Vlado Kreslin z gosti v Križankah

Vlado Kreslin z gosti / foto: Ines Železnikar

Ljubljana / Križanke
28. 8. 2012 

Da je Vlado Kreslin eden najboljših slovenskih izvajalcev, mi je znano že iz otroštva, kljub temu pa bi težko trdila, da sem dobra poznavalka njegovega ustvarjanja, čeprav so tudi v mojem srcu pesmi, kot so Namesto koga roža cveti, Tvoje jutro in druge tako rekoč ponarodele. Zato sem večer, ki bi bil sicer obarvan z besedami, z veseljem zamenjala za pesem, za opeko prodal sem svoj obraz, svojo senco za petsto kvadratov …

Kar naenkrat se je znašel na odru s tisto svojo črno kitaro in nepogrešljivim klobukom ter začel igrati in peti, nato pa so se mu pridružili ostali glasbeniki, vsi po vrsti multiinstrumentalisti, kar me je impresioniralo. In čeprav med njimi ni bilo videti kaj dosti komunikacije, morda tudi zaradi tega, ker so bili kljub velikemu številu precej razkropljeni po odru, je bilo jasno, da ima vsak svojo nalogo, ki se jo zaveda in ji sledi ter doda svoj lastni košček v mozaik celote. Brez presežkov, brez pomanjkljivosti. Ali drugače, skladbe so bile organsko združene v celoto, a je bilo iz njih kljub temu mogoče izluščiti posamezen instrument. Morda je prav to tisto, kar dandanes v glasbi manjka. Polnost, ki jo je mogoče razstaviti na dele. Ob odličnih besedilih, ki so in lirski in epski hkrati, zaradi česar tvorijo zgodbe o življenju, diplomah, dojenčkih, druženjih in pogovorih za mizo … Če kdo, potem to izročilo ohranja Vlado. Ki je in ostaja pevec ljudi ter za ljudi. Ker bi nihče drug ne znal napisati bolj življenjskega besedila kot je … vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti …

Koncert, ki je potekal v okviru Festivala Ljubljana, je trajal kar dve uri in pol, kar je glasbenikom omogočilo, da generacijsko zelo raznolikemu občinstvu predstavijo večji del njegovega repertoarja. Poj mi pesem o življenju in prešerna naj zveni, poj mi še o hrepenenju, naj srca nam pomladi, poj mi pesem o svobodi, ki v lastovki živi … Vsebinsko so pesmi zelo raznolike, čeprav vse sledijo eni in isti viziji, tekstualno pa je najbrž še vedno najmočnejši slovenski kantavtor. Ne le, da zna pisati, igrati in peti, temveč je hkrati tudi dramatik, posrednik besed, saj njegove interpretacije marsikdaj že skoraj mejijo na recitacije. Če ne prej, je to dokazal, ko je vzel v roke knjigo in bral ter z besedami »moj oča je poštenjak« najavil svojega očeta Milana, kateremu se je nekoliko kasneje pridružila še mama Katarina. Kot gostje pa so se mu pridružili tudi člani skupine Balkan Boys, ki so mu posvetili pesem Trubačka tajna, osnovano na swingu, a z veliko mero balkanskih vplivov. Nato pa so skupaj izvedli še Namesto koga roža cveti, ki si deli naslov s pesniško zbirko iz leta 1991, ter romsko tradicionalno Djelem, djelem.

Drugi del koncerta se je torej odmaknil od kantavtorsko-rockerskih vplivov s pomočjo Malih bogov in se osredotočil na njegovo delovanje obarvano z vplivi narodne glasbe, s katero se skorajda ves čas spogleduje. Skupaj z Beltinško bando je izvedel več narodnih, med drugim tudi Vsi so venci vejli, in v njih so še bolj do izraza prišli instrumentalisti, ki so za tovrstno glasbo nepogrešljivi. Harmonika, violina, tako redko vidne in slišane cimbale … Vendar pa je bil preskok med obema deloma nekoliko preoster, zaradi česar je bilo potrebno počakati dve, tri pesmi za občutenje glasbe. Šele ko si presegel ta preskok, si lahko začel uživati naprej. In se ponovno predal glasbi, ki je ustvarjala povsem drugo energijo od tiste, ki je vladala še nekaj minut poprej.

Kakšno uro kasneje se je v nekoliko milejšem zavoju vrnil na prejšnje vzdušje ter izvedel še nekaj pesmi. A kljub temu, da je koncert trajal že več kot dve uri in naj bi se prisotni počasi odpravili domov, je nekaj manjkalo. Vrnil se je s kar petimi pesmimi, s katerimi nas je končno potešil. Še je čas, Od višine se zvrti in za sam konec, ko se je vse umirilo, Lahko noč sestrica.

Pričakovala sem koncert, na katerem se bo pelo in pelo, a je bil namenjen predvsem poslušanju. Prepuščanju besedam, zvokom, zgodbam. Ja, nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli … Ki so pevci popularne glasbe, a hkrati veliko več kot to. Je umetnik, ki mu nič ni tuje. In ki navdihuje, saj sem tisti kratek čas, ko sem se po koncertu sprehodila do doma, izkoristila temno noč in večerno samoto za petje in domišljijo, ki je tudi mene ponesla na oder. Ko bi vsaj … nekoč … tudi jaz … In ko sem vstopila v zavetje svojega lastnega doma, sem najprej vzela v roke pisalo in začela ustvarjati. Da po nekajmesečni tišini, niti ni potrebno omeniti. Takrat je že zbledelo ogorčenje nad vsemi tistimi posamezniki, ki so koncertu prisluškovali z druge strani zidu. S pločevinkami alkohola ob sebi. Kako bi bilo lepo, če bi ta denar raje namenili za vstopnico. A še je čas, da izvem, kaj je prav in kaj ne smem …

Bržkone me je najbolj navdušil sam. Vokal, kitara, ustna harmonika. Naslednjič bi si želela prav takšen koncert, saj bi imel poseben čar. Vsakič, ko je povzdignil glas, se je vse ustavilo. Ostale so le želje, sanje, hrepenenja. In ko mu je na hrbtu visela tista črna kitara, ko je imel na glavo poveznjen klobuk, njegova silhueta pa je žarela v beli srajci in ko je dvignil roke ter jih razširil, sem se zavedela, kako kultna osebnost je. Nekoliko skrivnosten, čaroben, morda malce nedosegljiv. Je. Kantavtor.

Nina Novak

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: