Heidenfest 2012

Heidenfest 2012

Avstrija / Dunaj
25. 10. 2012 

Takoj, ko sem videl zasedbo letošnjega potujočega folk metal festivala Heidenfest, sem bil odločen, da grem, ne glede na to, kje bo. Krampus, Trollfest, Varg in Korpiklaani – vse lepo in prav. A nikakor razlog za obisk – vse sem že večkrat videl na slovenskih in tujih odrih. Kar me je tako močno prepričalo, da sem bil pripravljen potovati na Dunaj, so bili headlinerji – Wintersun. Končno, po dolgem čakanju, z novim albumom in seveda spremljajočo turnejo. A več o tem kasneje.

Kot sem že omenil, je večer potekal na Dunaju, v prenovljenem kompleksu Gasometr. Dolga pot in opravki v mestu so bili krivi, da sem žal zamudil prvi band tega večera, Krampus. Odkar so lani zmagali v izboru Rock the nation awards, se redno pojavljajo na tovrstnih festivalih, tako da verjamem, da bo priložnosti za njihov ogled še veliko. Ujel pa sem nastop norveških Trollfest. Pivsko obarvane pesmi, poskočni balkansko obarvani ritmi ter prodorne saksofonske in harmonikaške melodije, pomešane s trdo metal podlago so popolnoma obnorele publiko. Močno je pripomogel tudi sam nastop banda, ki je na odru izžareval toplo, veselo energijo. Vzdušje je bilo izjemno – v čebelice našemljeni, bradati  in debeli člani zasedbe, so na odru plesali, sakakali in spodbujali publiko ter tako presenetljivo izpadli ne posiljeno in plehko, temveč popolnoma posrečeno. Ko sem po kratkem premoru prišel nazaj na prizorišče, se je to precej spremenilo. Bannerje s trolovskimi čebelicami so zamenjali zavijajoči volkovi, veseljake so nasledili v bojno rdečo in črno namazani Varg. Vzdušje se je popolnoma spremenilo. Veliko bolj resna, izjemno močna glasba ter suveren in odločen nastop sta me presenetila in prepričala, zakaj nemški fantje tako hitro pridobivajo na popularnosti. A kljub vsemu, glasba ni bila direktno po moji izbiri, tako da sem predčasno zapustil prizorišče in v dobri družbi, na udobnih kavčih kadilskega dela kompleksa dočakal Korpiklaane. Za Heidenfest turnejo so se očitno odločili, da ne bodo igrali značilnih pivskih, kot so Vodka, Beer beer, itd., temveč samo bolj resne, manj znane, v finščini napisane pesmi. Kar je za moje pojme precej slaba odločitev, saj bi rekel, da so prav njihove pivske tiste, ki so dejansko dobre in zažgejo. Prav zato njihov nastop ni bil čisto nič posebnega. Pogrešal sem značilno okostje na Jonnetovem stojalu ter njegove pijane padce (deloval je presenetljivo trezen). Mogoče bi prav zaradi teh stvari Korpiklaane označil za najnižjo točko večera. Še bolj pa jih je zasenčilo to, kar je sledilo.

Wintersun. Pred osmimi leti so s svojo prvo ploščo spremenili način, kako dojemam metal glasbo. In vesel sem, da lahko rečem, da jim je z izdajo predolgo odlašanega Time I to ponovno uspelo. Beseda, s katero bi opisal to glasbeno mojstrovino, ne obstaja. Epskost v svojem najbolj primarnem in dodelanem pomenu. Polnost zvoka, kompleksnost in popolnost čisto vsake posnete sekunde, melodičnost, čudoviti riffi, ritmi, božanske orkestracije. Med poslušanjem albuma resnično vstopiš v nek nov svet, glasba je tako močna, da te zamakne, spremeni. Seveda se mi je tako postavilo vprašanje, če lahko četverica tako kompleksno glasbo izvede v živo, ne da bi ta izgubila na svoji vrednosti. Lahko. In če že imam kaj za pripomnit, je, da glasba tako izpade še bolj živa – z večjim poudarkom na kitarah pridobi na teži, izpade robustnejša, napadalnejša. Jarijeva vokalna izvedba je tudi v živo popolna; kot je popoln v bistvu bil celoten nastop – od prvega nosilnega komada Sons of winter and stars pa do Starchild nisem zasledil niti ene napake, kiksa, česarkoli. Samo gola, popolna simfonija. Setlista, sedaj sestavljena iz komadov obeh albumov, deluje čisto v redu. Vsekakor pa je vidna razlika med njima – opazen je velik napredek v Jarijevem skladateljstvu, kar mogoče rahlo ruši konceptualno čistost nastopa. A razen tega – perfekcija.

Mitja Usenik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: