Kaja Draksler in BadBooshBand na Ljubljanskem gradu

Kaja Draksler in BadBooshBand

Ljubljana / Ljubljanski grad / Stanovska dvorana
29. 9. 2012

Boben & Lajna je v sodelovanju z Ljubljanskim gradom za letošnjo jesen pripravil Koncertni cikel Boben in lajna na Ljubljanskem gradu 2012, ki ga je poimenoval Jazz mejniki, saj letošnje leto za vse sodelujoče predstavlja nekakšen mejnik. V ciklu šestih koncertov se bodo predstavili glasbeniki, ki trenutno med slovenskim občinstvom vzbujajo pozornost, hkrati pa že dlje časa izkazujejo predanost svoji življenjski poti.

Na prvem koncertu se je s svojo zasedbo BadBooshBand predstavila Kaja Draksler, ki je pozornost širšega občinstva pritegnila na kar treh koncertih letošnjega 53. Jazz festivala Ljubljana, in sicer na svojem solističnem koncertu, z zasedbo Kaja Draksler Acropolis Quintet in kot članica Jure Pukl Abstract Society. Tokrat se je predstavila z BadBooshBandom, ki je nastal leta 2009 v New Yorku in s katerim nastopa po vsej Evropi. Kajo Draksler (klavir), ki je dobila prestižno nagrado Delloite Jazz Award, spremljata še Luca Marini (bobni), ki ga odlikujejo izvirni pristopi do instrumenta, in Mattia Magatelli (kontrabas), eden najboljših kontrabasistov mlajše generacije v Italiji.

Vse tri instrumentaliste zanima predvsem kolektivna improvizacija v kontekstu brezžanrske avtorske glasbe s poudarkom na ritmični in melodični nekonvencionalnosti. Izvajali so izključno avtorske kompozicije; največji delež izbranih je prispeval Mattia, sledila mu je Kaja. Odlika njihovega muziciranja sta istočasna minimalistična zasnova in polnost, ki jo omogočajo trije instrumenti. Ti se med seboj ves čas prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo dialog, hkrati pa se drug drugemu umikajo, da bi posameznik lahko prišel do izraza in izpovedal svojo zgodbo. Njihova skupna zgodba je tako zasnovana na kontrastih in spreminjajočih se ritmih, ki poskrbijo, da se motivi ne ponavljajo. Izpostaviti je potrebno predvsem njihovo ujemanje, ki je najverjetneje rezultat istih pogledov, želja in pristopov do glasbe, a tudi medsebojne komunikacije. Zdi se, da je vsak izmed njih v intimnem odnosu z instrumentom, ki se mu popolnoma preda in igra skupaj z njim (ne na njemu), a v tem odnosu dopušča dovolj prostora, da se mu pridružita še preostala dva glasbenika. Z zavedanjem, da so za igro potrebni trije.

Kljub nekonvencionalnosti, na temelju katere so grajene kompozicije, sta dve izstopali po svoji mehkobni melodičnosti. Madame Veronika, ki jo je Mattia posvetil Lucovi mami, saj jih zelo rada gosti v svoji hiši v Franciji, in Kajin Južni otok, ki ga je napisala po navdihu istoimenske pesmi Kajetana Koviča (pred leti jo je uglasbila Neca Falk). Poezija očitno predstavlja enega od izhodišč glasbenega ustvarjanja, ki bi ga brez zadržkov lahko poimenovali tudi zvočna poezija. Poezija nežnih dotikov klavirja, lahkotnega drsenja po tipkah, poznavanja in ljubezni do instrumenta, mehkobnih melodij. Poezija mo(go)čnega basa, ki ga dopolnjujejo odgovori klavirja, boben pa ju podpira vse dotlej, dokler ne ostane le čisti zvok, ki se kaže v Kajinih solističnih vložkih. Kot dvoboj, igra, dialog. In ostane le zvok, kateremu se umaknejo vse misli, ki terjajo našo pozornost dan za dnem. Ostane polnost praznine, ki vso našo pozornost usmeri k abstraktnemu zvoku in čarobnosti zgodb, ki se skrivajo v njem.

Nina Novak

Povezani članki: