Edo Maajka – Štrajk mozga

Edo Maajka – Štrajk mozga

2012, Menart

Edo Maajka je raper, ki svojo zgodbo vsakič zapakira v drugačno obliko. Z besedo, glasom in beatovjem predstavlja stalno referenco na svoje okolje in čas; z osebnimi metamorfozami se vanje vključuje kot pronicljiv opazovalec in lirik. Raparsko formo ožema, dokler iz nje ne začne kapljati njegova najbolj žlahtna substanca; pripoved, ki v taktu beata kartografira socialno okolje na prelomu, po katerem se pretaka v žilo njegovih tvorcev in ujetnikov. Pri tem se zdi neuničljiv. Ob tem, da ni ravno tehnično najbolj podkovan raper na svetu, mu uspeva rušiti nekatera elementarna pravila igre z močnimi producentskimi ekipami in osebno karizmo. Formi je tu odvzet standardni pomen; premešana je v eliksir z vsebinsko udarnostjo, v eliksir, ki  radovednega, na akcijo pripravljenega poslušalca vsakič znova poživi.

Zadnji izvirni studijski album, Balkansko a naše, je napovedal določeno zrelost, po kateri se ne razsipava več z energijo in po kateri čustva niso več na amplitudi od ekstatičnega do pesimističnega, ki pa pri Majki nikoli ni pomenilo predaje. Štiri leta pozneje je Štrajk mozga album stanovitnosti, kar v muziki ne pomeni vedno dobrih obetov za poslušalce. Pri pričujočem LP-ju pa je potrebno poudariti, da se Majka svojim temeljnim paradigmam ne odpoveduje; rafali, ki letijo proti gnilim delom sistema, so mogoče najbolj našpičeni doslej in še vedno lebdeči na toku njegove osebne dovzetnosti ob nekakšni bosanski modrosti, posluhu za malega človeka, ki bi ju bilo mogoče neposredno zgostiti ravno v slengovski naziv ‘majke’.

Majke, ki je za majkom uspel zbrati zelo obetavnega sarajevskega d’n’b producenta Billaina, ki je opravil glavnino dela, legendarne progresivce Smak, starega kompanjona Kooladeja, Dasha in druge, ob sebi pa še lucidnega komika Željka Pervana, idiosinkratičnega Aleksandra Antića iz TBF-a ter po navadi še Frenkieja in Marchella in tukaj s prepletom svežega in starega oblikuje zgodbo za neko novo generacijo, nadaljevanje, ki je dovolj konsistentno, da mu bodo stari odvisniki od Majke sledili. Album zaznamuje žganje in pridih kaotičnega; z basi in nasičenimi tolkali, ki pošteno tresejo mozag (še posebej, če si nadenemo slušalke :)), v drugi skladbi pa tudi skozi nabriti kitarski funk Smakov. Lirično gledano se Maajka prebija skozenj z bolj minimalističnimi teksti, ki se zgoščajo v trdo sporočilo, pri tem pa se ne izogibajo lucidnim besednim in glasovnim igram, opazkam in podjebavanjem. Teksti so vpiti, razmetani brez kompromisov in servirani za akcijo. Gre za nekakšen hardcore nove generacije.  Storytelling je umaknjen iz prvega plana, vendar iz ozadja ves čas preseneča s sicer standardno Edovo psihološko žilico, ki privre na plano v zanimivih družinskih epopejah Šuldigung Sabine in Šta Će Reć z recitalom Arsena Dedića. Ta komada izstopata po prijemu, s katerem je podano “sporočilo”; obenem pa se v koncept vključujeta s tem, da je empatija v zgodbo zapakirana brez tiste znane balkanske usodnosti, rojevanja tragedije iz duha sevdaha; Edo ga tudi tu stoji trdo in s tem, ironično, nudi dozo optimizma.

Album se pred nami odvrti po eni strani kot spev utrujenosti, grenkobe, na drugi strani pa adrenalinsko odbrzi čez zaključek, ki daje energijo za naprej in pusti pogum in željo po stavkokazenju štrajka možganov. Prav dobro s presežkom.

MS

Povezani članki: