Ni važno, kakšnega spola je, važno, da je zdravo – Big addiction

Big addiction

Velenje / Max klub
6. 10. 2012

Skupino Big addiction v bistvu poznam že od njihovih ranih začetkov, ko še sleherni od njih ni bil vešč držanja brivnika v roki, pevec je bil v fazi mutiranja, finančnih skrbi ni bilo na vidiku in državi niso vladali kozli, kot ji danes. Takrat je sicer band bil dejansko kakih 260 kg lažji in je slišal na drugo ime. Danes je od tega preteklo mnogo Pake in Pivk e… Prvič so resno in iskreno izrazili željo po avtorskem izdelku mnogo let nazaj. Scenariji, ki so prihajali vmes, so bili tipične bandovske narave – menjava bobnarja, premalo denarja in na trenutke manjko intelektualnega poriva. Njihova želja in starodavna hrepenenja so se uresničila na ta dan … ta dan je bil njihov in, kot vsak, ki postane ponosen oče provrojenca, jim je v očeh svetila iskra ponosa; ma kaj iskra, ogenj ponosa!

Event je odprl zagrebški kantavtor Ivan Škrabe, ki nam je ponudil repertoar, ki se je naslanjal na blues s kančkom countryja in rocka. Blues igrati je seveda skrajno nehvaležno, predvsem zato, ker za nekatere poklice pač ne moreš biti priučen, ampak moraš to nositi v svojem genomu na dominantnem genu. Svojo trditev lahko podkrepim z dejstvom, da tudi ciganske glasbe pač ne more igrati pristni Argentinec razen, če se ne piše Horvat. Zato se je sam nastop Hrvata začel hitro vleči, kasneje se mu je na odru pridružil še kolega Tomi Novak, ki je bil za kanček svetlejši in dinamičnejši, grenkobe efekta žvečilnega gumija pa ni bilo moč več anulirati. Komaj sem čakal, da se tole konča.

Za njimi je na oder stopila domača mlada (dobesedno) skupina Sunburst, ki se je v naslednje pol ure dokaj neuspešno spopadala s coverji hitičev, ki smo jih vsi nekoč v življenju znali zaigrati na kitaro. Vsekakor simpatičen nastop z vidika iskrenosti in entuziazma, čiste mladosti in neučakanosti, malo manj z vidika postrežbe in kvalitete odigranega. Mlada pevka bo čez nekaj let verjamem dobra vokalistka, trenutno pa se s petjem še vikata. Band, ki ga je čisto simpatično gledati, opazovati vse njihove sošolce in prijatelje, ki jih brezkompromisno podpirajo pod odrom, malo manj pa slišati in poslušati.

Eden od vrhuncev večera se je obetal, ko se je najavljala skupina Inmate. Gre za metalce iz Velenjkovca, ki po mojem mnenju dandanašnji nimajo konkurence v temu žanru. V živo sem jih poslušal prvič, zato mi je njihov nastop dejansko moral odgovoriti na mnoga vprašanja. Gre za skupino, ki je dojela, da je imeti band in igrati v njem trdo delo, ki zahteva koncept, dodelano zunanjo podobo, imeti dober sound in se skratka obnašati kot profesionalec na vseh ravneh. To je velenjskim zapornikom dejansko uspelo. Nastop je bil od prvega do zadnjega diha urejen, umerjen, oddelan ‘na prvo’, na polno in predvsem prepričljivo. Nisem bil velik pristaš trdega metala, dokler nisem slišal Inmate v živo! Glasba vsebuje vse tisto, kar pač mora, da jo imenuješ metal, krasi jo ogromno harmonij in ima tisto, kar druge zvrsti metala nimajo – ima fuckin’ Inmate spice! Kot zanimivost – pevec skupine Inmate Mike je bil prvi basist skupine Big addiction, takrat še imenovana Šnorkl band! In ravno ta Mike je oseba, ki jo spremljam od začetka njegovega glasbenega odraščanja, zato sem bil vesel kot majhen otrok in ponosen kot oče, ko sem ga videl v vlogi, ki jo obvlada in v njej uživa. Frontman, kot se zagre in kot jih rodijo matere vsakih 12 let.

Ponosni starši so se ob koncu nastopa skupine Inmate že pripravljali, da celemu svetu pokažejo, kakšne rasti je njihov prvi otrok, kakšne oči ima in komu je najbolj podoben. Vzporedno ob odru se je pripravljal tudi mojster tetoviranja, ki je na mestu samem tetoviral brhko mladenko, nagrajenko, ki ji je band častil tattoo.

Big addiction se nam je torej namenil predstaviti prvenec To nisi ti, kar jim je uspelo v celoti. Priznam, da sem komade poznal v zelo drugačni luči, drugih aranžmajih in obliki. Pesmi so skozi čas dozorele in iz juvenilnih oblik in obnašanja postale zrelo grajene, logično postavljene in trdne. Band že od začetka ‘fura’ filozofijo, da v Big addiction obliki iz njihovih šibkih velenjskih torzov zletijo njihovi ‘superego trip’ osebnosti, ki so rokerski polnokrvni usnjeni osebki. Metamorfoza izgleda za normalno človeško oko, ki ni vešče sleherne zaznave, podobna tisti, ko je Clark stekel v telefonsko govorilnico, hip zatem pa rešil deklico iz šolskega avtobusa.

Velenjski petorček fura čisti rock n’ roll, ki se ne skuša spogledovati z modernimi prijemi, ampak mu je blizu rock iz obdobja osemdesetih in devetdesetih let. Paralele, ki se ponujajo same, so Res Nullius, če naštejem zgolj njihove sosede. Prepoznaven zvok in kontinuiteto daje skupini kitarist Klemen Bujan, ki že celo življenje koketira s Gibsonom in postaja moker ob koncertih, kjer kitare brusi Slash. Vljudni mladenič si je izoblikoval trden in krasen zvok z lepim in prezentnim sustainom. Odigra čisto, z veliko mero karakterja, vse linije stojijo, so logične in čistokrvno rokerske. Malo me je motil zvok bas kitare, ki je bil slabo definiran. Predolg ton, ki je brisal sliko in definicijo komadov. Tudi punch komadov je nižal in tistih udarcev v rit ni bilo tako zelo čutiti. Kot je čutiti je band v devetem bobnarju končno našel trden domicil. Gre za resnega glasbenika, ki ve, kaj dela in ko udari po koži, udari kot dedec. Še en polnokrven roker, skratka! Hvala Titu!!!

Kar je najbolj zmotilo ta večer, je bilo preveč mikrofonije (piskanja), kar je postajalo vedno bolj moteče. Zvok je sicer bil korekten in celotna slika je bila super, prihajalo pa je do preveč tehničnih diskurzov, ki so vodili v mikrofonijo. Tudi luči in njih mojster so bile sami sebi namen, saj niso sledili glasbi niti v eni noti. Tako je glasba vodenela in napori banda, da izvrže še zadnji meter svojih intestinalnih organov, je splavala po vodi. Če se ti rdeča luč prižge tri sekunde po tistem, ko bi se morala in še to na ‘prazen udarec’, to enostavno ni to.

Kot spremljevalna vokalistka se je ta večer smukala po odru pin up girl Maja Založnik. Lepotica v rdečem korzetu in vrtoglavih petah je ta večer posojala svoj gromki vokal. In bila strel mimo. Enostavno se ni vklopila v koncept, bila preglasna, preveč deroča in prezentna. V zadnjem, sklepnem delu nam je band za desert postregel še nekaj coverjev in nadzvočno glasno zaključil koncert. Po mojem mnenju pet komadov predolg koncert – enostavno ni bilo potrebe odigrati celega albuma.

In ko se ugasne še zadnja kitara, je treba potegniti črto in reči, da so fantje kot glasbeniki dozoreli in zrasli do stopnje, ko lahko dobro odigrajo samostojni koncert. Potrebujejo še kak koncert ali dva, da se pridobi rutina, predvsem vokalistovega veščega povezovanja med komadi in dograjevanja prezence in odrske karizme na odru. Pevec MORA obiskovalcem pod odrom s svojo pojavo je**t mater, pa kakorkoli obrneš! Odveč je tudi povezovanje kitarista, kar sem videl samo še pri Zeletu Lipovači in je zame osebno precej moteče.

Res je, da bodo te lepotne napakice zbledele po nekaj koncertih, ki sledijo in bodo ob drugi plati niti slab spomin ne. Big addiction so torej korektno vsem pokazali svojega otroka, ki se že te dni spopada s kruto realnostjo v glasbeni industriji, ima pa ta otrok veliko srečo, saj ima veliko stricev, ki bodo skrbeli, da si ne potolče prevečkrat kolen. Ostali mu pa lahko zgolj zaželite lepo otroštvo in dolgo življenje!!

 

Tekst: Dragan Babuder
Foto: Gašper I’m alive Pintarič – Pinč

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.