Presegli sami sebe – Flogging Molly

Flogging Molly

Ljubljana/Kino Šiška
9. 3. 2012

Dež  nam jo je tudi tokrat zagodel in ko se je koncertni oder Kina Šiške po udarnem zasedanju Me First and The Gimme Gimmes ohladil, so na svoj račun prišli ljubitelji keltskega punk septeta z željami po ponovitvi ali presežku lanskega, razprodanega koncerta. Govora je seveda o ameriško-irski zasedbi Flogging Molly in slednji privržencev več kot očitno ne manjka, saj so kljub zgolj enoletnemu odmoru po prejšnjem nastopu na slovenskih tleh uspeli zopet zapolniti pododrje ter ga spremeniti v energični pogo, ki je dodobra pretresel center urbane kulture.

Na ponedeljkov koncert sem se odpravljala zavita v dvom, saj se preprosto nisem zmogla odločiti ali zmore šesterica fantov z uigrano violinistko znova pričarati nepozaben večer. A ko so po zraku ob spremljavi glasnih vzklikov zaplapolale irske zastave, se je razblinil še zadnji dvom in rajanje v slogu St. Patrick’s day se je pričelo. Mosh-pit, ki je že ob uvodni pesmi The Wrong Company vase pogoltnil prvih par vrst, je tekom večera le naraščal in brez vmesnih, taktično izbranih mirnejših komadov, bi se prizorišče prav zlahka spremenilo v neobvladljiv kaos. Frontman Dave King si je pri hvaljenju občinstva ter vzdušja, ki ga skupaj ustvarjajo, zopet dal duška, z nizanjem hitov enega za drugim pa je marsikomu hitro pošla sapa. S svojim zavidljivim repertoarjem petih studijskih albumov so publiki predstavili svoj pogled na  vsakdanjik, s katerim se spoprijema delavski razred, hkrati pa jim je iz dvorane uspelo izzvati glasno in (delno) složno petje ponarodelih besedil. Sedmerica pri ustvarjanju značilne fuzije tradicionalnih zvokov violine, piščali in mandoline s punk primesmi kitarskih solo vložkov vidno neizmerno uživa, svojo edinstveno energijo pa ves čas med tehnično dovršenim nastopom prenašajo na sleherni prisotni nasmejani obraz. Če me je na njihovem prvem v živo doživetem koncertu presenetilo kako dobro prisotni poznajo tudi zadnji izdan album (Speed of Darkness), je bilo tokrat temu vse prej kot tako. Ko so nad ponorelo množico zazvenele melodije s slednje plošče, je dvorano ob spremljavi letečih curkov piva zaobjela evforija, ki se je grozeče približevala točki vrelišča, pogumni posamezniki pa so se zvito izmikali varnostnikom ter se en za drugim poganjali z odra.

Po slabi uri in pol je dvorana zadonela in zacepetala v želji po ponovnem priklicu oboževanih zabavljačev in slednji so nam v slovo predstavili podoben, a nič manj zaželen, dodatek kot prejšnje poletje. Always Look on the Bright Side of Life je s svojimi umirjenimi harmonijami tako služila kot spremljava, ko so se med k višku segajoče roke delili spominki v obliki trzalic, setlist, kitarskih palčk ter stoprvega piva.  Da jim je vzdušje, ki smo ga prebivalci male države na sončni strani Alp uspeli ustvariti, resnično pri srcu, sta sprva dokazala kitarist Dennis Casey ter harmonikaš Matt Hensley, ki sta po zasluženem premoru po samem koncu koncerta razveselila čakajoče oboževalce ter se jim pridružila pri popivanju. Ko pa se jima je s svojo zvesto violino ob strani pridružila še Bridget Regan, so preostale nadobudneže navdušili z glasbeno improvizacijo do druge ure zjutraj.

Ne preostane mi drugega, kot da edinstvenim glasbenikom čestitam, saj jim je zopet uspelo navdušiti in pričarati večer, ki ne bo zlahka odšel v pozabo.

Tekst: Petra Vadas
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: