Aleš Rendla: Ustvarjalnost je tisto, kar imaš

foto: Rok Krajnc

Prva skupina, ki jo je ustanovil skupaj s prijatelji se je imenovala Kvintesenca, nato pa je kot član mnogih drugih, kot so Begnagrad, Quatebriga, Bratko Bibič & The Madleys, Fake Orchestra, Brina itd., prisostvoval vzpostavljanju slovenske mlade jazzovske scene. Kot avtor scenske glasbe je opremil dve modni reviji, pisal glasbo za gledališke predstave, za film in avtorsko prispeval k diskografiji mnogih zasedb. Vse od leta 1992 je stalni član Big Banda RTV Slovenije, dejaven pa je tudi kot vodja delavnic in pedagog. Kot takšen je osnoval učni načrt za predmet bobni za umetniško gimnazijo. V zadnjem času skupaj s svojo skupino Aleš Rendla sekstet predstavlja zlasti svoja avtorska dela, ki jih je zabeležil na doslej edini samostojni plošči A.R.Tales/Zgodbe. A vse bolj ga kličejo novi izzivi, nove zamisli, nova plošča …

Kdaj si se odločil, da so bobni tisti, za katere želiš, da te spremljajo skozi življenje?
Ta želja je bila ves čas. A eden od bistvenih trenutkov je bil, ko je moj prijatelj dobil ploščo Billyja Cobhama, bobnarja. Imenovala se je Spectrum. Verjetno sem se takrat zares odločil, čeprav smo se v tistem trenutku že ukvarjali z glasbo in smo imeli band, Kvintesenco. A takrat sem ugotovil, da si želim bobnati kot on. Melodično. On je bil namreč prvi, ki je igral te lahkotne, a deloma tudi zapletene ritme, ki pa so vedno imeli smisel. Njegova glasba je bila vedno melodična, saj je tudi avtor, ki je še vedno aktiven. Ta fusion glasba se me je tudi sicer najbolj dotaknila in preko njega sem potem spoznaval tudi ostale. Šele naknadno sem se začel zanimati za jazz, tudi klasiko. S klasiko sem se sicer bolj ukvarjal z violino in ta travma iz mladosti me je potem preganjala …

Zanimivo je, da ravno bobni, ki niso klasičen solističen instrument.
Morda ravno zaradi te plošče, ki na nek način pokaže, da so bobni lahko solističen instrument. Še danes jih vidim kot take. Ne le kot ritmičen, temveč kot instrument enakovreden drugim, mestoma tudi solističen. Billy Cobham je res perfekten! Bil je revolucionar in eden prvih, ki so vplivali name. Potem pa sploh, ko sem ga prvič videl v živo! Bilo je, ko sem še študiral v Gradcu. Takrat še ni bilo interneta in je bilo marsikaj drugače … Se mi pa vsakič znova zazdi, da je ta glasba tako melodična, sproščena in brez napora. Perfektno obvladanje instrumenta! Vedno sem si želel igrati tako; da imaš svoje delo v oblasti. Potem so se seveda pojavili še drugi.

Violina pa je bila torej nočna mora …
Violina sama ni nič kriva, tudi klasična glasba ne, temveč profesor. Veliko vlogo ima tudi način, kako se lotiš poučevanja. Otroku pri šestih letih lahko daš v roke violino, a nastane problem, če mu ne znaš pokazati, kam to pelje, zakaj je tako, kaj je neka smer. Na začetku, prva tri leta, je še šlo, potem pa sem dobil profesorja, ki je bil že znan po vsem tem. Najbrž je imel sam težave s samopodobo … Skratka, bil je slab profesor in mnogi njegovi učenci smo prenehali z učenjem, čeprav nas je bilo kar nekaj talentiranih.

Pa igraš še kakšen drug instrument?
Igram, vendar ne prav resno. Malo klavirja, kolikor pač moraš in kolikor potrebuješ za kompozicijo. Vedno pa sem si želel, že takrat, ko so me pripeljali v glasbeno šolo, igrati kakšno pihalo. Poznal nisem nobenega, a sem imel kljub temu vedno v mislih oboo. A potem sem prišel v glasbeno šolo kjer so rekli, da sem še premlad za pihalo in da bom igral kar violino. Takrat pihala še niso poučevali tako mladih učencev.

Kako sta nate vplivala Gradec in Boston, kjer si študiral?
Takrat, ko sem se sam začel ukvarjati z bobnanjem, ni bilo ne bobnov v smislu jazz baterije ne učitelja, ki bi te učil. Tisti, ki so bili takrat na sceni, so se držali sami zase, saj niso bili pripravljeni ničesar povedati. Po gimnaziji sem šel na akademijo v Gradcu, ker je bila nekako najbližja možnost. Prijavil sem se na sprejemne izpite, ki so bili precej težki; bil je izpit iz nemščine, teorije, predznanja bobnov … Mislim, da sem bil drugi bobnar iz Slovenije, ki se je vpisal na to šolo. Sem se pa že prej, že tu, učil klasične bobnarske tehnike pri Josipu Mihelčiču, ki je takrat igral v Filharmoniji. Tudi dostop do plošč je bil takrat še precej omejen. Ni bilo interneta, knjig. Kupil sem lahko eno samo knjigo, mislim, da celo v Muzikalijah. Skratka, tavali smo v neki poltemi, kako je prav, da se npr. držijo palčke, kar danes sploh ni dileme. A takrat smo se precej ukvarjali s tem. Potem pa Amerika … bila je želja. Jazz šola v Gradcu je bila kljub vsemu precej konservativna. Učili smo se tudi klasične glasbe, kar je dobro, a se mi zdi, da je bil takrat Gradec nekoliko zaprt kar se stila tiče in tudi sicer se še vedno čuti neka evropska tradicija zaprtosti. Takrat še niso imeli razdelanega koncepta, kako prideš do nekega znanja, za razliko od Amerike, kjer imajo to tradicijo že dolgo razvito. Umetnost se v Ameriki deli na dva dela, na umetnostno in tehnično plat. In s tisto umetnostno se ne ukvarjajo kaj dosti, kajti prepričani so, da če imaš kaj povedati, boš že znal. Kar se mi zdi po svoje dobro. Bolj se osredotočajo na tehnično znanje in ti dajo smernice, kje kaj najdeš, kaj je dobro, kaj funkcionira itd.

Pri nas marsikdaj celo ubijejo ustvarjalnost …
Točno to, čeprav, po drugi strani … sam vsem svojim učencem vedno povem, da je ustvarjalnost tisto, kar imaš. Pri pouku se ustvarjalnosti kaj dosti razvijati ne da. Ustvarjalnost je namreč tisto, kar vidiš na koncertu ali pri opazovanju profesorja. Ko imava z učencem nek konkreten načrt, ki mu slediva, ta pač postane pomembnejši. Pri nekomu bo to zatrlo ustvarjalnost, pri nekom drugem pa ne. Sam zagovarjam stališče, da se ustvarjalnosti ne da zatreti, saj če nosiš v sebi to energijo in če imaš potrebo po ustvarjanju nečesa novega, ne le po poustvarjanju, če vse to čutiš, potem boš ustvarjal. Tisti, ki je ustvarjalen začne izvajati svoje odvode čim pride do neke določene stopnje in perfekcije. Zdi se mi, da se ustvarjalnosti ne da naučiti. Lahko pa se o njej govori in se spodbuja. Zelo je povezano s tem, kakšen si kot človek, ne le kot glasbenik. Meni osebno se je vedno zdelo, da je zelo povezana s sodelovanjem z drugimi ljudmi. To se mi zdi zelo pomembno in me vedno navdihuje. Če vem, za koga pišem, bom napisal povsem drugo skladbo kot pa če izhajam le iz sebe. In mislim, da so najlepše stvari plod skupinskega dela. Ne le kot poustvarjanje, temveč tudi samo ustvarjanje. Jazz in vsa ta glasba, ki me zanima, mi to omogočajo.

Mar zato iščeš vedno nove izzive in sodeluješ z najrazličnejšimi izvajalci?
Solistov je res veliko in z mnogimi sem veliko razvil. Z Big Bandom smo imeli možnost sodelovati z ogromnim številom solistov, tudi stili. Moram reči, da so v resnici tisti t.i. najbolj slavni in cenjeni tudi najbolj preprosti. Včasih nastanejo konflikti s kakšnimi našimi, v narekovajih, solisti ali zvezdami. Ali s kom, ki enostavno pride le zato, da te izkoristi. Skratka, kot nekdo, ki mu neseš pretipkati nekaj, kar si napisal. Da samo podelaš, kar je sam naredil. Takšni mi niso všeč. Ali pa tisti, ki si izmišljujejo potem, ko je že vse narejeno in postavljeno, ker čutijo, da tega niso naredili sami. Morda podzavestno, ker mislijo, da niso dovolj prispevali. A potem vse podrejo le zato, da lahko dodajo nekaj svojega. Tu gre za toleranco, koliko si do nekoga toleranten, koliko drug do tebe, koliko se spoštujeta. Na srečo imam velikokrat možnost izbirati in takrat z veseljem izbiram.

Tvoj za zdaj edini samostojni projekt je plošča A.R.Tales/Zgodbe, skupek skladb, katerih vsaka je spodbujena z nekim dogodkom, ki se ti je zgodil, ali z osebo, ki si ji skladbo posvetil, idejo pa spremlja tudi vizualna podoba. Zelo osebno, a vendar univerzalno, kot da so to zgodbe vsakega posameznika … Verjetno si jih želel ovekovečiti, ker ti veliko pomenijo in jih ne bi rad pozabil. Morda tudi zato, da bi jih ohranil za svoje otroke ali zato, ker bi želel poudariti, da je danes vse drugače? In kaj je drugače, če je?
Mogoče res. Danes res ne vadimo več v kleti stare mame. Zelo težko je obuditi ta čas … Morda gre za moj problem ali problem moje generacije, vendar upam in verjamem, da še vedno obstajajo skupine, ki vadijo tako kot smo mi vadili takrat. Ki zmorejo biti tako iskrene. In upam, da čas še vedno omogoča, da se vadi, da se upa in sanja o tem, kam vse se bo šlo, kje se bo igralo. Moram reči, da se nam je večina tega o čemer smo sanjali, uresničilo, čeprav se nam je takrat zdelo nemogoče, da bi koncertirali v Ameriki ali Indiji. Opažam pa, da je ta zdajšnja generacija veliko bolj konkretna, manj si upa sanjati. Živi na trdnih tleh, sam pa sem še vedno pol metra nad tlemi, vsaj kadar razmišljam o vsem tem. Današnji mladi so že pri 18 letih zelo realni in imajo lestev po kateri plezajo, kar ni nič narobe, a se mi zdi, da s tem izgubljajo del radosti, ki smo jo mi imeli ob ustvarjalnosti. S svojo skupino skušam obuditi in ohraniti prav to, vendar ni lahko. Težko jih je že zvabiti na vajo, saj ima vsak to in ono. Ne vem, kako, a včasih smo imeli časa na pretek. Zdaj je to zelo drugače.

Tvoja glasba je avtentična in dokumentarna in morda se tudi zato slogi med seboj močno mešajo, kar je značilno za postmodernizem. Je to zaradi tega, ker imamo ne nazadnje tudi v življenju zelo različne vplive in izkušnje?
Dobro si povedala. Nikoli ne razmišljam o stilih, niti kadar glasbo poslušam ali ko grem na koncert. Mislim celo, da je lahko kakšen jazz zelo konservativen in nesmiseln, tudi klasična glasba. Nasprotno pa je lahko neka rock skupina veliko bolj zanimiva kot moderna klasika. Zdi se mi, da je zelo pomembno koliko in kakšno energijo so ljudje, ki so glasbo ustvarjali, doživeli. In zakaj se tega sploh lotevajo … Motiv, narediti nekaj, da boš zaslužil, je napačen, kajti če ne izhajaš iz svoje notranjosti, ni nič. Rad grem na koncerte klasične glasbe, a moram reči, da sem večkrat razočaran. Tudi zaradi same izvedbe. Večkrat se namreč izkaže, da je boljše preprosto poslušati ploščo. Pred leti je v Cankarjevem Domu nastopal nek orkester in izvedli so Borisa Godunova. Bili so odlični pevci, a veliko instrumentov, vsaj polovica tolkal, je bilo zaigranih z sintetizatorjem, kar se mi zdi povsem neprimerno. Celo gong! Spomnil sem se, da smo tudi mi, z našo Operno hišo, pred leti izvajali Godunova, dirigiral pa je Arnič (Lovrenc, op. av.). Morda so bile pevske napake večje, a je bil splošni vtis boljši. V glasbi je bilo več srca. Ni ga instrumenta, ki bi z enim samim pritiskom na tipko ustvaril enak zvok kot če udariš na gong ali bas boben. Takrat sem bil res zelo razočaran. In še večkrat. Nič nimam proti, če je nekaj novega, nov pristop, a mora biti utemeljen, ne pa, da narediš korak, ki ni nadgradnja, temveč je korak nazaj.

Vedno želiš, da v tvoje kompozicije, v zgodbe, ideje in improvizacije tudi tvoji sodelavci, glasbeniki, vključijo lastne zgodbe. Se ti zdi pomembno, da se počutijo kot del projekta, ne pa nekdo, ki “poje kot drugi želi”?
To se mi zdi najpomembnejše. Izvorna želja je bila celo, da bi zbral ljudi, ki bi se počutili tako dobro, da bi dali v glasbo tudi svoje ideje, kot sokompozitorji. Morda sem bil idealist, a ta glasba to omogoča. Prvotno sem imel v mislih druge ljudi, vendar te idealne zasedbe nisem imel možnosti zbrati, niti združiti treh generacij. Moral sem se sproti prilagajati. Še vedno pa mislim, da je idealno imeti ljudi, ki jim lahko s samo idejo skladbe pripraviš ogrodje, skelet, na podlagi katerega potem vedno znova nastaja nekaj novega.

Zadnjič si pisal skladbe za prijateljico v Španiji, omenil pa si mi tudi, da vse bolj razmišljaš o novem avtorskem projektu … Kam te torej tvoje nemirno srce vodi v prihodnje?
Zelo uživam v sekstetu, a se bom poskusil bolj intenzivno ukvarjati s tem, da bi nas skrčil na kvartet, saj si želim, da bi bili bolj mobilni. Če nas je šest, so stroški precej veliki. Ko pa bom delal ploščo, se s tem seveda ne bom omejeval. Tudi pri tej, pri Zgodbah, vidiš, da je sodelovalo ogromno glasbenikov. Moram poudariti, da če to ne bi bili moji prijatelji, ki so mi pomagali in brezplačno naštudirali te težke skladbe le zato, da so dobili ploščo, tega ne bi mogel nikoli narediti. Pravzaprav ne vem, kam  grem … Improviziram! Moram vzdrževati tudi rutino. Vaditi vsak dan. Treba se je preprosto zbrcati in se poriniti v neko situacijo! Poskusiti! Moraš narediti prvi korak! Ko se lotiš, narediš!

Nina Novak

Povezani članki:

Značke: