Praznik folk metala – Ensiferum, Amoral in Profane Omen v Gali hali

Ensiferum

Ljubljana / Metelkova / Gala hala
9. 10. 2012

Finske folk metal velikane Ensiferum lahko brez pomisleka umestim v osebno lestvico TOP 5. Kar v bistvu ni posebno presenečenje. Severnjaška peterica je še vedno postregla z dovršenim, kvalitetnim in energičnim nastopom, poleg tega približno vsake dve leti postreže z razširitvijo repertoarja novega albuma, na katerih se je še vedno našlo lepo število folk metal uspešnic. Letos so tako ponovno napolnili saržer z devetimi originalnimi pesmimi pod skupnim naslovom Unsung Heroes ter s tem izdali že svoj tretji album od odhoda bivšega frontmana in masterminda Jarija Mäenpääja (medtem ko njegovega 8 let nazaj obljubljenega nadaljevanja Wintersun sage Time še kar ni). Izdajo vsekakor izjemno močnega in kvalitetnega albuma so seveda pospremili z evropsko turnejo. S spremljevalnimi skupinami Profane Omen in Amoral so obiskali večja (in manjša) evropska mesta ter se k sreči oglasili tudi v Ljubljani, na odru Gala hale.

Pred vhodom na prizorišče se je že kakšno uro pred začetkom zbralo kar lepo število folk-metalskih privržencev, po obrazih večinoma porisanih z značilnim Petrijevim “warpaintom”. Stiski rok in lahkotni pogovori (pospremljeni s požirki zeliščnega sirupa) so hitro vspostavili prijetno vzdušje. Ki sem ga izjemno nerad zapustil. Nastopili so namreč prvi ta večer – meni nepoznani – Profane Omen. Pričakoval sem nek generični metal nastop, s povprečno glasbo in posliljeno energijo. Mogoče si boste zato lažje predstavljali, kako presenečen sem bil, ko so fantje pričeli s koncertom. Suvereno so stopili oder in preko dobro spisanih in strukturiranih komadov, odličnega odrskega nastopa in energije ter neverjetno dobrega vokalista, ki je z lahkoto preklapljal med growlom, screamom ter prodornim cleanom, v trenutku osvojili publiko. Fantje sicer stilsko pašejo pod groove heavy metal, a s pridihom rock’n’roll riffov ter občasno vokalov ustvarjajo nekaj posebnega – zasluženo mu pravijo death’n’roll. Skratka – instrumentalno ter posebej vokalno izjemno dobro podkovan bend, z odlično glasbo in energijo. Vsekakor vredno ponovnega ogleda, upam, da kmalu, ob kasnejši uri, z daljšim nastopom.

Tak paket energije kot so bili Profane Omen, so drugonastopajoči Amoral težko nasledili. Glasbi (čeprav precej podobni) je manjkala tista nora energija, ki nas je spravila v gibanje pol ure prej. Težke riffe so sedaj zamenjale malenkost bolj lahkotne in razdelane kitare, energičnega frontmana P.O. Julesa Näverija pa je zamenjal po videzu anoreksični frontman Amoralov (zmagovalec “Finskega Idola”! leta 2007) – Ari Koivunen. Čeprav so zveneli bolj prečiščeno in bolj profesionalno, na meni niso pustili vtisa in so mi bili skrajno dolgočasni. Da me ne boste narobe razumeli – žurka je še vedno bila, mogoče celo naraščala (skupaj s količino popitega alkohola) – a osebno preprosto nisem verjel deškim vokalom in nastopu frontmana ter prepogostim eksibisionističnim solažam kitaristov. Torej – vsekakor konkreten nastop, a mogoče za koga drugega. In na nek način sem celo hvaležen za to, saj je to samo podžgalo pričakovanje Ensiferumov in izboljšalo njihov vtis.

Kot sem omenil že zgoraj, me še nikoli niso razočarali in tudi tokrat je bilo tako. Prvič sem jih poslušal na tako majhnem odru, da bi se lahko stegnil in stresel Petrijevo špehnato joško. In izkušnja je bila fenomenalna. Za njihov nastop se je razprodana Gala Hala do zadnjega kota napolnila z zvestimi feni, ki smo ves čas s petjem, heji in moshpitom spremljali koncert. Hitro se je prostor segrel – pivo in švic sta tekla v potokih. Poleg Petrija nas je odlično, z neverjetno energijo spodbujal in podžigal basist! Sami Hinkka. Popolno odigrana setlista, sestavljena iz komadov z novega albuma, pomešanimi s starimi uspešnicami, je do zadnjega obnorela publiko. Burning Leaves in In my Sword I trust sta se tako pomešala med evergreen hite kot so Iron, Lai lai hei, Battle Song, From Afar… Ta odličen koktejl dobre glasbe je seveda podžgal tudi metalska grla, tako da sem konec koncerta pričakal v nekakšni pijani ekstazi, ob družbi prijateljev ter najodličnejše folk metal glasbe. Nepozabno.

Tekst: Mitja Usenik
Foto: Max Petač

 

Povezani članki: