Robert Oven: Moč je v lastnih idejah

Robert Oven: Moč je v lastnih idejah

Znan mu je občutek, ko te um požene v ustvarjanje lastnih del. Znane so mu ure, ki minevajo v izpopolnjevanju igranja na instrument. Vaje z drugimi glasbeniki in skupno dograjevanje skladb. Spontanost v družbi uličnih glasbenikov. Ozvočenje in priprava na koncerte. Snemanje le-teh. Poslušanje posnetega materiala in njegova obdelava v želji, da bi bil končni rezultat tisto, kar so želeli vsi. Za nameček pa vodi še glasbene delavnice. In občasno, ko pade mrak, stopi pred mikrofon…

Kot vem, si samouk. Kako si ugotovil, da je glasba tisto, s čimer bi se rad ukvarjal in kako si potem morda celo nadoknadil znanje, ki ga nisi imel?
Zanimivo vprašanje, za začetek. Začelo se je tako, da je moj oče hranil neko kitaro še iz svojega otroštva, ki se je praktično niti sam ni nikoli dotaknil. In tako je čakala na nekoga, ki bi pokazal nekaj veselja do nje. Sam sem bil celo otroštvo bolj športnik in v resnici mi glasba ni prišla niti na misel. Nisem imel tendence iti v glasbeno šolo, saj sem bil s športom že dovolj okupiran. A potem so prišla najstniška leta in kar naenkrat sva se s prijateljem nek večer pogovarjala, nakar je rekel: gremo narediti band! Prav, sem rekel ter vprašal, kaj bi kdo igral. Prijatelj je dejal, da bi igral bas, ker ima le štiri strune in se ga je lahko naučiti, sam pa sem se na podlagi tega odločil za kitaro. Ter na podlagi dejstva, da je bila kitara doma. Naslednji dan sem šel do očeta, ki mi je dal kitaro, a se je kmalu izkazalo, da je v zelo slabem stanju, tako da sem nekaj časa na njej res gulil prste. Potem pa sem preko nekega drugega prijatelja prišel do tega, da sem začel igrati bas kitaro in za zaključek prvega letnika srednje šole mi je mama kupila bas, kar me je  potem res potegnilo v glasbo … Že po kakšne pol leta sem se pridružil takrat zelo resni skupini Niowt, od tam naprej pa se je začelo zares. Z njimi smo delali kar precej aktivno in spoznal sem celoten proces; kako poteka delo v bandu, kaj pomeni aranžirati, prvič sem se srečal tudi s studiem in tako je šla moja glasbena pot naprej. Takrat sem začutil, da imam željo in talent, da zadevo razvijam naprej. Znotraj tega, še ko sem bil del skupine Niowt, pa se je zgodil didžiridu. To je svoja zgodba … Pred tem sem živel v Kranju, potem pa sem se preselil v Ljubljano in moje prvo delo je bilo na Čopovi. Tam sem na stojnici prodajal instrumente in druge izdelke iz bambusa. Med njimi je bil tudi didžiridu. A nisem nobenega prodal, ker ga nihče ni znal igrati, vsakega pa je zanimalo, kako zveni. Zato sem se ga moral naučiti, da sem lahko zainteresiranim pokazal, kaj to sploh je. Kmalu sem se naučil igrati precej dobro.

Se ti je bilo težko naučiti krožnega dihanja?
Niti ne, saj ko sem enkrat ugotovil princip, je učenje napredovalo zelo hitro. Šlo mi je vedno bolje. Seveda, z vajo. Nekega dne me je slišal ulični glasbenik, ki je igral flavto in zmenila sva se, da greva zvečer skupaj igrati na ulico. Meni osebno je bilo sicer to na začetku čudno in grozno, a sem kmalu zamenjal poklic! Iz prodajalca na stojnici sem postal ulični glasbenik. Ulica je bila predvsem zelo dobra vaja, še toliko bolj za didžiridu, saj je bilo potrebno igrati zelo intenzivno. In tako sem bil kar konkretnih deset let zelo dejaven ulični glasbenik. Večinoma v Ljubljani, a tudi drugje, ob sezonah včasih celo na Hrvaškem. Kamorkoli smo šli, sem imel “didge” s sabo, potem pa … če se je zgodilo, se je, drugače pa ne. Vedno sem potoval z instrumentom, a ne z namenom, da grem na ulico. Bolj za rezervo. Nikoli ne veš. Dostikrat sem na poti spoznal tudi druge glasbenike in lahko smo kmalu skupaj igrali. Na ta način se je odprlo zelo veliko vez in poznanstev, kar je vedno dobrodošlo.

Kmalu pa si svoje znanje usmeril tudi v drugo smer in začel poučevati. Kako si prišel na to zamisel?
Poučevati sem začel, ker se je pojavil velik interes za ta instrument, ki pri nas še ni bil ravno poznan. Imel sem številne delavnice po Sloveniji na katerih sem učil kako igrati na didgeridoo ter celo izdelave samega inštrumenta. Potem pa se je zgodilo, da so me poklicali iz vrtca na Vrhniki in mi predlagali, da bi predstavil “didge” in tudi druge zanimive instrumente. Sam sem precej konceptualen v stvareh, ki jih počnem, zato sem si rekel, da ne morem kar priti, pokazati instrumente, na vsakega nekaj zaigrati in oditi. To se mi je zdelo dolgočasno. Predstavitev je dobro uspela in odziv je bil že takoj zelo dober, vsi pa so bili tudi presenečeni, saj so mislili, da se bo zgodilo natanko tisto, česar sam nisem želel. Zato je iz tega nastala delavnica “Zven drugačnosti”. Delavnica je bila torej postavljena in pomislil sem, da bi jo lahko ponudil še kam. Kmalu zatem se je zgodila povezava z Uradom RS za mladino pri projektu Vsi drugačni, vsi enakopravni. Preko tega projekta je nastalo tudi ime “Zven drugačnosti”  in kmalu sem z njo obiskal večino vrtcev v Sloveniji.

Pa Avstralija … si jo kdaj obiskal, glede na to, da didžiridu izvira v Avstraliji?
Avstralije ne, bil pa sem v Južni Ameriki. Pri delavnici namreč predstavljam obe deželi. Zven drugačnosti zajema tako Avstralijo kot Južno Ameriko. V Avstralijo mi žal še vedno ni uspelo priti, čeprav je že kar nekaj časa v načrtu, v Južni Ameriki pa sem bil kar nekaj časa. Tudi sicer sem bil precej v stiku s to kulturo. Poznal sem tamkajšnjo glasbeno družino, katere oče je bil zelo znan indijanski quetchua pesnik. Seveda, v quatchua jeziku. Cela družina je bila glasbena. Bratje so imeli skupino in velikokrat sem jih snemal. Pravzaprav so bili eden mojih prvih snemalnih projektov. Ves čas sem se namreč vzporedno ukvarjal tudi s snemanjem, kar je izviralo še iz Niowtov. Snemalna tehnika me je že takrat začela zanimati in odločil sem se, da se je bom naučil. Vse to me je ves čas spremljalo; čutil sem, da me vleče zvok, snemalna tehnika, snemalni pristopi. Vse, kar sem zaslužil, sem vlagal v to, saj je bila oprema zelo draga. Tudi do samih informacij je bilo včasih precej težje priti kot danes.

Torej si se, če ne drugače, kot snemalec srečal tudi z drugimi instrumenti in, predvidevam, mnogimi glasbeniki…
Res je, igram kar nekaj instrumentov. Izvorno sem začel kot basist, potem sem se naučil malo akustične kitare, didžiriduja, charanga … Seveda tudi pojem in uporabljam različna zvočila, prav tako se znajdem kot “kreator zvoka” na elektronskih ritem mašinah, na samplerjih in na sintetizatorjih. Preko snemalne tehnike sem se začel ukvarjati tudi z ozvočenjem in se tako srečal z mnogimi znanimi in manj znanimi imeni slovenske glasbene scene.

Je postalo tvoje življenje tako zelo prežeto z glasbo, da si začutil potrebo po lastnem ustvarjanju in zato postal kantavtor?
Ta zgodba se je pisala že od samega začetka … Ko sem se učil instrumenta, so istočasno že nastajale moje pesmi. Vedno sem imel problem, da so mi, ko sem se spravil vaditi, zraven prihajale na misel lastne ideje in običajno so se te vaje prelevile v novo stvaritev. Prav zaradi tega nikoli nisem postal vrhunski instrumentalist. Moja moč je bila vedno bolj v lastnih idejah, v lastnih vložkih. Tudi danes sem mnenja, da pravi glasbenik ni samo poustvarjalec. Oziroma, tudi če poustvarja, mora v glasbo dati lastno avtorsko noto.

Se ti torej zdi pravi glasbenik tisti, ki sploh ne poustvarja? Sama menim, da mora biti oboje.
Ni nujno … Osebno bolj cenim tistega, ki zna narediti nekaj svojega. Je pa res, da je umetnost tudi, če znaš drugega predstaviti na svoj način. Vsekakor. A sam tega nikoli nisem bil prav dobro sposoben. Pravzaprav sem zelo slab v kopiranju drugih. So pa iz mene nastale stvari, ki so bile morda podobne nečemu, a ne namerno.

Saj dandanes je zelo težko napisati karkoli novega.
Res, danes je praktično že nemogoče odkriti kaj čisto novega. A moje kantavtorstvo se je zgodilo leta 2003, ko sem imel čustveno nabit teden, ali dva. V tem kratkem času je nastalo 13 pesmi, včasih tudi po dve na dan. Najprej, ko sem začel z glasbo, sem pisal v angleščini. Verjetno zaradi tega, ker smo imeli tudi pri Niowtih besedila v angleščini, pa tudi založbo smo imeli v tujini. Niowti so bili nekakšna mešanica rocka z elektroniko. Ne vem točno, kako bi rekel, neke vrsta urbana glasba 90-ih. Mi smo sicer sami sebe imenovali Art rock, a to predalčkanje … Naslednji takšen ustvarjalni zadetek je bil podoben in v prav tako kratkem obdobju je nastalo še enkrat toliko pesmi. Morda malo manj. Zgodil pa se mi je leta 2008.

Pa med letoma 2003 in 2008?
Nič, ker nisem vedel, kaj bi s tem počel. V tem obdobju nisem kaj dosti pisal lastnih del, saj sem imel precej dela z drugimi stvarmi. Z ozvočenjem, delavnicami, miksanjem pesmi za razne skupine … Takrat nekako ni bilo obdobje ustvarjanja lastnih del. Saj sebe še vedno, tudi danes, ne vidim čisto kot kantavtorja. Še vedno imam malo krize z identiteto. Počnem zelo veliko stvari in vsaka me na svoj način veseli, kantavtorstvo pa je nekaj, kar absolutno čutim, a tudi nekaj, kar ne sme biti zlagano in sforsirano. Nisem tako dober obrtnik v tem, da bi se lahko kar prisilil, da bom nekaj napisal na silo. Ko pride val, se zgodi in v teh dveh se je nabralo precej materiala. Šele v zadnjem času pa sem začel z njim tudi nastopati. Sprva nisem vedel, kaj bi s tem … Iskal sem skupine, da bi pesmi skupaj odigrali, potem pa sem se odločil, da jih bom kar sam. Kitara sicer ni ravno moj instrument, a sem si rekel, da bom zagrizel vanjo in jo naštudiral do te mere, da grem z njo lahko pred mikrofon.

Tisto, kar te loči od ostalih kantavtorjev pa je tudi jezik v katerem pišeš. Kako in kdaj se ti je zgodila hrvaščina?
Že v prvem valu. Pred tem sem, kot rečeno, pisal v angleščini, potem pa se je preprosto zgodil ta val v hrvaščini … Bil je prvi konkreten ustvarjalni val in nastale so mnoge pesmi, a v hrvaščini, zato nisem vedel, kaj naj z njimi počnem. Nisem vedel, od kod zdaj to in na nek način mi je bilo tudi nelagodno. Skoraj me je bilo samega sebe malce sram. Ne veš, kaj … A hkrati sem čutil, da so pesmi dobre in da so prišle iz mene iskreno, zato jih nisem uničil, temveč sem jih pustil stati, vzhajati.
Kar se ti je kasneje, ko si začel nastopati s tem materialom, ki si ga poimenoval Med Jugom in Zdaj, nedvomno obrestovalo …
Med Jugom in Zdaj je pravzaprav pogruntavščina moje žene, Carmen, ki je polna idej, kot vedno. Meni najprej sploh ni bilo všeč, ko pa sem začel o tem razmišljati, se mi je zdela zelo dobra umestitev tega, kar se v meni, ali, če si upam tako reči, v nas, dogaja. Vsekakor se nahajamo v okolju, ki je na nek način malo poseben. Konec koncev, država v kateri sem se rodil je bila Jugoslavija, njen večinski jezik pa srbohrvaščina. Tega jezika smo se učili v šoli, tudi veliko dobre glasbe je prišlo iz tega območja. Vplivov. Očitno je nekaj tega jezika, če si upamo biti iskreni do sebe, ostalo. V nas je še vedno nekaj te zapuščine in mislim, da je to tudi izvir iz katerega so pesmi nastale. Kot drugo pa Med Jugom in Zdaj predstavlja dva preskoka, geografskega in časovnega. Oboje je na nek način tu. Tudi tukaj je bil nekoč jug, oziroma, mogoče je še vedno …

So potemtakem tudi tvoja besedila vezana na področje južno od nas?
Navdih vsekakor črpam iz življenja, ampak ne morem reči, da me navdušuje samo ena specifična stvar. Vse je stvar trenutnega navdiha. Kje pač začutim material za pesmi. So pa pesmi različne; dosti je življenjskih, nekaj socialno angažiranih, tudi ljubezenske…. V pesmi skušam vnašati večplastnost v smislu, da se rad poigravam z besedami in pomeni. Pesem mora biti najprej zanimiva meni. Da lahko začutim, da je prava.

Pri delavnicah večinoma delaš z otroci in prav otroci so običajno tisti, ki so iskreni. Ti je težko združevati kantavtorstvo, ki je namenjeno odraslim, in delavnice, ki so namenjene otrokom, poleg tega pa tudi pišeš za otroke?
Napisal sem kar nekaj pesmi za otroke in nekatere so tudi izšle na zgoščenki Šolski zvonec v izvedbi zborčka Ljubljanski lumpi. Uglasbil jih je Davor Herceg. Tudi v prihodnje imam namen pisati pesmi za otroke, res pa je, da kantavtorskega programa za otroke še nimam. Na začetku je bilo moje delo z otroci bolj povezano v smislu animatorstva. Potem so prišle te glasbene delavnice z glasbili in zvočili iz daljnih dežel. Zaenkrat imam ti dve področji dokaj ločeni. Eno so pesmi za otroke, drugo pesmi za odrasle.

Bi lahko izbral kaj ti je ljubše?
Lahko. Res lahko rečem, da mi je lažje delati z otroci. Predvsem zaradi tistega iskrenega odziva. Delavnice so namreč zastavljene tako, da otroci veliko sodelujejo, delavnica pa se sprevrže v skupno rajanje. To se mi na koncertih še ni zgodilo … mogoče bom, ko bom dosegel ta nivo, spremenil mnenje, a zaenkrat je tako.

Verjetno pri delavnicah tudi program vsakič malce variira, glede na to, da otroci aktivno sodelujejo.
Čeprav je princip isti, je program vsakič drugačen. Otroci namreč pojejo, plešejo, igrajo na instrumente in so v vseh pogledih del glasbe in izvajanja. Ni le, da me poslušajo. Pri kantavtorskih nastopih pa zaenkrat prevladuje poslušanje. Če pogledam iz povsem sebične perspektive mi je odziv, ki ga dobim od otrok, veliko ljubši.

Kaj pa je namen tvojih delavnic? Otrokom predstaviti druge kulture, jim približati glasbo ali jih spodbuditi k ustvarjanju. Jim pokazati, da mej pravzaprav ni. Da ni potrebno vsega vedeti o glasbi, da bi lahko ustvarjali.
Vse to, saj je namen ravno v tem, da jim odpiraš zavest za tuje kulture, drugačne zvoke, drugačne instrumente. Konec koncev, dotaknemo se tudi prebivalcev tujih dežel, ki izgledajo drugače. Tukaj pa gre v prvi vrsti za sprejemanje drugačnosti in postati del nje na prijeten način. S tem se meje drugačnega zabrišejo. Vesel sem, ko vidim, da delavnica vsakič znova uspe, ko vidim, da otroci znajo sprejemati in da je glasba univerzalni jezik. Moram reči, da se mi te delavnice zdijo zelo pomembne na več nivojih, ne samo glasbeno in želel bi, da bi bilo vsega tega več v učnih programih. Pomembno je tudi to, da lahko zvočilo vzame v roke vsak, brez glasbenega predznanja, in da lahko ustvari zvok ter postane del glasbe. Da ni nekega odpora ali da nekdo, ki nima absolutnega posluha, ne more sodelovati in ustvarjati. Za razliko od tega, sta zahodna kultura in njen glasbeni sistem zelo izločevalna. Tisto, kar pa želim doseči sam, je vključevanje.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: