Punk cabaret – Me First and The Gimme Gimmes

Me First and The Gimme Gimmes

Ljubljana / Kino Šiška (organizacija: Gala hala)
1. 9. 2012 

Muhasto vreme, ki je preprečilo nastop v Gala hali, očitno ni prestrašilo generacijsko  mozaične množice, ki je preteklo soboto svoje zavetje poiskala pred Kinom Šiška. Dejstvo, da bodo tekom večera oder zavzeli člani all-star-punk-rock-supergroup-cover-banda, je obljubljalo vse prej kot turobno noč in morda je prav renome članov Me First and The Gimme Gimmes povzročil, da so se komadi njihovih predhodnikov razlegali v pododrsko praznino. Nehvaležno ogrevalno mesto je tokrat pripadalo trboveljskim fantom zasedbe Red Five Point Star, ki je s svojo zavidljivo koncertno kilometrino nabrala dovolj izkušenj, da ji je proti koncu uspelo razživeti prisotne. Energične ska melodije ter simpatičnost rezervnega stand up komika, s čimer enačijo vokalista Uroša Grahka, je bila očitno pravšnja kombinacija, saj se je vse več statično, rahlo zdolgočasenih pogledov ob nenehni spodbudi, ki je prihajala z odra, pridružilo peščici pogumno plešočih. Privrženci slovenskih punk rockerjev seveda niso ostali hladni in so pridušeno prepevali delčke enournega repertoarja, ki je vseboval tako avtorske uspešnice (Petk zvečer, Trbowska) kot tudi občasne priredbe, ki jim je band dodal svoj edinstven pridih. Tako je malo pred deseto uro ob pojenjajočih melodijah I’m Walking on Sunshine šesterica zapustila oder in napetost v zraku je pričela eksponentno naraščati.

Kot bi mignil, se je stopničasto prizorišče docela napolnilo ter z vedno glasnejšim skandiranjem spodbujalo težko pričakovane Gimme Gimmes. Polurna zamuda je entuziazem urbanega centra počasi spreminjala v kaos in še preden se je nad nami naslikala fatamorgana v obliki havajsko obarvane peterice, so po zraku poleteli prvi izpraznjeni kozarci.

Salve aplavza in krikov so do mikrofona pospremile kitarista, ki je z uvodnimi akordi zimzelenega Starway to Heaven privabil še ostale člane. Pogovorno razpoloženi punkerji svetovnega kova so z neizmerno ležernim pristopom obnoreli prisotne in poskrbeli za neizmerno prijetno, sproščeno vzdušje, kjer te realizacija stanja, da si ukleščen v nerazvozljiv preplet prepotenih teles, ne moti niti pol toliko kot na običajnih koncertih. Dobra volja je očitno res nalezljiva, saj so se mrki izrazi, ki so se na marsikaterem obrazu izrisali med nevzdržnim čakanjem, poskrili na račun odrskega zabavljanja. Prisotni so se zopet izkazali kot izvrstni poznavalci besedil ter se gibčno izmikali (pre)agresivnim varnostnikom, ki so poskušali energičnemu mladežu preprečiti skakanje z odra. Najbrž ni potrebno posebej omenjati, da jim je slednje bolj ali manj klavno spodletelo, saj so se stage dive-i vrstili en za drugim, tako kot boleči pristanki na politih tleh ter hiti, ki so jih MFGG nizali, kot da bi jim bili šteti poslednji dnevi. I Believe I Can Fly, Leavin’ On a Jetplane, Hero, Over the Rainbow … ničesar nepogrešljivega niso pozabili izpustiti, a vseeno je po uri in pol, ko so fantje z nasmeški zapustili oder, dvorana zadonela ter zatopotala v želji po bisu. Pred povratkom pred histerično množico so si vzeli morda celo preveč časa, a tudi tega jim ni za zameriti, saj so bili poslednji trije komadi (Mandy, Don’t Cry For Me Argentina, Come Sail Away) toliko bolj udarni in so pod odrom pustili pravo malo razdejanje.

Me First bi lahko opredelili kot  šolski primer idiličnega medsebojnega delovanja predstavnikov  glasbenih zasedb, ki pripomore k enkratnemu doživetju koncerta. Menim namreč, da je prav njihov unikatni pristop pripomogel k temu, da sobotne noči še dolgo nihče ne bo pozabil.

 

Tekst: Petra Vadas
Foto: Ines Železnikar 

Povezani članki: