimi sredstvi poustvariti tiste začetne korake, ki so jih delali Laibach pred dobrimi tremi desetletji? Že same okoliščine in izvedba nam v trenutku vzbudijo morje asociacij, predvsem na polpretekle čase in polpretekle politične sisteme. Pa tudi na sedanji čas, ki je tako lepo izražen s prispodobo rudniške jame, teme, ki jo je potrebno razsvetliti, da bi videli pot naprej. Pravzaprav so v petintridesetih minutah povzeli zadnjih sto let in če so nekoč za sebe dejali, da so ravno toliko fašisti, kot je bil Hitler slikar, bi izjavo lahko danes razširili na to, da so ravno toliko komunisti, kot je bil Tito filmski zvezdnik in ravno toliko kapitalisti, kot je bil Friedman neoliberalen. Ali malce drugače povedano – Laibach so ravno toliko, kolikor lahko razne ideološke navlake snamemo z njih. In čim več navlake snamemo, bolj ko jh režemo, večji so. To, da so poskušali poustvariti vzdušje njihovih začetkov, bi lahko razumeli kot pulz, kot vrnitev na ničto točko, kot film, ki se najprej odvrti naprej, potem pa še nazaj, čemur smo bili tisti, ki smo malce pazljiveje spremljali projekcijo, tudi priča. Zdi se, kot da nam Laibachi tokrat postrežejo z vprašanjem, ali so bili časi, v katerih so nastajali, sploh kaj drugačni kot sedaj. Ne gre za večno dilemo, ali je bilo včasih bolje ali ne, gre za vprašanje, če se je v bistvu sploh kaj spremenilo. Tako kot je film tekel naprej in se kot elastika odvrtel nazaj, smo morda spet prišli na točko, s katere smo startali pred tridesetimi leti. Morda gre vprašanje še dlje – se je zgodovina, ki je v zadnjih stotih letih tako vizualno kot tudi kot drugače dobro dokumentirana, sploh kaj spremenila?

Odgovor seveda ni enoznačen. Če bi ga lahko logično skrčili, bi bilo vprašanje v resnici banalno. Laibach so se vrnili na svojo točko nič, da bi jo z drugačnimi tehničnimi sredstvi poustvarili, torej ne gre le za ponavljanje, ampak za poustvarjanje preteklosti, torej za isti učinek, kakršnega so dosegli v osemdesetih. Prav, časi so drugačni in prav gotovo so tudi Laibach v drugačni poziciji kot  takrat, a zdi se, da so tudi v tem primeru drugačna zgolj tehnična sredstva. Tudi tukaj je šlo za ekskluziven dogodek, morda bi lahko rekli, da je šlo za neke vrste nepotrebno pretiravanje, a kako drugače bi lahko poustvarili vzdušje kot tako, da se potegne oster rez med prisotnimi, ki posredno postanejo tudi sami akterji dogajanja, in onimi, ki so zunaj, zgolj opazovalci. Perspektiva v podzemlju se spremeni: če na površju višina dostikrat pomeni boljši, celovitejši pogled, smo v podzemlju prisiljeni  k pogledu, ki je omejen z rovom ali jamo, torej nam pogled omogoča ravno odsotnost nečesa, kar je včasih tukaj bilo. Kot bi nam hoteli sugerirati, da je naš pogled takšen, kakršnega smo si zmožni samo ustvariti, ga sami izkopati. Pri Laibach je to vsekakor čisto legitimen pogled – vedno so samo in natančno to, kar hočemo sami videti v njih.

Vse, kar smo videli in doživeli na petkov večer, tako nad zemljo kot tudi v samih rovih, pozdrav rudarske godbe na površju, spust v globino, sprehod skozi cevi do prizorišča, potem njihov nastop, kakofonija zvoka, poustvarjanje peklenske atmosfere, Knez in Novak na odru ter odsotnost Frasa, vse vizualizacije, ki so se vrtele preko benda, iztek v nekaj lahke latino glasbe, dvig na površje ter navsezadnje tudi ponujen ogled razstave, ki jo je skupina pripravila v velenjskem Muzeju premogovništva, vse lahko označim za čisti presežek. Dogodek kot celota, ki je od samega spusta ter vse do ponovnega prihoda na površje potenciral vzdušje nekakšne neizbežnosti poteka dogodkov, ki se jim ne moremo izogniti in s katerimi se bomo morali, hočeš-nočeš, spoprijeti. Laibach preprosto znajo dodati komentar, še več, znajo vedno lepo postaviti piko na koncu stavka in zaključiti poanto vzdušja časa. So pač tisti kamenček v mozaiku, ki je tako očiten, da ga komajda vidimo, a ga prav zato, ker je tako neposreden, nočemo videti. Vseeno pa vemo, da je resničen. Preprosto. Vprašanje je le, ali ga prenesejo tudi vaša ušesa. Morda kdo ve, kje bodo Laibach 21. decembra letos?

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Matjaž Jaušovec


Povezani članki: