Duo Aritmija: Nisva želela kompromisa glede energije

Duo Aritmija

Čeprav skupina Aritmija deluje že celo desetletje, sta Šemsudin Džopa Dino in Tilen Stepišnik potrebovala skoraj prav toliko časa, da sta ugotovila, da sta jima njuni kitari povsem zadostni za polnost avtorskih pesmi, ki temeljijo na balkanski melodiki. Zato sta se odločila, da tokrat ne bosta posegla po drugih instrumentih in k sodelovanju ne bosta povabila drugih glasbenikov. Ko pa sta izkusila še muziciranje na ulici, ki je na njiju naredilo globok vtis in ju spremenilo, sta se odločila, da to energičnost zabeležita na plošči. In nastala je Ulica / Street.

Kdaj sta se prvič srečala in ali sta že takrat začutila, da bosta nekega dne sodelovala?
Dino: V bistvu sva se spoznala pri eni glasbeni skupini, skupini Oktober, tako da sva že od najinega prvega srečanja glasbeno sodelovala. Spoznala sva se leta 2002 in letos ob izidu tretje plošče skupine Aritmija praznujeva tudi desetletnico najinega glasbenega sodelovanja.

Tilen: Takoj se je videlo, da se karakterno ujemava in dopolnjujeva. Eden je malce bolj organiziran, drugi malo manj, eden ima to, drugi ono … Pravzaprav sva že v srednjo šolo hodila skupaj, v paralelko, a v teh štirih letih nisva nikoli komunicirala. Štiri leta po srednji šoli pa sva se spoznala v skupini, kjer smo igrali bolj rock glasbo. A sva šla novim izzivom naproti, zato sva tudi raziskovala balkansko glasbo z nenavadnimi ritmi in melodiko, ki takrat še ni bila tako znana. Potem pa so jo Vlatko Stefanovski, Miroslav Tadić in drugi spopularizirali. Midva sva se koncentrirala predvsem na makedonsko glasbo, ki je po moji predstavi največji izziv bivše Jugoslavije ali celo Balkana.

Dino: Je najbolj ritmično razdelana glasba iz bivše Jugoslavije. Midva sva Aritmijo ustanovila pol leta po tistem, ko sva se spoznala. Nekje v oktobru ali novembru leta 2002.

 

Pa do takrat, sta se že pred tem vsak zase profesionalno ukvarjala z glasbo?
Dino: Ne, sodelovala sva z različnimi skupinami, a ne na nekem višjem nivoju kot je to prišlo kasneje.

 

Skupaj sta torej začela nastopati že leta 2002 kot duet, ki pa sta ga kmalu razširila. Zdaj sta ga ponovno obudila, s čimer se na nek način vračata na začetek. Ni to malce nenavadno?
Dino: Morda je, a ne iz najine perspektive. Na začetku najine glasbene poti morda niti nisva imela občutka, da bi lahko v duetu predstavila polno sliko, takšno kot jo slišiva. Po desetih letih pa nama je samozavest, verjetno še bolj izkušnje, ki so se nabrale, zrasla in sva ugotovila, da v duetu končno zmoreva narediti poln aranžma neke skladbe.

Tilen: “Piko na i so seveda dali poslušalci in uradni kritiki, ki so še potrdili, da najina glasba deluje povsem v redu na dveh kitarah. Torej, da ni nujne potrebe po nečem več.

 

Se pravi, razlika med nekoč in danes je ta, da sta bolj samozavestna in znata tisto, kar imata v mislih in kar želita, predstaviti tudi v končnem izdelku?
Dino: Tako. Oziroma zdaj se zavedava, da je to v redu. Vprašanje pa je, koliko se razlikuje. Definitivno imava veliko več izkušenj kot pred desetimi leti, ko sva začela. Lažje je nekaj narediti z dvema instrumentoma. Takrat sva kar nekako silila v dodatne glasbenike, kar pa nama je nedvomno tudi pomagalo, da sva razvila občutek za aranžiranje in prepričan sem, da nama je vsak glasbenik tudi nekaj dal.

 

Kje se po vajinem skriva čarobnost dveh kitar in saza?
Dino: Po eni strani je lažje biti del večje skupine in se malce skriti za ostalimi. A v bistvu je veliko lažje vzpostaviti stik z le še enim glasbenikom in narediti nekaj bolj začutenega. Lažje je povezati dva glasbenika, dve osebi, ki se med seboj prepletata kot pa šestčlansko skupino. Takrat se vse zabriše. Tudi karakterji, želje in izraz. Izraz je verjetno vedno manjši, ko dodajaš število glasbenikov. Orkester je verjetno zelo neizrazen, razen da izrazi tisto, kar si je skladatelj zamislil.

Tilen: Kar se tiče čarobnosti … Veliko ljudi, laikov, mi je reklo, da zvok kitare na njih deluje pomirjujoče in verjetno je v tem čar prepleta dveh kitar in nasploh kitare kot instrumenta.

Dino: Seveda misliva na kitaro kot akustičen instrument.

 

Oba sta tudi člana skupine Sedef; gre tam za sorodno glasbo ali pa je Sedef povsem druga zgodba?
Tilen: Je sorodno, ker Sedef bazira na dveh kitarah in vokalu. Plus ostalih instrumentih, ki glasbo Sedefa naredijo bolj zanimivo. A je sorodno.

Dino: Tudi zvrst je spet etno glasba in podobno kot aranžirava v Aritmiji oziroma predelujeva ljudski material, delamo tudi v Sedefu. A ne le midva, temveč tudi pevka Maša in sodelujoči glasbeniki.

Tilen: Podobno, a s tem, da moramo poudariti, da midva pri Aritmiji delava avtorsko glasbo, kar vsaj zame predstavlja toliko večjo vrednoto ustvarjanja. Čeprav so nekateri aranžmaji pri Sedefu in pri Aritmiji tako zelo drugačni od ljudskega, da je že to neka vrednota. Funkcijo določene pesmi videti z drugimi očmi …

 

Ne delate pa avtorske glasbe?
Dino: Z izjemo ene, ki smo jo posneli na drugi plošči, res nimamo avtorskih skladb. Je pa v teh ljudskih pesmih ogromno avtorskega materiala, dodanih delov skladbe. Tega je veliko in bi se verjetno nabralo za eno ploščo, a so vokalne linije ljudske, Maša pa jih interpretira precej drugače. Kar je že nek avtorski poseg in potem so tu še harmonije, ritmi, novi deli, ki smo jih dodali notri. Vse to je avtorsko.

 

Glede na to, da tesno sodelujeta že več let tudi izven Aritmije, se, predvidevam, zelo dobro poznata. Sta kdaj dobila občutek, da vaju skupno sodelovanje lahko pripelje v rutino, posledično v neizziv in zasičenost?
Tilen: Vsake toliko časa narediva pavzo. Zadnje leto sva imela ustvarjalno pavzo, ker sva se ukvarjala s to zadnjo ploščo. A predvsem imava veliko idej in to, da imaš idejo in delaš naprej, je najpomembneje. Vsaka ideja je drugačna, zato te to težko pripelje v rutino.

Dino: Vzporedno sodelujeva tudi z veliko drugih glasbenikov, tam, kjer nisva povsod oba. Sva v Aritmiji in Sedefu, vsak od naju pa ima še veliko drugih glasbenih projektov. Kar je spet drugače. Če bi bila povsod skupaj, bi nama morda celo res že presedlo.

 

Je torej dobro poznavanje drug drugega predpogoj za kompatibilnost pri glasbenem ustvarjanju?
Dino: Absolutno je zelo dobrodošlo in priporočljivo.

Tilen: Predvsem ta površinskost karakterja … Takoj vidiš, ali z nekom lahko sodeluješ ali ne. Glasbeniki velikokrat omenjamo ego. Več egov težko sodeluje skupaj, zato tudi so v skupinah neke hierarhije. Midva sva le dva, vsak na svoj način ego, in seveda pride tudi do razprtij.

Dino: Zelo sem prepričan v to, da tudi laiki, ki naju poslušajo, takoj opazijo ne le to, kako igrava, temveč tudi, ali še najbolj to, kako usklajena sva. In to je rezultat tega, da že toliko časa sodelujeva.

 

Lansko poletje sta se odločila posneti ploščo, ki je kot duo vajin prvenec, kar samo po sebi ni nič nenavadnega, je pa nenavadno dejstvo, da sta jo posnela dobesedno na ulici, kar se sicer ob poslušanju ne občuti. Od kje ta ideja in katere so prednosti ulice?
Tilen: Do ulice je prišlo precej spontano, brez kakšnih prehodnih priprav ali idej, kako bo to dobro vplivalo na promocijo. Preprosto, lansko leto sva veliko igrala na ulici in vedno sva želela, da se ta energija igranja v živo zabeleži na nek posnetek, na nek zapis, kar je bil razlog za igranje v živo.

Dino: Najin prvotni namen je bil, da bi posnela studijski album. A potem ko sva lani na dopustu začela nastopati na ulici, nama je bila ta izkušnja tako nora, da sva nadaljevala v Ljubljani in sva rekla, da bi mogoče raje naredila malo kompromisa glede zvoka, za kar se je izkazalo, da ni bil velik, saj so doslej v recenzijah zelo pohvalili najin zvok ulice. Sva se pa odločila, da ne bova delala kompromisa glede energije in tega čustvenega naboja plošče, ki bi bil kompromitiran, če bi šla v studio. Studio je umetno, sterilno okolje, ki te nikakor ne napolni tako kot živi nastop pred publiko. In niti približno ni takšne sproščenosti.

 

Sta posnela večji nabor pesmi in potem na ploščo uvrstila le najboljše?
Dino: Posnela sva štiri nastope in potem naredila izbor.

Tilen: Nekatere niso bile uvrščene na ploščo.

Dino: Mislim, da sva imela nekje petnajst pesmi, na plošči pa jih je nato končalo enajst.

 

Posvetila sta jo uličnim glasbenikom, zato predvidevam, da vama je ulica dala še kaj drugega kot le energijo. Imam občutek, da je ulica za vaju nekaj posebnega.
Dino: Morda drugačen pogled na glasbo nasploh. Če igraš na klasičnem koncertu, pride publika že vnaprej. Morda te poznajo, morda ne. Morda so slišali zate ali sploh ne, a so kupili tisti abonma v kulturnem domu. Ali so prišli, ker so slišali, da bo nek koncert. Tu pa ni nikogar, ki bi prišel vnaprej. S tem, kar si ti zaigral, si jih privabil, da se ustavijo in da poslušajo. Zato je zelo posebna stvar, ko se po dveh pesmih ozreš in pogledaš od kitare ter vidiš, da se je zbralo kar nekaj ljudi. Kar te zelo motivira. Ni treba, da ostanejo do konca nastopa, a če ostanejo, veš, da le zato, ker jim je všeč.

Tilen: Sicer pa je Janez Križaj to zelo lepo povedal v svojem članku v reviji GodiBodi. Zelo lepo je definiral, kaj je ulična umetnost …

 

Zakaj prav Šuštarski most, Hribarjevo nabrežje, Plečnikove arkade? Snemala sta ob boku kulturnih dediščin; sta želela tradicijo balkanske glasbe vpeti v tradicijo starega mestnega jedra Ljubljane?
Dino: To je bilo spontano, ker je tam najbolj samoumeven prostor za ulično igranje. Šuštarski most je morda najboljša točka za nastope. Praktično je neke vrste oder. Arkade so bile naključne, ker sva tam prvič nastopala na Prazniku glasbe in nama je bilo zelo všeč, prav tako gostincu, ki ima zraven lokal. Tako da smo se zmenili, da se še kaj oglasiva. Hribarjevo nabrežje pa je bilo tudi nekako v sodelovanju z gostinci, a še vedno to ni bil nastop v sklopu nekega lokala. Bil je ulični nastop. Vsakič sva si predvsem izposodila le elektriko in stola, na kar sva bila vezana tudi pri izbiri lokacije.

 

Melodičnost združujeta z improvizacijami. Kaj pa vama je primarno, kaj večji izziv?
Tilen: Kompromis obojega.

Dino: Fraziranje. Najbrž kombinacija obojega. Ne čista melodika, ne čista improvizacija, temveč melodijo predstaviti na drug način. Mislim, da imava oba zelo podoben “rešpekt” in do skladb kot kompozicij in do tistega dela, ki jih naredi še bolj razburljive.

 

Plošča deluje kot celota, čeprav sta poleg lastnih avtorskih pesmi nanjo uvrstila tudi albansko ljudsko Merak, makedonsko ljudsko Bre vodeničare, a tudi Sladko dete, ki je priredba pesmi skupine Guns’N’Roses. Lahko bi rekli, da gre za glasbeno popotovanje po flamencu, jazzu, countryju, a s temeljem na balkanskem izročilu. Sta že odraščala s to glasbo, glede na to, da tudi vajine avtorske pesmi temeljijo na njej?
Dino: Nisva odraščala ob tej glasbi. Mene je balkanska ljudska glasba pritegnila na koncu srednje šole. Lahko bi sicer rekli, da sem po tem odraščal z njo, a takrat sem bil že precej odrasel. Največji vpliv sem dobil od slovenske etno skupine Dertum, ki je izvajala sevdalinke. Ta skupina je postala kar kultna v tej world sceni v Sloveniji, vendar so razpadli že dolgo tega. Seveda tudi Vlatko Stefanovski in drugi.

 

Miroslav Akrapović je o plošči zapisal, da gre za dvoboj dveh kitar in za izvajanje izven časovne glasbe. Kakšna je po vajinem izven časovna glasba?
(dolga tišina)

Tilen: To ima res toliko interpretacij …

Dino: Ja. (zasanjano)

Tilen: Kaj si ti predstavljaš kot izven časovno glasbo? (pogleda Dina)

Dino: Težko, kaj. V bistvu si ne predstavljam.

 

Se pravi glasba, ki se je niti ne da opisati z besedami.
Dino: Zdi se mi, da je vsaka glasba po eni strani izven časovna. Po drugi pa je vsakič vpeta v nek čas in neko glasbeno izročilo, v zvrst, ali pa je geografsko opredeljena.

Tilen: Mainstream je tudi glasba na štoparico. Vse ostalo je izven časovno.

Dino: Kot evrovizijski čas. Na voljo imaš toliko in toliko, vse kar presega to omejitev, je izven časovno.

Tilen: Morda to, da bo njen čas šele prišel.

 

Nina Novak

 

Povezani članki: