Nana Milčinski v Klubu CD

Nana Milčinski

Ljubljana / CD / Klub CD
2. 10. 2012

Res, še kako zelo strpne volje sem prišel na torkov koncert Nane Mičinski, in pričakoval kakovosten sredinski večer, tak bolj pop in z nekaj primesi soula ter šansona, prav luštno bo. Posebej intrigantno morda ne, a zagotovo bo vredno obiska, se bomo malce zibali na mehkobne pesmi, kot je prikupen singel Glej. Pevka Nana, sicer še igralka ter režiserka, je v klubu Cankarjevega doma predstavljala svojo debitantsko ploščo Še ena pomlad. Na njej so uglasbljene pesmi njenega ikoničnega dedka Frana Milčinskega-Ježka, pa se je bilo moč nadejati dostojnih besedil, razrešenih prisilne banalnosti siceršnjega pop tekstopisja in nenazadnje interpretiranih iz srca.

Da so takšni večeri neke vrste koncesija dostojnejši obiskanosti torkovih koncertov, je bilo jasno koj, ko je v svet prišel napovednik letošnjega petkoncertnega cikla torkov. Nastope domačih glasbenikov kar po definiciji spremlja večja medijska pokritost, k obiskanosti pomagajo še socialne mreže nastopajočih, poleg te bolj instrumentalne funkcije pa take programske geste dobrodošlo nudijo roko tistemu delu lokalne scene, ki skuša krmariti po zahtevnih vodah nekje med megleno margino alternative na eni in kloako prevladujoče produkcije na drugi strani. Čez dva tedna bo takšne sorte recimo nastop benda Neomi, ki s komadi ala tole še ne ponuja pop presežkov, je pa v tej agendi izredno obetaven, v svoji umetniški viziji dostojanstven in na svojem živem nastopu vsekakor vreden posluha in podpore.

A – kot je nemara iz uvodnih besed že pričakovati – prav ničesar od tega ne morem priznati Naninemu poizkusu, da glasbeno oplemeniti spomin na deda. Ob vseh poizkusih, da zadevi priznam umetniško oz. glasbeno utemljenost, je morda še najbolj prijazna teza, da sta avtorja glasbe in člana spremljevalnega benda – Anže Langus Petrović in Martin Štibernik – kakovostna besedila pač kompenzirala s toliko bolj izrabljenimi in počez kolažiranimi aranžmaji. Bolj ali manj so priredbe oz. adaptirani segmenti domačih zimzelenčkov, prešpikanih s klišejskimi drobci muzik od vsepovsod; country, Beatli, poprock, šanson in nenazadnje tisti domač, do globalnih tokov povsem ignorantski pop, ki ni podoben prav ničemer drugemu kot avtohtoni glasbeni avtarkiji. Shallow vanilla pop je nemilostno dejal angleško govoreči kolega, ki je bil pač obsojen le na sonično plat.

Pa sem se vendarle trudil. In je treba priznati, da bi se dva ali trije komadi še lahko dostojno odrezali na kaki Oblakovi radijski postaji in to brez prevelikih koncesij plastičnemu totalitarizmu njegovih glasbenih norm. Simpatične balade s svežim in gibkim besedilom ter melodično barvo, ki se zlahka usede v ušesa. Pa niso pomagali niti dobra volja, tudi ne ti trije štikli in nenazadnje ne brhka pevka na odru, ki ob tako moreče plitkem glasbenem kontekstu pač ni mogla izžareti potencialne karizme, njen vokal pa za bolj kuriozne registre v teh aranžmajih prav tako ni našel maneverskega prostora.

Pa mi je kot piscu o raznovrstnih muzikah res neugodno tako nemilostno sesuvati domač in v marsičem simpatičen poizkus, da se proizvede nekaj dostojnega, pa vseeno takšnega, da se bo nekoliko manj avanturistična publika čez rob natrpanega Kluba CD ob tem lahko sredinsko zabavala. A je tudi ta, resnično številčna publika v glavnem proizvajala bolj medle aplavze in marsikateri dober špil je s tričetrt bolj praznim klubom priklical mnogo glasnejše in entuziastično odobravanje. Četudi nenazadnje glasba minulega torka spet ni bila povsem zanič. A je bila mnogo slabša, kot to dopušča žlahtni Ježkov material, sploh pa kot je siceršnji standard za torkove koncerte. Ker je domača sredinska glasba še kako žejna svežine, se gre nadejati nadaljevanja Naninega glasbenega ustvarjanja,  a prav gotovo z drugimi avtorji glasbe in še bolj gotovo z kaj avanturističnim pristopom in neprimerno bolj avtorsko vizijo.

Anže Zorman

Povezani članki:

Značke: