Zadnji Metalcamp v Tolminu

Korn- Jonathan Davis

Korn- Jonathan Davis

Tolmin / Sotočje
5.-11. 8. 2012
Vstopnica: 7-dnevna 142 €, 3-dnevna 109 €

Na letošnjem Metalcampu se je znova zbralo konkretno število ljubiteljev tovrstnih festivalov. Po tradicionalnem naraščanju obiska skozi leta so bile kapacitetne zmogljivosti izkoriščene skoraj do kraja. Nekateri so bili tu prvič, skoraj zagotovo pa vsi zadnjič, saj se Metalcamp pod tem imenom, mogoče prizoriščem in tudi obliko poslavlja. Ker za navadne smrtnike zaloga celotedenskega dopusta in temu primerna količina cvenka predstavlja nemalo oviro, smo poizkusili, kako izgleda samo enonočitveni obisk dogodka.

Na prvi pogled bi lahko človek rekel, da se je celotno dogajanje razvilo in odvilo po nekih srednje velikih pričakovanjih. Ob prihodu v dolino Soče se je bolj ali manj vsak zavedel, da se zaradi krasnega kraja in pa festivala, ki ga ta gosti, vse skupaj zasluži naziv ‘hell over paradise’. V samem Tolminu pač že znani prizori in situacije. Trume v črno oblečenih, dolgolasih, tetoviranih, pre-piercanih ali kako drugače zaznamovanih zavoljo pripadnosti metalski subkulturi se valijo ob in čez cesto. Nekateri šele urejajo tehnične zadeve, ki se tičejo campinga, drugi prijetno utrujeni od prejšnjega dneva, hitro v lokalne lokalne trgovine po mrzlo pivo in druge nujne stvari. Lokali vsi nabito polni, povsod  se razlega žaganje in growli in zdi se, da manjka samo še nezapolnjena tržna niša v obliki gostinca, ki ponuja black metal čevape.

Ob vhodu na kraj dogodka že prve nevšečnosti, za nekatere. VIP kratico (very important person) so si organizatorji očitno razložili po svoje in se zadovoljili samo z njeno zadnjo besedo, torej person (oseba). No, vsaj to so zadeli, res si se lahko počutil kot oseba, vandar ne bolj ali manj pomembna, pač pa presenečena. Razen če si bil tam med prvimi in se zagnal pod eno izmed redkih drevesc, si bil obsojen na zaradi vročine skrajšan spanec, povečano sopenje, potenje, žejo in druge neprilike. Tudi direkten dovoz z avtom ni odtehtal menjavo tuša s prenosno umivalnico. Prav zato se je včasih porodila želja, da bi se pridružil vsej ostali raji v navadnem kampu. Medtem ko so se navadne osebe zadovoljile s ponujenim, dvomim da je bilo tako tudi z ostalimi akreditiranci in člani nekaterih bendov. Za razliko od prejšnjih let, mislim da bi se vietnamski prašiček z zadnjo nogo lažje počohal po uhlju, kot pa je fotograf prišel do main stagea, kajti o lažjem in hitrejšem dostopu do prizorišča ne duha ne sluha.

Zahvaljujoč Soči, ki vijuga ob kampu, pa so se lahko razgreta telesa ohladila in nepomembne stvari vsakdanjika so odplavale z njo. Po opoldanskem chillanju in ‘izbijanju klina’ se je počasi bližala ura 3 oziroma 4, ko so se začeli na obeh odrih razlegati težkometalni rifi, udarci dvojnih stopalk ter kričanje deathmetalskih in ostalih zasedb. Ob  manjšem odru so se zbirali predvsem ‘naključni’ mimoidoči in pa tistega dne fani skupin, kot so Dark Salvation, Ava Inferi in Municipial Waste.

Na main stageu so dogajanje odprli slovenski Doomed. S pristnim pristopom so kljub zadušljivi vročini v poznem popoldnevu poskrbeli za kimanje nekaj več desetih glav. S stavkom ‘For now we are still doomed, and so are you’ pa so nekako napovedali v kakšen večer se bo prevesil dan. Sledili so trasherji Warbinger in pa energetični Black Dalia Murder, pri katerih se je na oder zvalilo kar nekaj prahu iz tepetanja množice izpred odra. Za death metalce so poskrbeli brutalno žagajoči Nile, kasneje pa so na oder stopili bolj umirjeni Epica, ki je navdušil tako moško kot žensko občinstvo. Predvsem moški del si je lahko, vsaj za nekaj trenutkov, spočil oči na ne-prešvicani in ne-zaraščeni brhki blondinki, ki je bila prva nastopajoča tega dne, ki je svoj vokal uporabila ne samo za growle, screame in ruljenje.

Za glavni uvod v headlinerje so poskrbeli Eluvietie, predstavniki folk-metala iz Švice ki so si s svojimi veliko-številnimi glasbili (flute, citre, škotske dude in nam neznano debeli-violini podobno zadevo, ki naj bi se imenovala “Hardy gurdy”) priigrali precej enormni aplavz. Dober stik s publiko in očitno za obiskovalce pravo mešanico klasičnega black-death metala s folk inštumenti je bil tudi povod za najverjetneje edini pravi circle pit tega dne.

Nato pa končno, za tisti dan težko pričakovani Korni. Kaj novega povedati o njih; na tem mestu bo bolj težko, saj modeli že celo večnost praskajo po (nu-)metalski sceni in s svojevrstnim slogom nabirajo fane v najrazličnejsih krogih. Od adolescentnih skejtarčkev in zapriseženih črnih duš, pa do običajnih MTV gledalcev. Ravno zaradi sloga, ki so mu bili dolgo časa zvesti, nato pa ga malo zaobšli z eksperimentiranjem na zadnjih  albumih in igranjem z drugimi žanri, kot je naprimer dub step, so nekateri bolj zadrte narave na sredin večer ostali ravnodušni, nekateri pač samo skeptični nad koncertnim učinkom. A bojazen je bila odveč. Prvemu udarcu po basu, ki ga je izvedel basist skupine Mudvayne, je sledila nora erupcija nabrane energije in čustev. Povzročili so jo komadi s prvih albumov kot so Divine, Predictable in Good god. Za tem so na kratko prišli na svoj račun tisti dvomljivci, začrtana linija se je malo zameglila z nekaj novejšimi komadi, kar pa je sicer razumljivo, saj je treba spromovirati tudi nov album. V tej rubriki je najbolj izstopal kasnejši Another brick in the wall, ki so ga vsi, ki niso preveč navdušeni nad obdobjem hipijevstva, pospremili z dvignjenimi obrvmi. No, za vse to so se temeljito oddolžili. Sledile so bombe v obliki Freak on a leash, Falling away from me, Here to stay, Shoots and ladders/One ter Got the life. Poskrbeli so tudi za dva vložka zabavanja množice, ko je najprej pevec Jonathan Davis na oder prikorakal z dudami v ustih, tik pred koncem pa si je megaplosk prislužil še (nadomestni) bobnar s solom. Za zaključek je narod uprizoril masovno razgibancijo, ki imela za posledico ogromen oblak prahu (zaradi vročine in malo dežja je bilo vse zelo zelo suho). Ob žganju komada Blind bi bil za učinek zaslepljenosti težko bolj primeren trenutek.

Po špilu trenutek za predah, zadovoljni obrazi, katarzične pojave, nato pa rahlo neljubo presenečenje. Namesto zadnje skupine, ki je ostala neznana (To Be Announced), so prišli na vrsto redarji, ki so po svojih najboljših močeh dodajali prikupnost svojemu grozečemu tonu. Z bistroumnimi enovrstičnicami ‘Gremo, gremo!’ ter z odgovori na vprašanja presenečenih ‘Jaz nič ne vem!’ so poskrbeli za premik ljudstva s prizorišča. In tako so se vsi z napol polnimi kozarci ali pa praznimi – ker je bilo ob nakupu pijače potrebno priložiti, npr. za 4 dl piva 3 evrčke, zraven pa še prazen kozarec pravkar izpitega, drugače si moral dodati še 1 evrček, je bilo poskrbljeno za dvoje. Prvič: vse je bilo veliko bolj čisto. In drugič: kozarci so se oklepali svojih lastnikov na vsemogoče načine, včasih pa so bili reciklirani kar večkrat v istem večeru, ko so iz smetjakov romali nazaj za šank, prinašajoč svojim novim lastnikom veselje nad prišparanim krajcarjem – odpravili veseljačit naprej. V kamp, za bližnje štante ali na plažo, kjer se je dogajalo vse do zgodnjih jutranjih ur …

Če torej stisnemo celoten teden v en dan in če iz enega dneva izstisnemo celotno sliko, sledi nasvet … Za vse, ki si želijo poletnih počitnic ob prijetno hladni vodi, prijetni nastanitvi z neoporečnim higienskim okoljem, cenovno ugodno in pestro kulinarično ponudbo, priporočam toplice. Za vse, ki mislijo da je predajanje sončnim žarkom z nogami v vodi in poslušanju tako metala kot še česa drugega enostavno too soft, priporočam kakšen drug dogodek v odročni temnici. Za vse tiste vmes pa lahko rečem: ‘See you on Metaldays!!!’.

Tekst: Kristjan Pranič
Foto: Žiga Lovšin

Povezani članki:

Značke: ,