Jesus Christ Superstar v Križankah

Jesus Christ Superstar

Ljubljana / Križanke
20.-25. 8. 2012 

Prav neverjetno je, kako ljudje radi plešemo in pojemo, če pa že imamo zavozlane noge in skuštrane glasilke, potem pa radi gledamo in poslušamo druge, kako to počnejo. In prav nič čudnega ni, da se vse velike in brezčasne teme prej ali slej prelijejo v petje in ples, ne glede na to, kako se nam zdi takšen prevod banalen, ali pa tudi ne. Zgodba o Kristusu in njegovem trplenju je stara že dva tisoč let in je, roko na srce, krasen primerek drame, ki vsebuje vse, kar je za dobro dramo potrebno – nekaj ljubezni, nekaj spletk in pa glavnega junaka, ki išče svojo pot skozi krizo srednjih let, na koncu pa zmaga pravica in je kaznovana nepravica. Čisto preprosta zgodba, na katero ljudje plešejo in pojejo že dolgo časa. Samo poglejte, kolikšen del umetnosti je v takšni ali drugačni povezavi s to zgodbo. Čisto preprosta zgodba, ki pa dandanašnji potrebuje nekaj malega spina, da bi bila še naprej zanimiva. Tako so heretiki vzeli stvari v svoje roke in malce poklepali zgodbo, da ji še vedno verjamemo in še vedno beremo, gledamo in poslušamo. Scorsese je dodal nekaj psihologije in posnel Zadnjo skušnjavo, Monty Python so dodali nekaj ironije in posneli vzopredno zgodbo o Brianu, še pred tem pa sta Tim Rice in Andrew Lloyd Webeer dodala Kristusu nekaj petja in plesa, Judežu dodala obraz in na Broadway poslala zgodbo o Jezusu kot o superzvezdniku.

Vprašanja, ki jih odpirajo takšna malce bolj heretična dela, so preprosto preveč zanimiva, da bi jih spregledali in se ne nanašajo samo na dotično zgodbo, ampak posegajo v samo bistvo našega obstoja, bitja in žitja. Prvo vprašanje, ki je na mestu, je, koliko resnice je potrebno, da se zgradi mit. Morda še bolje – koliko resnice je sploh zaželeno, da se zgradi mit. Saj veste, zgodovina je v povprečju ena velika kolobocija dolgočasnih stvari, katerih ekstrakt pa kar naenkrat postane blazno zanimivo branje. Koliko resnice je sploh v zgodovini? So dogodki, ki so se zgodili, res tako nedvoumni in veliki, ali pa brez ozadja nikakor ne bi imeli takšnega pomena? Zgodovinarji bi nam znali povedati vsak kupček dobrih razlogov, zakaj zgodovina ni samo zgodovina, a navadne smrtnike, ki nimamo ravno časa, še manj pa volje brati debele učene knjige, ne zanimajo vse umazane podrobnosti, ampak zgolj dobra zgodba. Je bil J.C. res tako božji in brezmadežen, ali pa čisto navaden človeški, na to nam sam musical ne da posebnega odgovora, v bistvu je bolj bleda figura kot ne. Navsezadnje niti ni pomembno, v samem musicalu niti ni veliko govora o Kristusovem delu, bolj se posveča tistim umazanim podrobnostim, ki se skrivajo za velikimi zgodovinskimi dejanji. Koliko resnice pa lahko sploh najdemo v tem, je pa že drugo vprašanje. Pet evangelijev, ki govorijo o Kristusu in njegovih skušnajavah, ni ravno natančnih in niti enotnih, tako da je polje za špekulacije zelo široko. Sam Judež tokrat ni prikazan kot zgolj navadna podgana, ki za majhne denarje izda samega sina božjega, ampak kot rahlo naiven, a zelo prizemljen srboritež, ki ga sam J.C. posredno prisili v to, da zagreši enega najbolj znanih izdajstev in si a vedno umaže svoje ime. Poleg tega imamo še zbor svečenikov, ki se ravno tako borijo, na svoj način, za pravico nad resnico, tako da se samo dogajanje razdeli na čisto posvetne spletke in politiko na eni strani, ter čisto posvetno ljubezen Marije Magdalene do J.C.-a na drugi strani. Naš glavni junak kar naenkrat sploh ni več glavni junak in je bolj čoln duhovnosti, ki ga premetava z enega posvetnega brega na drugega. Sam po sebi je v igri J.C. kar malce preveč bleda figura, bolj kot protagonist prikazan kot žrtev različnih interesov, kar vsekakor daje igri zelo sodoben in tudi aktualen prizvok. Ljudje smo se v tisočih letih evolucijsko komajda kaj razvili od opice, ki je za Cubricka s kostjo tako uspešno pobila svojega nasprotnika iste živalske vrste, kar je za vsak razmišljujoč um pravzaprav kar boleče spoznanje.

