Spremljava ob koncu sveta v Kinu Šiška

Silence

Ljubljana / Kino Šiška
21. 9. 2012

Na spletni strani Kina Šiška je že od sredine poletja tiho tičala napoved koncerta zasedbe Silence. Duo, ki je že vsaj zadnje desetletje tleča senzacija slovenskega glasbenega prostora, preko sodelovanja s Tomažem Pandurejem, pa tudi vse bolj svetovna senzacija, ki s svojim glasbenim izrazom predstavlja slovensko ustvarjalnost.

Prvega od izjemno redkih pa tudi dolgo obljubljanih koncertov tega sklopa živih nastopov v Šiški  dolgo ni bilo opaziti v medijih, v zadnjih dveh tednih pred tem petkom pa je že potekal lov na zadnje karte in pripravljanje terena za enega tisti dogodkov, ki bodo šli v zgodovino … vsaj tisto osebno vsakega od obiskovalcev.

Večer pred Kinom Šiška se je začel s precejšnjo gnečo obiskovalcev koncerta, ki so se pred dogodkom odločiti spiti še kakšno pivo, pa poklepetati s prijatelji o tem, kako dolgo so že čakali na koncert in kako so vsi po vrsti dobili zadnjo karto, tisti del obiskovalcev, ki jih poznamo tudi s kakšnega pojavljanja na televiziji, je pa prišel tudi malo pominglat, kakor se temu rado reče in skratka bit kul. Med tem se je iz sosednjie hiše, tiste, katere fasado krasijo fotografije dogajanja v Kinu Šiška, zaslišal (pa še to nerazločno) pozdravni govor direktorja Kina Šiška Simona Karduma ob začetku četrte sezone, kar je izzvenelo kot popolnoma nepotrebno motenje lepega uvoda v koncertni večer.

Par požirkov piva in en vzpon po legendarnem polžastem stopnišču kasneje se je v veliki dvorani Katedrala nabralo pričakovanja polno občinstvo. Lepo ogvantani Boris Benko, Primož Hladnik in dodatna moč na drugem klavirju so stopili na oder nekaj minut čez napovedano deveto uro in začeli s koncertom ob koncu sveta, kot navezava na  naslov zadnje plošče in s katere je bila tudi velika večina repertoarja, ki je bil predstavljen. Pesmi so celo sledile vrstnemu redu na plošči. Na žalost mnogokaterega obiskovalca, ki si je obetal nekakšen best of oziroma najbolj poslušane glasbe predvsem s plošče Vain, a tribute to a ghost, ki je bila do zdaj še najbolj odmevna, smo s te plošče smo slišali zgolj Silver Bloom, nekaj več poplesavanja pa smo bili deležni še ob Fever, v originalu izvedena s satrani Little WIllie Johna, pa kasneje še Peggy Lee, Presleya, Raya Charesa in tako dalje. No, Silence in dodatni pianist Igor Vincetič so dali tej klasiki odličen nov zven ter neko mističnost in plesnost ob enem.

Glasba, kot je ta, ne potrebuje velike scenografije. Impozantnost minimalizma dveh koncertnih klavirjev, stojala za mikrofon in stojala za note, kjer so Benkova besedila kopnela z naše na njegovo levo stran in nam dajala možnost odštevanja papirjev do konca nastopa, je dovolj.  Sicer lepe, v živo narejene projekcije, prikazovane za glasbeniki so bile skoraj odveč in na nek način je neka nerazložljiva mističnost prišla zares do izraza ob zadnji pesmi, ko projekcij ni bilo in so bili izvajalci na odru odetem v črnino le osvetljeni z reflektorji. Prav v tem trenutku je marsikomu tudi postalo jasno, zakaj Silence vztrajata pri svojih nastopih pred maloštevilno publiko, kjer intima njune glasbe prav zares pride do izraza.

Tehnično duu Silence kakor vedno, tudi tokrat s še eno dodano močjo za drugim klavirjem ne gre oporekati. Benkova točnost in razpon delujeta na čase že kar strašljivo in hkrati vzbujata poslušalcu veliko spoštovanje. Poleg treh glasbenikov na odru je potrebno omeniti še tehnika, ki je bil brez pretiravanja četrti član Silence, ki je z velikim občutkom za efekte glasbi dajal občutek globine in hkrati ustvarjal občutek perfekcionizma, ki se ga da ustvariti le v studiu.

Zanimivo je, kako Silence s svojimi besedili, ki so v biti pravzaprav včasih do patetike prignana ljubezenska lirika, ki bi ob drugačni glasbeni spremljavi zvenela prav tipično pop, v tem glasbenem pakiranju prav doživeto globoka. Ob tem gre seveda poudariti in pohvaliti, da so besedila, ki jih Silence premoreta večinoma v angleškem jeziku, le za vzorec pa v maternem, odlična in se jim niti na papirju niti ob izvedbi prav nič ne pozna, da jih je pisala srednjeevropska Benkova roka …

Uro po začetku koncerta se je Boris Benko, ki ga je takrat tudi vedno bolj ganilo izjemno vzdušje, prvič zahvalil občinstvu za obisk, nato pa še trikrat, ko so z drugo ponovitvijo pesmi Heart of Darkness, zares zaključili uro in pol dolg nastop z glasbeno spremljavo ob koncu sveta … In potem? Zaznati je bilo nekaj razočaranja. Že prej omenjeno pričakovanje po starih in znanih pesmih ni bilo potešeno. A ljudje smo pač taki, da je pet minut in eno nadstropje niže že vse drugače. Morda nekoliko krivde, ker zadovoljstvo nad Silence ni tako, kot smo si ga predstavljali, da bi moralo biti, sproži hiter nastop nostalgije, v katero je bil takoj potisnjen ta koncert, kot eden tistih dogodkov, ki se ga označuje le s superlativi. In kot tak se nam bo usedel v spomin in kasneje prišel na plano ob pogovoru s prijatelji, ki niso dobili karte, ali do zdaj niti niso vedeli za ta glasbeni biser, ki ga imamo.

In ta oznaka ni pretiravanje. Tehnično in vsebinsko lahko govorimo le o odličnosti. Še več, Silenece je pri nas sinonim za tisto nekaj, kar glasbenika dela drugačnega. Morda je to tudi tisto, da si po nastopu v Kinu Šiška nismo bili čisto zadovoljni, pa si tega nismo upali priznati. In zakaj od Silence nismo slišali tega, kar smo si zares  najbolj želeli? Prav zaradi tega nekaj, zaradi česar si lahko dovolita deloma razočarati občinstvo, pa bo koncert v vsakem pogledu še vedno opeva kot vrhunski.

Tekst: MojcA SelaK
Foto: David Lotrič/KŠ

Povezani članki:

Značke: