Hard-core deci in punk-rock krave – Punk Rock Holiday 1.2

Punk Rock Holiday 1.2

Tolmin / Sotočje
18. 8. 2012

Očitno se je od sedemdesetih pa do sem termin “punk-rock” kar precej razširil, tako da pod svoje okrilje lahko sprejme precej široko paleto glasbenih izrazov. Tudi na sobotnem delu Punk Rock Holiday festivala sem dobil občutek, da bi bilo pravoverno pojmovanje imena kar malce zavajujoče, saj čisto pravega punka ali rocka niti ni bilo tako veliko, kot bi morda pričakovali, so se pa godbeniki potikali malo levo, malo desno, od tistega najstniškega punka, ki so ga pred leti tako zelo uspešno prodajali Green Day, pa do ušesom malce manj prijaznega hard cora, tako da je bilo samo dogajanje kar razgibano in raznoliko, primerno za marsikateri okus.

Na samem začetku dogajanja smo bili priče bolj mladostnim izbruhom glasbene ustvarjalnosti, ki za moj okus bolj obetajo kot dejansko delujejo, a nekje je pač potrebno začeti in takšni festivali so prav gotovo čisto lepa izkušnja in koristna popotnica. Sta se mi pa dva benda, ki prav gotovo ne skrivata svoje mladosti niti svoje energije, vtisnila v spomin. Tak bolj najstniški pank so preigravali zelo simpatični francozi Hogwash, ki so se poskušali tudi približati in pokoketirati s publiko, a nas je bilo pod odrom bolj malo in zlahka bi za vse prisotne naredili kak meet-the-ban kar sredi odra s čevapi in pivom v roki, ki je na pasje vroč sobotni dan padel skozi grlo. Precej trši, a nikakor ne zateženi, so bili pa čezoceanski Naysayer, ki so se na odru pokazali kot pravi profiji in s svojim melodičnim in poslušljivim hard corom pomagal publiki, da se počasi postavi na noge pred glavnim večernim dogajanjem, ki je gravitiralo nekje med peklom in nebesi.

Še najbližje klasičnemu punk rocku sta se v soboto prbližala dva benda – naši domači ljubljenčki Buldogi in pa dobrososedski Debeli Precjednik. Ne vem, če bi Buldoge lahko proglasil za domače ljubimce, kot so poimenovali štirinožce v enem izmed posrečenih prevodov predstavitev kampov na hrvaški obali, mi je pa Zorc s svojo vednoprisotno luknjo na majici v predelu popka kar nekako prirasel k srcu, pa tudi bend je pokazal precej boljšo kondicijo kot pred kakim letom in pol, ko sem jih zadnjič ujel v živo. Z vsem dolžnim spoštovanjem do zbranega publikuma so odlajali svojo mešanico tako starih kot tudi novejših komadov in pokazali, da še vedno migajo. Pohvalno. Spričo mojih malce nižjih pričakovanj vsekakor prijetno presenečenje.

Se pa dva benda pozneje s pomanjkanjem publikuma ni bilo potrebno ukvarjati Debelim Precejdnikom, ki so pravzaprav pričeli glavnino povorke. Če je bilo do osme ure zvečer večina publike in inventarja še na tleh, se je potem situacija precej spremenila. Bodisi so bili redarji primorani po odru loviti padalce, pa tudi publika pod odrom ni bila ravno pri miru in se je z izsušenih tal v grla preselilo precej prahu. Okrog osmih se je torej že nabrala kritična masa in zabava se je zares lahko pričela. Kot sem že omenil, so jo pričeli Debeli Precjednik, ki so s svojo godbo, ki je gravitirala nekje med melodičnim hard corom in punk rockom, ki ga bolj poznamo izpod prstov kakih KUD Idiotov, precej našpičila zbrano poslušalstvo. Bend si je v letih svojega obstoja očitno pridobil kar pošten renome, morda pa je pomagalo tudi to, da je bilo pod odrom zbranih tudi nekaj Hrvatov in tu pa tam je bilo vzdušje že kar zelo domače in prijateljsko. Še malce dlje so vzdušje odpeljali ameriški Terror, ki so, kot vam lahko že njihovo ime pove, ne ravno najbolj romatične sorte pobje in bi se jih marsikdo ponoči v kakem parku močno prestrašil. Verjetno je njihov pevec ravno zaradi tega nekajkrat poudaril, kako sploh ni važno, v katero barvo so vas namočili ob rojstvu ali kako dolge lase si puščate, niti to, kakšno majico imate na sebi jim ni ravno pomembno, in ugotovitev, da smo tukaj pravzaprav čisto vsi samo navadni bratje in sestre in da moramo spričo tega poskrbeti eden za drugega, mi je dalo misliti, da so fantje pravzaprav eni taki skriti hipurji. Sicer dosti bolj ropotajo, kot so to počeli pred petdesetimi leti in tudi njihova muzika je malce bolj brutalna, kot bi se spodobilo za mirovnike, a važen je namen.

Transformacija, ki je sledila po Terror, je bila milorečeno nadzemeljska. Poskusite si zamisliti maso ljudi, ki poskakuje in se meče z odra na močne, že kar malce brutalne hard core viže, čez pol ure pa se romantično pozibava po taktih kar malce osladnega ska-ja, ki so ga na odru pekli ravno tako Made-in-U.S.A. The Slackers. Seveda so bili Slackersi po vsem trušču pravi balzam za ušesa, se je pa proti koncu kar malce vleklo, saj so bili edini ta večer, ki so pričeli še malce pred napovedano uro ter potem še potegnili kako minutko čez vozni red. Njihovi fani so vsekakor prišli na svoj račun, za moj okus pa so bili malce preveč monotoni, ne moram pa trditi, da so bili slabi. S stvarmi, ki ti ne odgovarjajo popolnoma, je ponavadi že tako, da so v določeni količini še prijetne, potem pa kar naenkrat postanejo kar malce moteče. In to se meni ponavadi zgodi tam pri eni uri. Sploh če se vse bolj bliža sladica in ti bend pred njo resno grozi, da bo vrhunec zamaknil še za nekaj minut v prihodnost.

The Toy Dolls so bend, ki ga je res škoda zamuditi, če se že ravno valjajo naokoli. Pri Toy Dolls pravzaprav ne gre toliko za muziko, bolj gre za nastop, so nekakšen glasbeni cirkus, brez žongliranja, slonov in pirotehnike. Zamislite si, da nedonošenčkom namesto kanglic in lopatk v roke potisnete kitare in jih za leto zaprete v sobo. To je bistvo Toy Dolls, trije neodrasli mulci, ki vse okoli sebe jemljejo tako resno, da kar boli. Vso ikonografijo rokenrola tako krasno prenesejo na oder, da se zdi, kot da so vse to pogruntali ravno oni, ostali pa jih poskušajo bolj ali manj uspešno oponašati. In najlepše pri vsem je to, da ostali žalujoči tega sploh ne dojamejo. Na odru so tako našpičeni, tako nervozni in kinetični, kot da gledamo koncentrat show businessa. Vse na odru poteka z neverjetno hitrostjo in zdi se, kot da so na odru samo oni, kot da varnostniki ne poskušajo mimoidočim preprečiti, da bi se jih dotaknili in potem skočili z odra v temo, kot da je deset kilometrov krog njih aboslutni duhovni vakum. In nad vsem lebdi Algarjev nasmešek, ki bi Mono Liso spravil v ustanovo za mentalno nerazpoložene.

Toy Dolls so pač filozofi – in za filozofe se res ne spododbi, da bi jih vznemirjale takšne malenkosti, kot je realnost. Bistvo rokenrola je pač večno, je bilo tukaj že od nekdaj in večno bo. Tudi ko človeške rase ne bo več, bo pulz rokenrola še vedno prisoten. Razlika med Toy Dolls in ostalo večino je v tem, da so Dollsi vzeli rokenrol čisto zares. Ostali poskušajo dati rokenrolu smisel, ga spariti z umetnostjo, kar, seveda, ni nič slabega. Štos je samo v tem, da to ni več to. Rokenrol obstaja samo takrat, ko ga v bistvu ni. Oziroma, ko ga ne poskušaš določati. Takoj ko ga ubesediš – izpari. Toy Dolls to dobro vedo. Nagonsko. In to prakticirajo. Tako dobro, da se zdi, kot da je vse skupaj predstava. Pa ni. Je pa morda nerodnost v tem, da enačimo umetnika s tem, kar počne. Če umetnik nima kritične distance, potem težko govorimo o umetnosti. Bi bilo pa zanimivo odkriti, kakšno kritično distanco premorejo Dollsi.

Če povzamem, je bilo kar prijetno malce poskočiti do Soče in sčistiti ušesa. Hardcore ni bil nikoli moja priljubljena hrana, a vseeno se človek počuti malce bolje, če se lahko odklopi vsaj za kak dan od družbeno aktualnih nebuloz. Navsezadnje, to je tudi smisel vsega skupaj in če se pač kdo ni zmožen zabavati na tovrstnih manifestacijah, potem naj si pač poišče drug hobi. A vseeno je bilo evidentno, da se ima velika večina odlično in da tisto o bratih in sestrah le ni tako iz trte izvito in da je poslušalstvo te tri dni dihalo isti zrak. In ko sem odhajajoč in popevajoč Nelle the elephant odhajal proti štirikolesniku, sem za mnenje povprašal še prisotno kravo, ki je bila, tako kot vse, tudi ta ponoči črna, je prikimajoče žvončkljala s svojim zvoncem in se mimogrede z golšo drgnila on količek na ograji, ki ji je očitno preprečevala, da bi se tudi ona udeležila rajanja. In če ti še punk-rock krave prikimajo, potem bo že držalo, da je smo se imeli fino …

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.