Druga tema, ki je pravzaprav naslovna, pa je mitiziranje dogodkov. Kaj potrebujemo, da se iz ene zgodbe zgradi mit? Kaj potrebujemo, da se iz človeka naredi superzvezdo? Judež se proti koncu sprašuje, kaj bi bil sodobni J.C., z vsemi mediji in globalizacijo, ki smo ji priča. In igra, ki je bila napisana pred štirimi desetletji, je v trem trenutku še bolj našpičena in kaže, da bo antagonizem slave in človeške (ne)minljivosti zanimiv vedno bolj in bolj. Že sam klub 27 jasno kaže na to, da je predpogoj za nesmrtnost nekoga to, da dotična oseba zares umre. Po možnosti mlad in lep, brez napak in brez priložnosti, da v očeh svojih fanov umaže svoje ime. Bodisi umre kot junak ali pa postane hudobec – za mit je pomembno ravno tisto prvo, da se junak ne umaže s slabimi dejanji, da je vse, kar stori, v okviru pričakovanega in da nima časa niti volje, da bi se obrnil proti svojim načelom ali morda spremenil svoja prepričanja. So potemtakem vso sodelujoči zavestno, s figo v žepu, gradili mit, je bil Judež eden prvih P.R. gurujev, ali pa zgolj orodje nerazumljivih vzvodov zgodovine? Heh, kdo ve, sam musical tudi tu ne ponuja kakega posebnega odgovora, bolj odpira vprašanja, nam pa prepušča iskanje odgovorov.

Kar pa, glede na to, da naj bi bilo petje in ples ljudem bolj v zabavo in razvedrilo, ni ravno obvezno. Že sama vizualna in zvočna postavitev sta brezhibna. Sama zgodba je zelo podobna nam bolj znani filmski verziji iz leta 1977, ki pa naj bi bila kar se da pristna kopija originalne postavitve. Kar nam vse skupaj da misliti, da je predstava, ki jo je lahko slovensko, pa tudi drugo, občinstvo kar šestkrat lahko videlo v polnih Križankah, zelo blizu originalu. Samo dogajanje je tekoče in brez težav prehaja iz ene v drugo sceno, čeprav so si nekatere med sabo precej različne, je pa tudi časovno logično povezano, tako da lahko brez težav sledimo zgodbi, lahko da nas malce zbega morda le zaključek, ki iz časovne oddaljenosti poseže v sedanjost in doda nekakšno piko na i in vse skupaj zaokroži v celoto. S križem v ozadju, tistim, ki se je tako neizbrisno vžgal v kolektivni spomin, da bi bilo izpustiti takšno primerjavo in zgodovnisko povezanost zahoda z zgodbo izpred dveh tisočletij, skorajda smrtni greh.

Ne samo postavitev, ki je potemtakem že preizkušena, tudi orkester, ki je v živo igral za kulisami, tako so tudi igralci svoje vloge odigrali naravnost odlično, še posebej si je dva aplavza med samo predstavo in enega po njej prislužila Portia Emare, ki je pevsko zelo zahtevno vlogo Marije Magdalene odpela fantastično. Čeprav se sam musical Jesus Christ Superstar uvršča med rock opere, je sam izraz tako nedoločljiv, da sprejme v svoje okrilje marsikaj. Tako tudi sam musical nima nekega enotnega zvoka, čeprav se nekatere teme ponavljajo, so pa teme povezane s posameznimi nastopajočimi. Čeprav je sama predstava gotovo pomemben del celote, pa se da že iz same glasbe in besedil brez težav izluščiti zgodbo, tako da lahko že sam zvočni zapis stoji kot celota.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik 

 

Povezani članki: