Schengenfest 2012

Schengenfest 2012

Bela Krajina / Vinica
3.-5. 8. 2012 

Glave so se ohladile, misli zbistrile, pa tudi pošteno smo se že stuširali, tako da lahko trezno podamo oceno letošnjega Schengenfesta, ki je po besedah organizatorja v Vinico v treh dnevih privabil okrog 22.000 ljudi.

Lahko rečemo, da gre za edini festival, ki se lahko primerja s sosedskim Inmusicom, Terraneom, saj domač  Rock Otočec kljub trudu ne najde svoje poti nazaj, kar pa še zmeraj uspeva Metalcampu in Punkrock holidays. Gre za edino tovrstno tridnevno masovko, ki poleg preverjenih domačih zasedb privabljala tudi imena iz tujine (letos Kaiser Chiefs, Parov Stelar, Leningrad Cowboys). Sicer smo v prvi vrsti glasbeni portal, a tokrat bom prednost dala organizaciji in festivalskemu vzdušju, ki sta skozi vse tri dni nekako šepala. Slišati je bilo veliko pripomb, zakaj v kamp nismo smeli prinesti nobene hrane in pijače. Dobro, prepoved vnosa alkohola je razumen, kar bi pa težko rekli za steklenico vode!!! Razumem željo organizatorjev po čim večjem zaslužku, a vseeno je večina gostov odšla po nujne stvari v bližnjo trgovino in tako je tudi vas imela nekaj od festivala. Sicer je v kampu bila trgovinica, a je se  je precej hitro zaprla, tako da ni bilo druge, kot oditi tudi po kozarec vode na prizorišče. No, še pred tem pa stati v vrsti za kupone, ki so sicer stalnica festivalov, a vseeno je nekoliko nerodno, ko se moraš že vnaprej odločiti, koliko boš spil piva in koliko vode ter kaj vse boš pojedel.

Pripombe pa so padale tudi na skupni, le en vhod za dnevne obiskovalce in obiskovalce kampa na osrednje prizorišče, saj je bilo potrebno včasih kar nekaj časa čakati v vrsti, vsakemu obiskovalcu pa so vsakič preverili avtentičnost zapestnice in vsebino torbe. Največ nejevolje pa je med obiskovalci zagotovo povzročilo nedelovanje tušev, češ da je crknila črpalka in enostavno ni bilo vode. Še sreča, da je ob visoki vročini bila v neposredni bližini Kolpa, ki je služila kot osvežitev in kot se je izkazalo tudi za umivanje. Pa tudi splošno vzdušje festivala se mi je zdelo bolj podobno kakšni študentski prireditvi ala Škisova tržnica, k temu je pripomogel tudi izbor nastopajočih, predvsem v petek in soboto, saj je bil precej podoben raznim študentskim koncertom. Za še večjo podobnost pa sta poskrbela povezovalca oz. bolj kot ne animatorja, ki sta še najbolj spominjala na dva collegiumovca, ki sta ravnokar pobegnila s Krete in prišla ob Kolpo animirat festivalsko publiko. Žal popolnoma ponesrečena izbira. Sodeč po izbiri nastopajočih cilja Schengenfest na maso oz. za vsakogar nekaj in se nekako noče preveč profilirati oz. specializirati, čemur je potem primerna tudi mešana publika. To tezo je še bolj potrdila harmonika, ki jo je bilo slišati čez dan v okolici kampa, in glasno prepevanje slovenskih ljudskih in narodnozabavnih skladb.

Vrhunec petkovega večera je predstavljal koncert domače Siddharte, kjer je Tomi nekatere presenetil s svojo sproščenostjo, in za tiste, ki Siddharte precej časa niso slišali, jih je s takim pristopom precej presenetil, saj je skupina dolgo veljala za precej nedostopno in hladno. Dobra je bila tudi zasedba Viza s svojim gipsy system of a down prizvokom. Riblja čorba je zadovoljila starejšo populacijo. Pri Leningrad Cowboys pa je nekoliko zatajil zvok, med seboj se namreč ni dalo razločiti posameznih pesmi. Veliko ljudi se je zato raje odpravilo spat. Sobota je bila rezervirana za preverjeni slovenski imeni Tabu in Dan D ter band, ki se je že ničkolikokrat podal na poslovilno turnejo, Parni valjak. Ob številnih nastopajočih so se koncerti bili primorani začeti zgodaj (ob 17.00), ko je bilo zunaj še presneto vroče in je bilo obiskovalcev na prašnem travniku bore malo, večina se jih je raje hladila ob Kolpi ali pa spala na njenem nabrežju, saj sta nas sonce in vročina v šotorih precej hitro zbudila. Sobota je minila brez glasbenih presežkov, le Parni valjak so s svojimi šlagerji nekoliko uspavali publiko. Soliden nastop Merqury banda je tako potekal ob precej zgodnjih urah (začeli so igrati malo pred tretjo) in tako se je publika že precej zdesetkala.

Zadnji dan pa je bil rezerviran za britanske indie rockerje Kaiser Chiefs, nedvomno največje ime letošnjega Schengenfesta. Njihov nastop je nedvomno razblinil vse morebitne festivalske nevšečnosti, prav lepo je bilo videti zasedbo, ki je tako uživala na odru. Frontman Ricky Wilson je tudi v Vinici koncert oddelal v svojem slogu, ko je plezal po odrski konstrukciji, se nastavljal kameri, preletel prizorišče in splezal na konstrukcijo pri tonskih mojstrih in lučkarjih, po odru se je vozil tudi s kolesom. Fantje so v živo veliko bolj udarni in trdi kot na plošči in njihov punk pridih pride še bolj do izraza. Fantje so bili ves čas nasmejanih obrazov, dobre volje, kar se je počasi preselilo tudi med v začetku nekoliko statično publiko. Na repertoarju niso manjkali njihovi največji hiti: Ruby, I predict a riot, Everyday I love you less and less … Pred Britanci so nas dobro urico ogrevali domači preverjeni rockerji Big foot mama, pred njimi smo se pozibavali ob swing ritmih Parov Stelar, ki so nas pošteno plesno utrudili, če smo se jim le prepustili. V nedeljo so nastopili tudi Beograjčani Sevdahbaby in res škoda, da jim je na soncu prisluhnilo tako malo ušes.

Ob glavnem odru je vzporedno deloval še elektro oder, kjer so se obiskovalci lahko pozibavali ob ritmih Toma Novija, Vanillaz, Funkermana

Schengenfest 2012 se je torej izkazal kot festival, ki se promovira kot najbolj sexy festival in nekako ponuja za vsakogar nekaj, a napram drugim festivalom mu manjka še precej izkušenj.

Katarina Trstenjak & Nataša Hojnik

Povezani članki:

Značke: