Iva Stanič: Kreativnost povezuje ljudi na edinstven način

Iva Stanič

Ivo Stanič je širša javnost prvič opazila leta 2005, ko se je na festivalu Slovenska popevka predstavila s pesmijo Kam ter dobila nagrado za najboljšo debitantko. Dve leti kasneje je izšel njen prvenec Vsak nov dan, na festival se je vrnila s pesmijo Kako živiš?, potem pa se je posvetila raziskovanju čarobnosti in oživljanju italijanske glasbe zlatih 60-ih let, skladbam ameriškega skladatelja in producenta zabavne glasbe Burta Bacharacha in tistim Atija Sossa, ki je imel v zlatih letih eno ključnih vlog na Slovenski popevki. Tudi sedaj, priznava, je v obdobju poustvarjanja. Vsaj v tem trenutku je to tisto, kar najbolj čuti. 

 

Učila si se tako klasičnega kot tudi jazzovskega petja; kakšne so razlike in kaj je tebi osebno dal eden ter kaj drugi?
V bistvu neke večje razlike pravzaprav ni, vsaj kar se tehnike tiče. Mogoče se ne bo vsak strinjal z mano, a moj profesor vokalne tehnike me je naučil, da gre v resnici za isti princip. Če posplošim: klasiki lahko neke stvari uporabljajo malo več, medtem ko pevci jazza malo manj ali kako drugače. Stil pa potem vse skupaj še obarva. Moram reči, da sem se pri klasičnem petju naučila ogromno tehnike, pri jazzovskemu petju pa več stilnih elementov. Tako da to dvoje kombiniram. Pri jazzu gre bolj za stil in to, kako se frazira ter podobne reči.

 

Vedno me je zanimalo, kakšne so razlike, a nekateri tako povzdigujejo klasiko, da niti ne upaš postaviti tega vprašanja.
Ja, bistvene razlike res ni. Različni profesorji mogoče tudi različno učijo, a mene so učili tako. Na Konservatoriju sem bila na oddelku za jazz in imeli smo predmet iz vokalne tehnike, učil pa nas je profesor klasičnega petja. In on nas je učil iste tehnike kot vse druge, tiste torej, ki so bili na oddelku za klasiko. Stil pa je različen. Odvisen je od tega, kaj poješ in koliko boš česa uporabil. A sestavine, če uporabim kuharski žargon, so iste. S to razlago si lahko človek najbolj predstavlja zadevo … Tudi na klavir lahko zaigraš tako klasično kot jazzovsko skladbo, če potegnem vzporednice z nekim instrumentom. Stil je torej tisti, ki naredi razliko, ki jo poslušalec opazi. S tem, da nekaterim malo bolj odgovarja en, drugim drug. Sama sem ugotovila, da meni bolj odgovarja jazz. Toliko o zgodbi o tem, koliko je bilo klasičnega petja pri meni …

 

Se pravi, jazz ti je bližje?
Absolutno. Rada pa klasiko poslušam. Vsako, še posebno pa vokalno. Npr. Ano Netrebko, ki zdaj prihaja v Ljubljano.

 

V Alfa & Omega si izvajala sakralno glasbo, udeležila si se tudi Slovenskega festivala šansonov … Same pretežno nekomercialne ali vsaj manj komercialne zvrsti, čeprav tega tvoja plošča Vsak nov dan, ki je izšla leta 2007, morda vendarle ne kaže najbolj nazorno …
Se povsem strinjam! Vse to, kar počnem, vsi ti projekti, so tudi odraz moje osebnosti. Rada imam različne stvari, rada počnem različne stvari in zanimajo me različne stvari. Vse to se je mogoče pokazalo tudi v glasbi, ko sem na nek način celo iskala, kaj je pravzaprav tisto, kar mi je najbolj blizu. Začela sem mogoče res z bolj komercialno glasbo, ampak to je bilo obdobje, v katerem sem tako čutila. Bil je moment, v katerem pa smo tudi skozi pop glasbo skušali, vsaj skozi besedila – in vedno sem iskala tekste, ki niso bili površinski –, nekaj povedati, čeprav mogoče v embalaži, ki je lahkotnejša. A takrat sem tako čutila. Je pa res, da čedalje bolj ugotavljam, da so mi nekomercialni glasbeni stili bližji, saj tako tudi jaz bistveno bolj pridem do izraza in lahko dam več od sebe, tako vokalno kot interpretativno. Poleg tega moram reči, da tudi bolj uživam v tej glasbi. Kar se tiče sakralne glasbe, absolutno. Tudi šansonov.

 

Se bolj najdeš v večjih zasedbah ali v tistih manjših, ki so tudi bolj intimne?
To pa je spet … raznoliko. Meni je všeč oboje, saj oboje da nekaj drugačnega. Glasba je tako živa stvar in na odru se vedno dogajajo unikatne, neponovljive stvari, zato je vedno doživetje. Če si z manjšo zasedbo, je mogoče bolj intimno in v tem smislu zelo lepo. Če pa je zasedba večja, konkretno, če omenim Big Band RTV Slovenija, je občutek poseben, saj imaš za sabo cel orkester. Noro občutje! Skratka nekaj, kar manjša zasedba ne more dati. Pri večji zasedbi je tudi energija večja, več ljudi je na odru, več se dogaja ….

 

Pela pa si tudi v risankah. Kakšna je ta izkušnja?
V bistvu sem pela za več risank. Uvodne špice ali pa pesmi, ki so vmes, kar je zelo lepa izkušnja. Predvsem snemati je zelo zanimivo. Spet se poglobiš v otroški svet, v svet risank, in če posojaš glas kakšnemu liku, ki nekaj zapoje, se moraš spet igrati. Pri tem zelo uživam in se zabavam! Prav simpatično je. Je pa dobro zraven gledati risanko, se pravi, da ti predvajajo izsek risanke in da vidiš kako izgledaš, ko poješ pesem. Če si kravica ali kaj drugega.

 

Zelo veliko sodeluješ z Markom Mozetičem …
Doslej sem zelo veliko sodelovala z njim, ni pa, da bi rekla, da sodelujem izključno z njim. Na tej plošči, ki je bila velik projekt, je bilo logično, da sem največ delala z njim, saj je bil on producent plošče, poleg tega pa je napisal večino skladb in jih tudi aranžiral. Tudi sicer sva se zelo ujela in še danes sem mu zelo hvaležna, da mi je tako zaupal in verjel vame … Nastale so lepe pesmi in mislim, da med njimi najbolj izstopa Kako živiš. Moram reči, da je bil takrat Marko tisti, ki me je povabil k sodelovanju in tako na nek način postal krivec, da sem se sploh znašla na Slovenski popevki. Ni pa on edina oseba, s katero sodelujem na glasbenem področju. Čeprav sva nekajkrat tudi nastopila skupaj, pa ne le z repertoarjem, ki bi bil vezan samo na skladbe z albuma. On je sicer kitarist.

 

A vendar sta se prepoznala in imata soroden glasbeni jezik.
Spet bom rekla, da za tisto obdobje, ko je nastajal ta album. Sama sicer zelo rada sodelujem z več ljudmi, ker z vsakim odkriješ nekaj novega in ti tudi vsak nekaj novega da. Pestrost v glasbi … glasba je meni v užitek tudi zato, ker spoznaš ogromno ljudi in se z njimi lahko povezuješ na edinstven način ter skupaj ustvarjaš. Zato bi se mi zdelo kar malo škoda, če bi delala izključno z enim ali avtorjem ali glasbenikom. Dodala bi še to, da imam svoj repertoar in sem navajena na svojega pianista. Včasih je to Gregor Ftičar, včasih Erik Marenče. Če je eden tisti termin, ko bi lahko imela nastop, zaseden, pokličem drugega ali tretjega. In vedno je malo drugače. Približno tudi že vem, kako bo, če bom npr. nastopala z Erikom. Hočem reči, ni vseeno, kdo te spremlja, je pa nastop vsakič na svoj način lep. In nekoliko prilagojen pianistu, kakršen pač je on sam. Mogoče sem to malo čudno povedala, a mislim, da si razumela, kaj sem želela. Gre za to, da glasbo vsak čuti malo drugače, za to, kako odigra kakšen akord, kako kaj obarva. Vsak te spremlja na drugačen način.

 

Je Marko Mozetič tudi avtor pesmi Ko te ni, s katero si se predstavila na letošnji Slovenski popevki?
Ne, letošnje pa ni napisal. Tekst je napisal Srečko Čož, glasbo Tone Hrabar, aranžma pa Aleš Avbelj. Gre za čisto novo zgodbo. Saj zgodba je vedno nova, a tokrat so drugi avtorji.

 

Kako ti sama gledaš na ta festival, ki letos praznuje svojo petdesetletnico; se ti zdi, da se festival danes lahko primerja s tistim nekoč?
Letošnji festival lahko le pohvalim! Prireditev je bila zelo lepa in mislim, da so se zelo dobro odločili, da je potekala v Operi, kar je bilo primerno tudi za sam jubilej. Bilo je svečano, všeč pa mi je bilo tudi, da je bilo letos veliko dobrih pesmi, dobre glasbe. Marsikdo sicer reče, da ta in ta pesem ni dobila nagrade, a bi jo morala. Vendar konec koncev to niti ni tako pomembno. Pesmi so tiste, ki upam, da ne grejo samo v arhiv. Pesmi ostanejo. Nagrade pa … saj jih je lepo dobiti, a vendar … biti v takem naboru kot finalist … meni je to že to! Da imaš priložnost predstaviti svojo pesem! In v tem smislu je festival super stvar. Če pa primerjam, kot si vprašala, danes in nekoč … Mene včasih kar malo zmoti, ko pravijo, da je bila včasih zlata doba in da so pisali boljše, kot se piše danes ali da se danes ne zna pisati. Naj omenim samo nekaj skladb iz novejšega obdobja Slovenske popevke, ki so se meni zdele izstopajoče: Šopek maka, Belo nebo, Nad vse, Rada bi znova poletela, Zate … Predvsem mislim, da so pesmi takrat nastajale v čisto drugih okoliščinah. Danes je čas, ko vsi živimo zelo hitro, na voljo je veliko tehnologije, od youtube-a do drugih kanalov, kjer lahko slišiš ogromno veliko glasbe, ogromno veliko zvrsti in popevka se seveda v vsem tem tudi malo zgubi. Včasih pa tega ni bilo toliko. Glasba se je vrtela bistveno več, kakšne pesmi pa so se slišale tokrat, da so čez čas postale tudi bolj poslušljive. Danes je nasploh ta nostalgija zelo močna. Če pomisliš na kakšno pesem, ki je bila hit v 80-ih in jo primerjaš s temi danes, si misliš, da je to pa bila pesem. A v 80-ih so verjetno prav tako govorili, da ne pišejo tako dobre glasbe, kot so jo nekoč. Hočem povedati, da je glasba pač odraz svojega časa in takšen je tudi festival. Zato mislim, da je krivično reči, da se danes ne zna pisati ali da ni dobre glasbe, ker to preprosto ni res. Problem je samo v tem, da je preveč vsega. Ob vsem, kar sem povedala, se žal ta zvrst glasbe tudi tako malo vrti, da je res žalostno. Svoje pesmi še nisem slišala na kakšni komercialni radijski postaji, vsaj ne takšne, ki bi bila na Slovenski popevki z revijskim orkestrom. Mogoče je ta glasba bolj zahtevna za uho in težje konkurira z vso to popularno glasbo danes. To je nekako tisto, kar bi izpostavila.

 

Nepozornost medijev?
In pa čas, v katerem živimo, ko se mogoče tudi kakšno pesem napiše hitreje … Mogoče so nekateri navajeni delati tako. Težko posplošujem, a včasih se je melodija pisala na besedilo. Danes je marsikdaj obratno. Ali pa se celo piše zaradi želje same želje, da bi se prijavili na festival. Zato se nekaj na hitro napiše, potem pa se hitro doda še tekst. Seveda je lahko tudi tako, a hočem povedati, da ni splošno veljavno. Dejavnikov je več. Velikokrat sem dobila kakšen demo posnetek z željo, da bi šla z neko skladbo na Slovensko popevko. A ko sem posnetek poslušala, nisem bila čisto prepričana, kaj je tu melodija … vladala je totalna zmeda. Vse je bilo sprogramirano in narejeno računalniško. Včasih je to tudi potuha. Tehnologija, ki zakrije pomanjkanje talenta. Marsikdo lahko zelo hitro dobi prepričanje, da zna pisati glasbo, a jo ne, si pa zna pomagati s programom. Mislim torej, da je pri tem več dejavnikov, za sam festival pa menim, da je na pravi poti, sploh če se bo še naprej odvijal tako kot letos. Bila bi zelo velika škoda, da ga ne bi bilo in da s tem posledično tudi ne bi bilo priložnosti, da bi se še naprej gojila slovenska popevka ob spremljavi z orkestrom. Potem pa bo res že vse isto! Težko rečem, da je vse črno ali belo, ker je večplastno. Glede tega je treba razmisliti o več stvareh. Tudi sama sem prav na tem festivalu začela kot debitantka, vsaj širša publika me je spoznala tako. In to je še vedno priložnost za marsikaterega pevca, ne nazadnje, da ga spozna tudi strokovna javnost. Danes je veliko teh reality showov in raznih tekmovanj ter izborov, a se odvijajo ne neki drugi ravni. So zelo skomercializirani. Pogosto me kdo vpraša, kaj menim o glasbi nekoč, prav tako pogosto zasledim neko nostalgično pisanje o t.i. zlati dobi, a glasba je vedno odraz časa, v katerem smo. Sigurno je povezana z njim. Poleg tega me jezi, če kakšna pesem nastane na hitro. Sama najraje delam tako, da imam najprej besedilo, šele nato nastane melodija. Lahko je tudi obratno, a pomembno je, da je zadeva res izpiljena. Takoj se namreč sliši, če stoji ali ne. Je pa res, da ni nujno, da nekaj delaš mesece in mesece. Če je dobro, je lahko narejeno tudi v enem dnevu. Nekega recepta pravzaprav ni.

 

Sama si se letos festivala udeležila že četrtič in, kot si omenila, si začela kot debitantka. Ima ta festival zate nek poseben pomen?
Nisem si nikoli mislila, da bom tolikokrat nastopala … Kot sem že omenila, z njim sem postala poznana. A ne le to. Po tem debitantskem nastopu sem bila tudi nagrajena, kar je bilo res posebno priznanje. Tudi za delo naprej.

 

Ko si ravno omenila … v knjigi Enkrat še zapoj, ki je izšla pred kratkim, piše, da si leta 2005 dobila nagrado na najboljšo debitantko, prav tako leta 2007, kar mi ni čisto jasno …
Ja, to pa je spet zgodba, ki je zelo zanimiva! To, kar piše v knjigi, ni čisto res. Leta 2005 sem res dobila nagrado za najboljšo debitantko, potem pa so v naslednjih letih – ne vem, če ne celo istega leta, torej 2007 – to nagrado prekvalificirali ali spremenili. Skratka, ni šlo več za isto nagrado, ker so jo razširili in jo podelili za najboljšega mladega izvajalca, kar je pomenilo, da je lahko to nagrado dobil tudi nekdo, ki je že nastopal na tem festivalu. Kar pa sem bila ravno jaz, ki sem bila že dve leti prej nagrajena za najboljšo debitantko. Takrat se je o tem precej pisalo po medijih, češ da sem dobila dvakrat isto nagrado in nekateri so se prav lepo razpisali. A ne nazadnje, vsaj tako sem razmišljala sama, so tudi drugi večkrat dobili isto nagrado, npr. za najboljšega interpreta oz. izvajalca, pa nihče ni ničesar rekel. Res je, da si debitant samo enkrat … bilo je precej nerodno, vsaj tako kot je vse skupaj izgledalo. Če bi bilo že od začetka tako, da bi se podeljevala nagrada za najboljšega mladega izvajalca, ne bi bilo tako smešno.

 

Bi si želela, da bi se duh, ki je bil nekoč prisoten v glasbi z dandanašnjo glasbo, ki nastaja in se izvaja, obujen?
Mislim, da se ne more več ponoviti, ker je zdaj druga doba. Mogoče bomo čez 20, 30 let jokali za tem obdobjem. Vse je možno.

 

Takrat bo morda vse računalniško, čeprav upam, da ne.
Upam, da ne in tudi ne verjamem, da bo. Nemogoče! Vokala že ne moreš tako sprogramirati!

 

Bi si pa želela, da se festival v tej smeri, kakršna je bila Slovenska popevka letos, razvija tudi v bodoče?
V to smer, ja! Sem za!

 

Se pravi, prednost vidiš tudi v tem, da se skladbe delajo bolj s srcem.
To vsekakor, ne glede na to, ali gre za popevko. Ljudje mogoče pričakujejo, da pri popevki te brezsrčnosti ne bo. A se v vseh zvrsteh srečuješ s tem, tudi v jazzu, ki sicer velja za zelo umetniško zvrst, a tudi tu so pesmi, ki so mogoče napisane z manj plemenitimi nameni.

 

Pa čustva in iskrenost, ki naj bi bila v tovrstnih zvrsteh bolj prisotna?
Seveda. Publika jih sigurno išče. To mora absolutno biti v ospredju, sploh v današnjem času. Včasih se mi zdi, da si prav poklican, da delaš takšno glasbo. Odzivi ljudi po kakšnem koncertu me tako presenetijo … Res dam vse od sebe in tudi pri sestavi repertoarja izbiram vsebinsko čustveno nabite pesmi in potem, ko vidim, kakšen vpliv ima to na ljudi, ki živijo svoje vsakdanje življenje s skrbmi, s stresom, ki ga doživljajo … koliko jim pomeni, da dobijo nekaj zase, za dušo … To je res poslanstvo glasbe in k temu je treba stremeti. Zdaj, nekaterim je poslanstvo izvajati lahkotno in veselo glasbo, da se lahko publika sprosti, kar je dobro. Karkoli koga sprosti, je dobro in za dušo. Sama to zelo čutim in mislim, da se moraš poslušati, saj je zadaj vedno poslušalec. Seveda ne moreš ugajati vsem, to je preprosto nemogoče. Kar pa je prav, saj nek drug izvajalec ne more nuditi mojemu poslušalcu tega, kar mu lahko jaz skozi svojo glasbo. Prav je, da smo različni.

 

Zdi se mi, da ti je tudi sicer ta “zlata doba” 60-ih in 70-ih let zelo blizu, saj si sodelovala pri projektih, kot so Dolce vita, The Best of Burt Bacharach, Tribute to Ati Soss … celo pesem Takšna kot bi me želel je sodobna priredba italijanske uspešnice iz leta 1966, ki jo je izvajala Mina Mazzini.
Ja, ampak ta pesem je prišla ven v zelo sodobni preobleki. Res sem šla v neko zlato obdobje … preposlušala sem ogromno te glasbe, tudi takrat, ko sem študirala. Vse te pesmi od 30-ih do 60-ih let so vedno del repertoarja in moraš si zgraditi nek železni repertoar, moraš poznati čim več te glasbe. Je pa seveda čar vsako takšno pesem prearanžirati in jo postaviti v zdajšnji čas, saj je vsaka pesem lahko aktualna tudi v tem obdobju. Kar spet lahko povežem z odgovorom od prej … Če je dobro besedilo, če je pesem dobra, je vedno aktualna!

 

Kdo od izvajalcev ali avtorjev iz tega obdobja pa ti je najbolj blizu?
Mislim, da že to, da sem sodelovala pri projektu Atija Sossa, pove dovolj, da ga lahko izpostavim. S tem, da me je presenetil s pesmimi, ki jih prej sploh nisem poznala. Tako da me je na nek način zelo prevzel, ker sem odkrila še veliko novih lepih pesmi, ki jih prej ni bilo mogoče slišati. Pa ostaniva pri tem.

 

Pa v prihodnje, se nameravaš še naprej na nek način ozirati nazaj, morda celo izdati ploščo z izključno tovrstno glasbo? Seveda, v novi preobleki!
Kot sem že prej rekla, idej imam veliko. Ampak jih še nisem skristalizirala v tej meri, da bi vedela, kaj bi lahko bil naslednji projekt. Sigurno pa si želim posneti še kakšno ploščo, a mislim, da bolj s kakšnimi priredbami, z izborom pesmi. To se mi zdi izziv in je hkrati kreativno. Da narediš nekaj svojega v tem, kar je bilo že prej posneto. To je marsikdaj še težje. Trenutno sem v nekem poustvarjalnem obdobju, to moram priznati. To je tisto, kar čutim v tem trenutku in tega se držim. Je navdih in poslušam svojo notranjost, drugih velikopoteznih načrtov pa nimam. Poslušam torej, kar mi paše in skušam to tudi peti. Kar pa je mogoče bolj vezano na standarde in jazz. Vsaj tako čutim v tem trenutku. Morda se bo iz tega kaj izcimilo, bomo videli!

Nina Novak

Povezani članki:

Značke: