»Enkrat še zapoj …«: Zlata in srebrna leta Slovenske popevke & Zlati jubilej Slovenske popevke

»Enkrat še zapoj …« & Zlati jubilej Slovenske popevke

Vladimir Frantar: »Enkrat še zapoj …«: Zlata in srebrna leta Slovenske popevke // 2012, Celjska Mohorjeva družba
Zlati jubilej Slovenske popevke // 2012, ZKP RTV Slovenija

 

Minilo je (prvih) petdeset let, odkar se je nekaj entuziastov (vsestranski glasbenik Vilko Ovsenik, pevec in skladatelj Matija Cerar ter ekonomist in novinar Franek Mulaček) zaradi vse manjše pozornosti, ki so jo imeli slovenski glasbeniki na festivalih v prostoru širše Jugoslavije, odločilo, da bodo tudi sami organizirali soroden festival, ki so ga poimenovali Slovenska popevka. Takrat se je pisalo leto 1962.

Danes se piše leto 2012. Nekaj entuziastov (ZKP RTV Slovenija, ki je izdala ploščo, njena urednica Mojca Menart, knjižna založba Celjska Mohorjeva družba in avtor knjige Vladimir Frantar) se je odločilo, da Slovenski popevki izkaže poklon z izdajo trojne plošče z izbranimi pesmimi, ki so v teh petdesetih letih tako ali drugače zaznamovale izvajalce, avtorje, sam festival ali pa so se vtisnile v spomin občinstva, ter knjigo, ki bo na enem mestu zbrala vse informacije o tem tako opevanem festivalu, ki pa je že pred več desetletji izgubil na svojem pomenu. Z nekaj izjemami.

Vladimir Frantar, profesor slovenščine in francoščine, je v uvodnih poglavjih knjige na kratko predstavil zgodovino slovenske zabavne glasbe in uspehe slovenskih pevcev ter pevk na festivalu v Opatiji, a tudi drugih festivalih na prostoru bivše Jugoslavije ter v nadaljevanju pojasnil, zakaj je prišlo do potrebe po tovrstnem festivalu tudi v Sloveniji in posledično do same ustanovitve. V knjigi so (prvič) na enem mestu zbrani vsi pomembni podatki o sodelujočih pesmih, avtorjih, izvajalcih in nagrajencih. Ta je razdeljen na tri večje celote; na “zlata leta” (1962–1983), “srebrna leta” (1999–2011) in na portrete najpomembnejših ustvarjalcev ter oblikovalcev festivala.

Prvi dve celoti, zlata in srebrna leta, sta razdeljeni na dve manjši enoti. V prvi besedilo z nekaj slikovnega gradiva poda vse temeljne podatke: kdaj in kje ter koliko časa je festival potekal, kdo so bili voditelji, kateri pevci in pevke so izvajali pesmi, katere pesmi so izvajali, kdo so bili debitanti, kdo skladatelji, kdo pesniki oz. tekstopisci, kdo je bil nagrajen, ali je RTV (nekoč Jugoton) izdala ploščo, katere pesmi so uvrstili nanje, katere ne itd. Avtor je nekaj pozornosti namenil tudi kritikam, ki jih je bil festival deležen ter na kratko povzel stanje drugih festivalov, sprva le tistih, na katerih so sodelovali slovenski glasbeniki, v nadaljevanju pa tistih, ki so potekali v Sloveniji. Druga enota ne prinaša nič novega, zaradi česar je vprašljivo, katera je bolj smiselna. Tudi tu so kronološko nanizani vsi sodelujoči in nagrajenci, le da v obliki seznama pesmi, avtorjev, izvajalcev in nagrad, ki mu sledi seznam tekmovalnih pesmi, slovenskih pevcev, pevcev iz nekdanje Jugoslavije in pevcev iz tujine. Drugi del (srebrna leta) sledi istemu konceptu, le da manjka slikovno gradivo, kar so utemeljili s tem, da niso mogli doseči sporazuma z RTV, ki hrani fotografije v arhivu. Morda se zdi, da je ta utemeljitev zadostna in da fotografij nihče ne bo pogrešal. Danes res ne, zanamci (čez deset, dvajset, trideset … let) pa izvajalce, ki so glasbeno dejavni danes, ne bodo poznali, zato bi bile fotografije zelo dobrodošle.

