Matej Krajnc: Sem umetniški hibrid in delal bom, dokler bom imel ustvarjalno veselje

Matej Krajnc

Če ne že mnogo prej, je Matej Krajnc pozornost nase pritegnil z romanom, ki mu je dodal tudi ploščo s pesmimi iz romana. Radoslav je bil namreč prvi tovrstni interdisciplinarni roman v Sloveniji. Danes ima za sabo več plošč; je avtor kar 26 pesniških zbirk, 27 proznih del, prevajalec preko 30 del, publicist, nekaj časa je na Radio Študent vodil oddajo Čudovita leta rokenrola … Pravkar je končal svoj novi roman, v katerem se sprašuje, kam, poleti pa je izšla njegova nova plošča z naslovom Slovenske narodne, ki je usmerjena v angažirano kantavtorstvo. Zdi se, da Matej natanko ve, kam. 

 

Si kantavtor, pisatelj, prevajalec, publicist, ukvarjaš se s tonsko tehniko, imel si svojo radijsko oddajo, imaš izpit za spikerja … Zelo, zelo širok spekter zanimanj. Kaj od tega ti je najbolj pri srcu in kaj ti predstavlja največji izziv?

Največji izziv je še vedno avtorsko pisanje, bodisi literature bodisi glasbe. To je še vedno tisto, kar me najbolj privlači in najbolj izziva. Druga opravila, ki si jih omenjala, pa so bila pomembna vsako v svojem obdobju. S tonsko tehniko se zdaj ukvarjam bolj zasebno, za demo posnetke, a dosti se dela tudi po studijih. Je kar precej zanimivo delo. Če pa bi se moral odločiti, bi rekel ustvarjanje literature in glasbe. To se mi zdi glavno.

V glasbenem smislu se ukvarjaš, in tudi izvajaš, blues, gospel, rock’n’roll, country, folk, popevko. Tudi tu se kaže tvoja širina, a vendar vse naštete zvrsti nekako vodijo v Ameriko. Kako si se spoznal z njimi in kaj te na njih tako pritegne?

Mama se je profesionalno ukvarjala z glasbo, a tudi drugi v družini. Stari oče je, recimo, amatersko igral violino. Ves čas smo imeli doma plošče, od oper do popevk, šlagerjev, ameriških izvajalcev … vse živo. In če imaš to ob sebi od malih nog, postane nekaj, kar te spremlja tudi kasneje. Ves čas sem poslušal jazz, gospel, kasneje blues in kantavtorje, kot je Dylan, zato je bilo logično, da bom, če bom kdaj ustvarjal glasbo, ustvarjal v tej maniri. Konec koncev, lahko bi se odločil tudi za klasično glasbo, a se mi je zdelo, da za to nimam dovolj teoretične podlage. Potrebno bi bilo študirati in se naučiti določenih, vsaj osnovnih, pravil kompozicije. Tisto, kar me najbolj privlači, je, da imam svoja besedila. Ta uglasbim, delam pa tudi prevode in prepesnitve tistih izvajalcev, ki so me navdihovali oz. me še vedno navdihujejo. To je tisto, s čimer se ukvarjam. In ker je največ teh izvajalcev iz območja t.i. kozmične ameriške glasbe, kar pomeni tam nekje od začetkov zgodovine popularne glasbe, je jasno, da se gibljem v teh vodah. Res pa sem zajel širok spekter, saj sem z različnimi skupinami igral vse od popa do bluesa, countryja, sambe … dosti sem se ukvarjal z različnimi zvrstmi znotraj tega, čemur se reče ameriška glasba. A saj v resnici ni le ameriška glasba, ker je danes prisotna po vsem svetu in je povsod čutiti njene vplive.

Zate se mi zdi preprosto nemogoče, da bi se omejil le na eno ali dve področji.

Neee, več opravil že od nekdaj!

Na enem izmed večerov si dejal, da si bil eno leto redno zaposlen, a da takrat nisi prav ničesar ustvaril. Za kakšno službo je šlo in na kakšen način ter zakaj te je ta tako omejevala?

Bil sem pri založbi, sprva v knjigarni kot vodja kulturnega programa, nato kot pr-ovec. To je služba, ki zahteva 24 ur na dan. Takrat nisem veliko ustvarjal in potem je bila situacija pač takšna, da se je bilo treba odločiti, kaj bom pravzaprav počel. Ali bom ostal v službi ali ne. Vmes pa sem se tudi poročil. Skratka, zgodile so se kočljive situacije in odločil sem se, da grem na svoje. Od takrat, odkar sem šel iz službe pa do danes, je bilo zame najbolj kreativno obdobje. Sicer sem imel precej kreativna obdobja že prej, a se mi zdi, da je zdaj od jeseni 2010 pa do danes obdobje, ko sem največ ustvaril. Vsega. Od proze do poezije, tudi plošč. Vmes sem, sicer na Hrvaškem, pri nas žal ne, dobil tudi založbo za glasbo, kar je prav tako pripomoglo k temu, saj me pustijo pri miru in lahko produciram, kar želim. Nimam omejitev. Ni mi treba čakati, da mineta dve leti, da bi lahko izdal kaj novega. Kar je dobro. Vmes pa sva z ženo ustanovila tudi svoje kulturno društvo, prav zaradi razmer na knjižnem trgu. Izdajam nekomercialne naslove, kar pri večjih in manjših založbah večinoma ne izdajajo. Recimo, bluesovska poezija, kantavtorska poezija, stari klasiki … Tega skoraj nikjer ni več.

Kako pomembna ti je tehnična dovršenost?

Mora biti, a zame je bil vedno občutek nad tehniko. Vedno. Tudi če je kje kaj narobe, če se zmotiš, nič zato. Mora pa biti občutek! Ta je najbolj važen. Zdi se mi, da tisti, ki so preveč tehnični … pri njih vse postane sterilno. In potem se to sliši tudi v glasbi. Čim pa je občutek, je vse drugače. Jasno, zgodi se, da zgrešiš ton, a vse to je del glasbe. Glasba je živa zadeva. V studiu lahko marsikaj popraviš, na odru pa je drugače. Nekateri ne prenesejo, da bi kje kaj zaigrali narobe, a v tem je čar vsega. Petstokrat zaigraš pesem, a potem se ti zgodi, da ne veš, kako se začne naslednja kitica. Včasih sem si mislil, da sem res grozen, če si ne morem zapomniti niti teh nekaj svojih tekstov. A zdaj načeloma nosim s sabo stojalo za note in tekste. Stokrat zaigraš, a potem pozabiš, morda prav zato, ker si pesem že tolikokrat odigral. A potem se nekako znajdeš. Se zmotiš in se nasmehneš ali kaj drugega, improviziraš. Ne vem, če sem kdaj eno pesem zaigral dvakrat enako, kar je dobro, saj tako najdeš tudi nove pristope. Sicer pa, če igraš v živo, niti ne moreš dvakrat zaigrati enako. Kitara ni vedno uglašena enako, ti nisi v istem razpoloženju …

Sam sebe smatraš bolj kot pesnika ali pisatelja?

Sebe pravzaprav vidim kot nekega hibrida na umetniškem področju. Umetniškega hibrida, ki je na več strani lep. Ko je Janez Menart pisal pesem o bogu, je napisal: zdaj si oče, sin in sveti duh. Se pravi, lep na tri strani. Jaz pa tudi zase pravim, da sem na več strani lep. Malo brenkam, pisarim, se udejstvujem in sem na več strani lep. Vsaj predstavljam si, da sem. Začel sem s pesmimi, zato so primarne. S tem, da sem v osnovni šoli pisal spise o kurirčkih in partizanih. Takrat se je pisalo o tem in še vedno rad prebiram tudi to literaturo, saj je del zgodovine. In z njo smo povezani. Začel sem torej s pesmimi, pri šestih, hkrati pa sem pisal zgodbe, a resno se zelo dolgo nisem lotil daljše proze. Prvo večjo nagrado pa sem dobil prav za kratko prozo leta 1990. Kar je zanimivo. Zato pravim, da sem hibrid. Težko rečem … ne morem odvojiti glasbe od proze ali pesmi. Tudi sama bi verjetno težko rekla, kaj si najprej. Si vse to.

Meniš, da je kantavtorstvo nujno odraz časa, v katerem umetnik ustvarja?

Je, je ena od teh pomembnih dimenzij. Ni edina, saj ni nujno, da si le angažiran, je pa ena pomembnejših. Vsaj zame, ki sem odraščal ob angažiranih kantavtorjih, kot so Dylan in vsi ti tipi, ki so pisali angažirane pesmi. Zdi se mi, da je to neka dimenzija, ki mora biti, saj nastavlja tudi zrcalo, v katerem se družba vidi. Kakšna je in kakšna ni. V zadnjem času sem precej delal na tem. Izdal sem tri takšne plošče; ena je Slovenske narodne, druga Pesmi za gospodarsko krizo in tretja Baskerville. Zadnja, Slovenske narodne, je sploh takšna. Predstavlja zrcalo družbe in že naslovnica s temi gavgami meri na neko substanco naroda, ki je po stopnji samomorilnosti med hujšimi, pa tudi pesmi so povezane s tem časom. Meni je to pomembno, takšen sem. Moram reagirati. Vidim, da se o problemih ne moreš prepirati po časopisih, ker dejansko ne moreš zmagati. Neumni in hudobni bodo še vedno zmagali proti argumentom, strokovnim ali kakršnimkoli. Svoje jim lahko pokažeš le na način angažiranih pesmi, predvsem s satiro. Satira je tista, s katero lahko premagaš neumnost, kajti tisti, ki so neumni, ne dosegajo tega nivoja. Ne morejo tja, ni jim jasno, in s tem dejansko lahko zmagaš. Seveda, v današnjih časih satira posledično ni zaželena, a če satira ni zaželena, le še bolj cveti in se razvija, kar je na nek način dobro. Je pa res, da bi si želel življenje z manj satire in z več možnosti za delo, za zaslužek in za neko normalno življenje. Na kar pa bomo verjetno morali še malo počakati … Pravijo, da potrpežljive čaka še kaj lepega in da imajo tisti, ki so sposobni počakati, zadoščenje. Kajti časi se slej kot prej obrnejo. Zgodovina se obrača. To, kar imamo zdaj, je že bilo in v resnici se ne dogaja nič novega, a človek je vedno znova presenečen. To pač vzamemo v zakup.

Tvoja besedila so aktualna. Pa se ti zdi, da je veliko, ali še bolje, dovolj takšnih kantavtorjev?

Kolikor jih jaz poznam, jih je kar nekaj. Morda so še vedno mediji tisti, ki jih premalo dajejo v ospredje. A jasno, to je značilno. Mediji naj bi bili neodvisni, a so bili vedno v zgodovini odvisni. Ne gre le za protest, tudi za refleksijo. V Sloveniji se je ustvarila kar zanimiva angažirana scena. Vedno pravim, da je za vse dovolj prostora. Lahko se pojavi še več kvalitetnih avtorjev, bodisi angažiranih bodisi drugih avtorjev. Dokler bomo, bo tudi scena … ne obremenjujem se s tem, ker ni pomembno, ali smo v podtalju ali ne. Smo! To je edino pomembno! Čim nekaj delamo, snemamo, bo to ostalo za prihodnje generacije in nekoč, če ne bodo vsega požgali in uničili, bo na voljo. Iz tega bo razvidno, kaj se je včasih dogajalo, kako se je določen segment umetniške scene odzival. To je tisto, kar je res pomembno. Koliko pa nas je … več kot nas je, boljše je. Nekateri so kvalitetni, drugi ne. V zadnjem času sem spoznal kar nekaj kvalitetnih, tako da sem zadovoljen. Scena je kar močna.

Kaj se ti zdi, da manjka v današnji glasbi?

V tej, v kateri se jaz gibam, pravzaprav nič kaj dosti. V krogih, ki so v mainstreamu, pa manjka kvalitetnih izvajalcev. Takšnih, ki bi vedeli, kaj delajo, povedano zelo enostavno. Sveto pismo sicer pravi, da moramo odpustiti tistim, ki ne vejo, kaj delajo, a časi so takšni, da pravzaprav ne morem kar vsepovprek vsem odpuščati. Treba je biti zaskrbljen zaradi tistih, ki ne vejo, kaj delajo. Ker jih je preveč in delajo škodo. Potem pa generacije odraščajo, a jim ponujajo napačno podobo scene, glasbe, kvalitete. Mladi menijo, da je dovolj, da na hitro uspeš v nekih resničnostnih šovih, na televiziji itd. Realnost pa je tako kruta, da se to ne izide. To so kolesja, ki so zelo nevarna in nezdrava. Scena daje povsem napačne impulze.

Naslov tvoje nove plošče je Slovenske narodne in na njej je 6 intertekstualnih variacij na teme iz slovenskih ljudskih napevov in balad. Temelj je morda malce arhaičen, a so besedila aktualna in v duhu današnjega časa, s kančkom humorja; kaj si želel z njimi sporočiti?

Že od nekdaj imam zelo rad slovenske narodne pesmi. Veliko smo poslušali stari Slovenski oktet. Zdelo se mi je zanimivo, ker mnogi pravijo: ta Krajnc porablja samo blues! Ne, vzemimo slovenske narodne. Narediti nekaj iz čisto tega, slovenskega, stališča. Zgrabiti našo zakladnico. Pravijo, da je slovenska zakladnica narodno-zabavna glasba. A ni. Slovenska kulturna dediščina so narodne pesmi. In to se mi zdi zanimiva zadeva, iz tega narediti nekaj sodobnega. Da vzameš temo balad ali napeva in jim daš neko sodobno konotacijo. Seveda, prvič iz spoštovanja do izvirnikov slovenske ljudske pesmi. Ne, da bi se delal norca, temveč s tem, da imajo nek satiričen intertekstualen podton, ki meri na duh časa, ker se mi zdi v tem času tak način najboljši. Danes je na sceni veliko etna, ogromno je ljudske glasbe in tudi plošče se izdajajo, a večina jih je neposrednih. S tem mislim, da se pesmi izvedejo takšne, kot so. V smislu poustvarjanja. Ogromno je dobrih zasedb in tudi vsa sreča, da se na to usmeri pozornost, bolje kot na tuc tuc. A mene je zanimala dimenzija intertekstualne satirične plati, ki jo duh časa ponuja v povezavi z izbranimi temami iz ljudske zakladnice.

Poleg teh se na plošči nahajajo tudi 3 uglasbitve slovenskih pesnikov (Antona Aškerca, Josipa Murna in Karla Destovnika Kajuha) in instrumentalna predelava pesmi Bad Moon Rising Johna Fogertyja. Po kakšnem kriteriju si jih izbral ali kako so ti prišle na pot?

Aškerc je eden mojih najljubših pesnikov. Poleg Menarta, Fritza in Koviča. Aškerc in Levstik, ti stari pesniki, me še vedno fascinirajo. Predvsem Aškerc, ki je v baladah in romancah res zelo dober. Prav ta Ponočna potnica, ki govori o kugi … ne bom razpredal naprej. Sodeč po tem, kar sem povedal prej, je približno jasno, zakaj. Pa ne pojdem prek poljan je spet podobna. Tam bo tisti črni vran … tudi v tem se spet kaže duh današnjega časa. Družbi vlada neka mračnost. Danes družba ni svetla, kot je bila včasih, kljub svinčenim časom. A bila je svetla. Ljudje so imeli prihodnost, skozi življenje so šli z nekim veseljem, upanjem … Tega ni več. Te pesmi pa so natanko to. Kajuhovo pesem sem dal iz neke vrste provokacije. Kajuha namreč strašno spoštujem in me moti, da so določeni partizanski pesniki odrinjeni ob rob, češ da so komunistični. Sploh ne. Pisali so tudi pesmi, ki nimajo veze s tem. Niso vsi takrat razmišljali samo o revoluciji. Ljudje so šli v gozdove, da bi osvobodili domovino. Niso vsi razmišljali o revoluciji in o tem, kako prevzeti oblast po vojni. Kajuh je bil eden tistih, ki je verjel, da to, za kar se borijo, prinaša boljše življenje. Bil je ekspresionist. In ta Večerna meditacija je lahko zelo splošna. Govori o tem, da se morajo ljudje potruditi, da bo bolje. Treba je nekaj narediti! Bratje, kaj je v nas, sprašuje. Tudi zdaj moramo ljudje biti tisti, ki si moramo priboriti nekaj boljšega. Zdi se mi, da je tu  ta Kajuhova lirika ključna. V Španiji so strašni protesti, policija se je lotila protestnikov proti varčevalnim ukrepom … Kljub temu se mi zdi smiselno poskušati in vztrajati, kajti ljudje imamo v rokah svojo usodo in če se ne bomo mi potrudili, da nam bo šlo bolje, nam nobena oblast ne bo pomagala. Fogertyjeva skladba Bad Moon Rising je nastajala v času vietnamske vojne, leta 1969, in govori o temnih časih. Temna luna vzhaja, prihaja, zaklenite srca itd. Kar je prav tako v neki povezavi s časi. Takrat je vietnamska vojna kazala temno plat Amerike, Fogerty je o tem ogromno pisal. Fortunate Son je pesem o tem, kako sinovi bogatašev ne bodo nikoli odšli v vojno. Vojaki bodo vedno revni, bogati pa se bodo vsemu temu izognili. Bad Moon Rising se mi je zdela zanimiva, ker je temna luna zelo dobra prispodoba, ki paše v kontekst, s tem, da nisem naredil prevoda, temveč sem jo instrumentalno odigral na kitaro in jo potem s pomočjo produkcije, ki jo nekaj malega obvladam, naredil bolj simfonično. Osrednja melodična tema je ista, a je zelo temačna, takšna močvirska instrumentalna tema, ki te potre, te zdepresira in ti da misliti. Zato Fogerty, ki sicer nima povezave s slovenskimi narodnimi, je pa v kontekstu usmeritve plošče.

Si kantavtor v pravem smislu, saj se poslužuješ le vokala, kitare in ustne harmonike ter se ne skrivaš za deseterico drugih instrumentalistov. A vendar si nekatere pesmi obogatil z zvočnimi efekti. Je za to zaslužen Very Gloomy Orchestra?

Very Gloomy Orchestra so efekti. Rad se igram in eksperimentiram. Zdelo se mi je, da bi bila plošča samo s kitaro vendarle tudi malo dolgočasna. Moraš dodati neko zvočno vizijo in te variante aranžmajev, ki sem jih naredil z zvočnimi efekti, so se izkazali za zanimiv dodatek k zvočni sliki. Da nista le vokal in kitara, ampak da tekst ponazorim tudi z določenimi dodatki … V prvi pesmi gre za streljanje. Zakaj, pustimo domišljijo poslušalcem. Vse bolj se poslužujem teh zadev, tudi klaviatur. Na plošči iz romana, ki sem ga zdaj končal, je žena igrala orgle, jaz pa kitaro in klaviature. Tako da je malce variabilno, a temelj še vedno ostajata glas in kitara. Very Gloomy Orchestra je šala, ki sem jo naredil v povezavi s to ploščo in pa tudi naslovnico, ki je seveda zelo lepa in vesela!

Glede na tvojo produkcijo umetniških del, ki je ogromna, mi za konec odkrij, koliko je tu navdiha in idej, koliko pa je čiste discipliniranosti in organiziranosti?

Morata biti tudi organiziranost in discipliniranost. Ideja je, navdih je, a potem se je treba usesti. In tu so ure in ure dela. Tega se dejansko ne da izmeriti v denarju, ki ga ne dobivamo za svoje delo, je pa ustvarjalno veselje. Še vedno ga imam in dokler ga imam, bom delal. Ko si ravno omenila produkcijo … Govorijo: ta Krajnc ves čas nekaj izdaja in tega je vsega preveč, je tako hiperproduktiven! Sploh ne. Nisem hiperproduktiven. Jaz samo veliko delam. Delam le to, ves čas. Če pa delaš, tudi nekaj narediš. Nikoli nisem bil za hiperprodukcijo glede na kvantiteto. Vedno za vse, kar izdam, vem, zakaj izdam. Nikoli nisem nekaj izdal zaradi produkcije, da bom lahko rekel, da imam 500 romanov. Veliko drugega tudi ostane v predalu. Za vsak roman, ki ga napišem, imam pet, šest tistih variant, ki ostanejo v predalu. Zdaj imam nekje osem plošč, ki so pripravljene, a bodo še nekaj časa v predalu, ker z njimi še nisem zadovoljen. Je pač tako. To je delo. In to delam. Ves čas delam in posledično se tudi rezultat kaže. Hiperprodukcija v tem smislu pa je čisto nekaj drugega. Izdajanje zaradi izdajanja … To nekateri pri nas res počnejo, a sam tega nisem nikoli počel, samo zato, da bi skušal doseči nekoga z velikim opusom. Z nikomer ne tekmujem. Nikomur ne želim nič dokazati. Vzgojili so me z delovno vnemo, ki jo očitno imam in iz tega pride tudi ta produkcija. Vse, kar sem naredil, je bilo v določenem obdobju prav tisto, kar sem želel povedati oz. se mi je zdelo nujno povedati. Moral sem povedati. Zato sem tudi ustanovil svoj KUD, ker ne morem štiri leta čakati založbe, da mi izda roman. Kje bom že jaz čez štiri leta, ko bo roman izšel! In to so paradoksi. Če delaš, če rad delaš, se to tudi nekje pozna. Žal pa je pri nas očitno tako, da ljudje ne delajo vedno preveč radi in posledično jim grejo potem stvari v nos. Zato pa nismo mi krivi! 

Nina Novak

Povezani članki:

Značke: