Telstar: Od tod do vesolja / Spacebound

Telstar: Od tod do vesolja / Spacebound

2012, ZKP RTV Slovenija 

Kompilacija Telstar: Od tod do vesolja / Spacebound, ki je pred kratkim izšla pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z VAL-om 202 in Centrom odličnosti VESOLJE-SI, je rezultat projekta, kateremu povod predstavlja več jubilejev: petnajstletnica istoimenske radijske oddaje, štiridesetletnica Vala 202, petdesetletnica festivala Slovenska popevka in pol stoletja odkar je v orbito okoli Zemlje poletel prvi telekomunikacijski satelit Telstar 1.

Skladbe iz bogate zakladnice slovenske popularne glasbe, nastale med letoma 1962 in 1983, je zbral in uredil Jure Longyka. Na plošči je svoje mesto našlo 25 skladb in 8 komentarjev/fragmentov, priložena pa ji je tudi zelo obsežna knjižica, kjer se nahaja uvodni tekst Marka Peljhana in daljša spremna beseda Jureta Longyke s številnimi odlomki pesmi, ki bi jo prav lahko označili kot kratko zgodovino slovenske glasbe in vesolja. Oba teksta se v knjižici, poleg slovenščine, nahajata tudi v angleškem jeziku, s čimer so morda aludirali na uporabni spominek, ki ga bodo tujci ponesli s seboj s popotovanja po Sloveniji, da bi se pobližje spoznali s tukajšnjo kulturo in glasbeno dediščino.

Osrednja skladba kompilacije je seveda Telstar, ki jo je Joe Meek napisal za skupino Tornados kot instrumentalno skladbo, kasneje pa je s pevcem Kennyjem Hollywoodom posnel še vokalno različico z naslovom Magic Star. Omenjena skladba se na plošči pojavlja v kar treh različicah. V kompilacijo nas uvodoma popelje Marjana Deržaj ob spremljavi Ljubljanskega jazz ansambla, ki so jo posneli leta 1963, slovenski tekst pa je plod odličnega Gregorja Strniše. Nekje na sredini se je znašla instrumentalna izvedba Plesnega orkestra Radia Ljubljana (1977), od popotovanja po dediščini slovenske popevke pa se poslovimo s Severo in Galom Gjurin. Njuna izvedba je bila posneta prav za to priložnost v maju (2012), prvič pa sta jo izvedla v Kinu Šiška septembra leta 2010.

O slovenski popevki se zadnjih nekaj let vse več govori, k čemur je brez dvoma pripomogel tudi mariborski Ansambel Papir, ki je začetnik slogovnega vala Nova slovenska popevka. A kljub temu je vrednost te glasbe še vedno v veliki meri spregledana, zato Telstar predstavlja eno redkih tovrstnih kompilacij v Sloveniji. Ta je precej programsko zasnovana, saj sta v ospredju sama oddaja in vesolje. Prav iz tega razloga predstavlja pomemben dokument “vesolja v glasbi”, dokument izbranega časovnega obdobja (kot že omenjeno, gre za obdobje med letoma 1962 in 1983) in dokument oddaje Telstar, ki razveseljuje nostalgike. Vse to še dodatno potrjujejo vmesni komentarji/fragmenti, ki besedi in glasu, vsaj v mislih, dajejo tudi sliko. Zato si je prav lahko ploščo zamisliti tudi kot (dokumentarni) film na izbrano tematiko. Seveda temu pridoda tudi uporaba različnih zvočnih učinkov, ki aludirajo na vesolje, kot so na primer odštevanje do poleta, hrup raketnih motorjev, zavijanje in piskanje na začetkih ali koncih mnogih skladb, itd … Navdušenci nad oddajo in/ali vesoljem se bodo plošče brez dvoma toplo razveselili, se pa prav iz istega razloga sprašujem in hkrati malce dvomim, ali bo zanimiva širši javnosti.

Po eni strani gre za čudovito zaokroženo celoto. Gledano s tekstualnega stališča. Če pa se osredotočimo na (kakovost) glasbe, nekatere pesmi nikakor ne sodijo na ploščo. Tematika je jasno opredeljena, vendar druga polovica plošče ostaja glasbeno nekoliko šibkejša, nekje od Maričke vsestranskega umetnika Frana Miličinskega Ježka dalje. Od tod je čutiti poslavljanje od tistih tako znanih in ljubljenih zlatih 60-ih in 70-ih let ter je že moč čutiti vpliv drugih zvrsti (rock, disco, itd …), medtem ko se plesni jazz in swing počasi umikata v ozadje. Miha Kralj, sicer član skupine Prah, je resda bil pionir elektronske glasbe v Sloveniji, a kakovost pesmi Zemlja kliče SOS nikakor ne zadostuje kriterijem, ki bi morali vladati za uvrstitev na tovrstno kompilacijo. A očitno je bil prioritetni kriterij tekstualno izpričanje zgodb vesolja, medtem ko so bili drugi kriteriji marsikdaj zanemarjeni. Na primer, pesem Ta Luna, ki sta jo izvedla Majda Sepe in Nino Robić, saj je tekstualno zelo šibka in potemtakem prav nič boljša od mnogih današnjih lahkotnih pop hitov raznoraznih manekenk in nogometašev, ki vladajo lestvicam za en dan. Tudi precej nerodna artikulacija Irene Kohont, ki se na kompilaciji pojavlja v izvedbi pesmi Hobi (v duetu z Ninom Robićem) in Povabi me na Luno, je bila očitno spregledana, medtem ko se pesem Od tod do vesolja Ansambla Mihe Dovžana tudi nekoliko manj ujema z ostalimi.

Po drugi strani pa nas ta plošča spomni na neprecenljivo vrednost slovenske popevke, pri čemer je nujno potrebno izpostaviti eno najlepših slovenskih pesmi, nastalih izpod peres Jureta Robežnika in Gregorja Strniše, Orion. Ta glasba z današnjega stališča morda res zveni nekoliko pompozno in idealizirano, a ne nazadnje je povod vsaki nostalgiji hrepenenje po nečem, česar več nimamo. Tako nas Marička spomni na Ježkovo neponovljivo pojavo, Ditka Haberl in Janez Bončina Benč se nam v pesmi Raketa (Ljubim ljubezen) predstavita v erotično nabiti interpretaciji in s tem, neposredno, v čisto drugačni luči kot smo ju morda mnogi od nas poznali doslej. Pesmi Apollo 10, Horoskop in Letalovlak potrjujejo visoko in neponovljivo vrednost hipijevske skupine Bele vrane, Oto Pestner pa se nam v interpretaciji standarda Fly Me to the Moon razkrije kot fantastičen pevec svetovnega kova, ki pa žal nikoli ni dočakal kakovostne avtorske pesmi, zaradi česar je tudi uspeh, žal, izostal. Presenetljivo je tudi, da je na kompilacijo uvrščena pesem Na mjesecu, ki so jo slovenski glasbeniki (Nino Robić in Ljubljanski jazz ansambel ter Optimisti) leta 1962 posneli v hrvaškem jeziku, kar je eno od mnogih prijetnih presenečenj, ki morda kaže smer, v kateri se bo svet razvijal v prihodnje, svet brez meja …

Leta 1983 je Slovenska popevka umolknila in tudi plošča, ki vsebuje mnoge svetle, a tudi nekaj temnih točk, s tem letom umolkne. Prav tako kot človek, ki je v zadnjih (deset)let(j)ih izgubil sebe, ali kot je Jure Longyka zapisal v spremni besedi: »Zdi se, da leta 2012 še vedno ni prišel k sebi. Starih sanj ni več. Nove se zdijo kot nočna mora. Vesolje je neskončna črna praznina. Človek se zaveda svoje majhnosti. In tam nekje čisto zraven je v njegovi zavesti še en pojem, na katerega pozablja. Bližina.«

Morda pa nas prav ta kompilacija ponese v čas, v katerem meje med popom, plesno glasbo, jazzom in swingom niso bile jasno začrtane; v čas, ki mu je vladala visoka mera kakovostne ustvarjalnosti; v čas, ko so bile sanje še otipljive … in morda nam prav ta plošča da zagon za nove sanje in njihovo uresničitev …

 Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.