V času, ko se je festival šele oblikoval, je bilo v navadi, da je imela posamezna pesem dve izvedbi z dvema orkestroma, vsak vokalist pa je zapel tri ali štiri pesmi. Že iz tega je razvidno, da je bila v središču pozornosti pesem sama. Interpretirali so jo vrhunski vokalisti, kot so Majda Sepe, Beti Jurkovič, Marjana Deržaj in drugi, svoje delo pa so redno predstavljali odlični skladatelji in pesniki, med drugim Gregor Strniša, ki je poleg Elze Budau prispeval največje število besedil, Jure Robežnik, Ati Soss, Jože Privšek, Bojan Adamič in drugi. V drugi polovici šestdesetih se je zvok nekoliko spremenil, saj se je pojavila zasedba Bele vrane, uveljavljati pa so se začeli tudi mnogi drugi, denimo Elda Viler. Novi glasovi so prihajali ves čas, sedemdeseta pa so prinesla tudi goste iz tujine in Jugoslavije, ki so posamezne pesmi peli v alternacijah. Konec sedemdesetih se je festival preimenoval v Dneve slovenske zabavne glasbe, Tomaž Domicelj pa je leta 1975 s pesmijo Danes bo srečen dan pozornost preusmeril na kantavtorje. Nekako v tem času je tudi kakovost festivala začela zamirati, pesniki pa so se umaknili tekstopiscem. Festival je leta 1983 zamrl, ponovno pa so ga obudili leta 1998, čeprav vse do danes ni uspel povrniti svojega ugleda.

Tretji del prinaša portrete najpomembnejših ustvarjalcev in oblikovalcev festivala, ki so razvrščeni po abecednem redu. Ti so v nekaterih primerih precej skopi in nepopolni. Tako kot tekom cele knjige, se tudi tu kaže neenotnost pri zapisovanju imen. Med drugim. Knjiga je namreč polna lektorskih in tistih napak, ki kažejo na površnost, zato se je smiselno vprašati, če je avtor svoje tekste sploh še kdaj prebral. Če bi jih, bi tovrstne napake opazil. Verjetno ne vseh, ker je svoj tekst izjemno težko popravljati, a bi ga verjetno dovolj izpilil, da bi na vsaki strani ostala le še, morda po ena napaka. Lektorirana in korigirana knjiga namreč ni bila, vsaj tako smatram, glede na to, da lektor in izvajalec korekture nista navedena v kolofonu niti nikjer drugje. Zbrati vse podatke je bilo brez dvoma izredno težak in dolgotrajen proces, zato je zelo dragoceno imeti vse informacije zbrane na enem samem mestu. Prav iz istega razloga pa mi nekaj manjka. Glede na to, da knjiga vsebuje vse sezname, iz katerih je zares zelo preprosto najti želeni podatek, bi v tekstu pričakovala več duše. Kakšen osebni spomin, ki bi ne temeljil na »ugajal mi je« ali »vedno razpoložena in elegantna«, ki ne povedo nič. Dobrodošel bi bil tudi kakšen komentar sodelujočih glasbenikov, organizatorjev itd. Z izjemo zaključnega poglavja  z naslovom Prihodnost festivala, kjer avtor zelo lepo povzame trenutno stanje festivala in skuša najti ustrezno rešitev, kam naprej, manjka kritičnosti in profesionalnosti, zaradi česar vse skupaj deluje plehko in nekoliko rumeno. Ali celo niti to ne.

 

Povsem drugače je s trojno ploščo, ki prinaša 50 popevk. Nekaj zmagovalnih, nekaj takšnih, ki so se prikupile poslušalcem, in nekaj tistih, ki smo jih doslej lahko slišali le redko. Morda bi pričakovali, da bodo nanjo uvrstili le zmagovalne skladbe, a kot je v spremljevalnem tekstu pojasnila Mojca Menart, plošča skuša predstaviti kar najširši izbor skladateljev, pesnikov in izvajalcev. Iz tega kratkega zapisa, iz katerega veje tudi osebni pristop, skorajda izvemo več zanimivosti kot iz knjige, npr. to, da so se skladatelji in pesniki morali dolga leta na razpis prijavljati s šiframi. Prva plošča prinaša glasbo do leta 1971 in na njej ne manjkajo največje uspešnice, kot so Zemlja pleše (Nino Robič), Zvezde padajo v noč (Marjana Deržaj), Orion (Katja Levstik), Na vrhu nebotičnika (Bele vrane), Trideset let (Oto Pestner) in največja slovenska uspešnica Poletna noč (Beti Jurkovič). Druga plošča, predvsem v svojem drugem delu, prinaša že nekoliko drugačne glasbene smernice, ki so zaznamovale slovensko glasbo do leta 1980 in ki jih predstavljajo pesmi, kot so Med iskrenimi ljudmi (Majda Sepe), Maja z biseri (Janez Bončina Benč), Samo nasmeh je bolj grenak (Ditka Haberl), Dekle iz zlate ladjice (Pepel in kri) ter Vsak je sam (Hazard). Tretja plošča predstavlja srebrna leta Slovenske popevke in je najšibkejša. Edina pesem zares vredna pozornosti, ki je nekako v duhu festivala, je Naj traja v izvedbi Rudija Bučarja, vse ostale pa so povsem vsakdanje, takšne, ki ostanejo opazne le tekom samega izvajanja, že v naslednjem trenutku pa utonejo v pozabo. A verjamem, da bi se našla še kakšna, saj so se tudi v srebrnih letih pojavili izvajalci, ki so zaznamovali festival. Ena od njih je zagotovo Iva Stanič. Prav tako manjka, da so festivali določenih let ostali brez svoje predstavnice, medtem ko imajo drugi celo po tri. A temu na podlagi pojasnila urednice plošče, ki sem ga omenila že prej, ne gre zameriti. Trojna plošča kljub temu lepo kaže razvoj festivala in glasbe, ki se je v teh letih izredno spremenila.

Če povzamem na kratko (in kritično): plošča Zlati jubilej Slovenske popevke da, ker predstavlja lep dokument festivala, ki je na nek način simbol slovenstva, dokument slovenske zabavne glasbe in daljšega časovnega obdobja, hkrati pa bo naslednjim generacijam (in tudi tistim naše generacije, ki jih sicer tovrstna glasba ne zanima) približal pesnike in tekstopisce, skladatelje, aranžerje ter pevce, ki so zaznamovali slovensko zabavno glasbo. Knjiga »Enkrat še zapoj …«: Zlata in srebrna leta Slovenske popevke pa v tej izdaji nikakor, saj zaradi vseh naštetih pomanjkljivosti in površnosti kot prvič predstavlja nedokončan izdelek, ki bi moral vsaj še eno zimo počakati v predalu, da bi se ga pripravilo na izdajo, kot drugič pa avtor – čeprav sam zatrjuje, da je knjiga nastala iz ljubezni do festivala – festivalu, ki je vsaj nekoč bil vreden vse pozornosti, s svojim površinskim odnosom in pristopom izkazuje nespoštovanje, njegovo delo pa posledično predstavlja sramoto. Za njega samega, založbo, festival, Slovenijo. Idejo in namen toplo pozdravljam, jo bo pa potrebno do naslednje izdaje še precej dodelati in razdelati.  

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.