Ditka: Najbolj me navdušuje kitarska glasba

Ditka

Kljub temu, da je komaj pred kratkim postala polnoletna, ima za sabo že več uspehov. Ne le doma, v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Morda prav zaradi tega ne skriva želje, da si želi osvojiti več kot le domače občinstvo. Giblje se med folkom in funkom, s primesmi countryja in rocka, ter med avtorskimi pesmimi v angleščini in poezijo slovenskih pesnikov …

 

Na resno glasbeno pot si stopila že zelo zgodaj. Kdaj in kje si se prvič aktivno srečala z glasbo?

Pravzaprav moram reči, da me je glasba spremljala že čisto od malega. Moja družina je glasbena, moj oče je glasbenik in njegov tudi. Tako da sem res odraščala ob dobri glasbi. Pri sedmih letih pa sem posnela svojo prvo pesem. Sodelovala sem tako pri besedilu kot tudi pri glasbi. Z njo sem se predstavila na festivalu Kristalček v Rogaški Slatini. To je bil eden prvih festivalov, kjer sem se pojavila. Nato smo že takrat začeli delati bolj resno, pisati skladbe, ki jih je pravzaprav pisal moj oče, potem pa sem pri enajstih letih že posnela svojo prvo ploščo.

Omenila si festival … te je že ta festival pripeljal do odločitve, da posnameš ploščo ali je bilo to po zmagi na otroškem festivalu Fens v Izoli leta 2005 s pesmijo Albumi s slikami?

V bistvu je zgoščenka nastala že pred zmago na festivalu Fens, saj sem tam zmagala pri dvanajstih letih, zgoščenko pa smo posneli že leto prej.

Pa zvrst, je predhodnica tega, kar delaš danes?

Ne, takrat so bile otroške pesmi. Bolj pop z zanimivimi in igrivimi besedili. Zdaj pa sem začela nekaj povsem novega. Gre bolj za folk, funk glasbo, ki je predvsem kitarska, saj sama igram kitaro. Hodila sem tudi v glasbeno šolo in končala nižjo stopnjo. To je tista zgodba, ki jo zdaj ustvarjam. Angleške pesmi in uglasbljena poezija.

Si že takrat ugotovila, da je glasba tisto, s čimer se želiš ukvarjati tudi v prihodnosti?

V bistvu ja. Vem, da je danes to precej izrabljen stavek … ne predstavljam si življenja brez glasbe … vendar si ga enostavno res ne. Že od malega pojem, igram kitaro in vem, da je to tisto, kar hočem, kar si želim početi vse življenje, za dušo, zase. Ker to rada delam in v tem uživam. Če pa je še kaj več … Ko ti publika da nek dober odziv, je seveda vse še toliko več vredno.

Lansko leto je bilo še posebno pomembno zate, saj si na tekmovanju United Kingdom Songwriting Contest v Angliji s pesmijo My guitar prišla v polfinale v kategoriji love songs. Kako si se počutila, kakšni so bili konkurenti in kaj ti je ta izkušnja dala za naprej?

Gre za skladbo My guitar, ki jo je napisal moj oče, ki je tudi sicer avtor večine pesmi. Jaz sama ustvarjam in imam svoje avtorske skladbe ter čedalje več delam, to pesem pa je on poslal na tekmovanje v Anglijo, tako da smo res spremljali celo tekmovanje. Moram reči, da je bila konkurenca kar velika, v bistvu iz cele Evrope. Večinoma so pošiljali pesmi v angleškem jeziku in ta tuja glasba … bile so res dobre pesmi. A mi smo poslali pesem tja, da bi videli, kako cenijo našo glasbo, s koliko jo lahko ocenijo in to, da je prišla v polfinale … samo malo je zmanjkalo za finale … to je bil res en velik waw! Hočem reči, res nekaj dobrega za naprej.

Torej je ta dogodek na nek način presodil, da nadaljuješ v tej smeri.

Tudi, dalo pa mi je vedeti, da lahko nekaj naredim tudi v tujini, kar je moja želja.

Kaj pa šolanje, je potekalo vzporedno z grajenjem kariere? Predvidevam, da te jeseni čaka študij, bo tudi ta povezan z glasbo?

Bo, na začetku sicer ne, potem pa. V bistvu sem se vpisala na delovno terapijo na Zdravstveno fakulteto, a me zelo zanima glasbena terapija. Želim združiti glasbo z delom in delati tudi z otroci, tako da grem v to smer. Kar pa se tiče drugega izobraževanja, imam, kot sem že omenila, končano nižjo glasbeno šolo, sedaj pa hodim na privatne ure in imam odličnega učitelja, s katerim skupaj delava, veliko igrava. Šolala sem se tudi petja, pop petja.

Ves čas sodeluješ tudi s svojim očetom Gorazdom Čepinom; je težko sodelovati z očetom ali se ti zdi, da je tovrstno sodelovanje prednost?

Mislim, da je kar velika prednost. Kajti če ne bi bilo njega, lahko odkrito povem, da je vprašanje, kje bi bila danes. On je bil tisti, ki me je navdušil nad glasbo. In kot sem že dejala, piše večino mojih pesmi. Je pa tudi tisti, ki mi ves čas govori, kaj ni dobro. Tudi vokalno. Je velik kritik, a vem, da mi želi le najboljše. Včasih sem malo jezna in si mislim, daj mi mir. A načeloma zelo spremljam, kar mi pove. Veliko vadiva skupaj, zdaj delava skupaj tudi vokalne vaje in resnično lahko rečem le, da je prednost.

Z njim pripravljaš tudi projekt, ki je zasnovan na temelju uglasbitve slovenskih pesnikov. Kdaj lahko pričakujemo končni izdelek?

Upam, da že jeseni. Nekaj pesmi imamo napol narejenih, ko pa bomo z njimi končali, je treba vse skupaj še zmiksati in pripraviti za cd. Upam, da bomo jeseni že imeli promocijo in da to končno izvedemo.

Na osnovi katerih kriterijev izbirata, predvidevam, da enakovredno in ti in tvoj oče, pesnike? Kot vem, sta se odločila za Toneta Pavčka in Ferija Lainščka, morda še koga?

V bistvu sva se zaenkrat odločila le za njiju. Bova videla, kako naprej, morda bo še kdo. Moram reči, da mi je Tone Pavček že od nekdaj eden najboljših pesnikov in njegove pesmi so mi res zelo všeč. Tudi Feri Lainšček. Recimo, ko sem slišala to pesem, Ne bodi kot drugi, ki smo jo tudi uglasbili, sem si rekla: to hočem! To hočem peti! In smo jo naredili.

Se pravi, ljubezen na prvi posluh …

Nekaj takega, ja.

Sama sem imela priložnost preposlušati pesem Nekaj je v zraku Toneta Pavčka in nekaj starejših posnetkov. Moram pa priznati, da se mi zdi, da v novejših pesmih, s poezijo, in morda celo v slovenščini zveniš nekako veliko bolj suvereno …

Res? Možno. Čeprav, če povem odkrito, veliko lažje pojem v angleščini. Res. Slovenski jezik je zelo lep, a je zelo težek. Sploh za peti. Ko npr. poješ v angleščini, lahko zapoješ tudi malce zmazano in ni nič narobe, medtem, ko moraš v slovenščini vsako besedo zapeti zelo razločno, da je to to. Če bi morala izbirati, bi raje pela v angleščini. Mi je pa ta poezija tudi zelo blizu, ker tudi sama pišem poezijo. Pravzaprav mi je skoraj lažje pisati poezijo kot besedila. Zato sem vesela, da smo prišli na idejo, da uglasbimo poezijo.

Svojo glasbo sicer opisuješ kot mešanico folka, countryja in funka, kar se mi zdi dokaj nenavadno za tvoja leta. Je to tvoj lasten izbor ali gre za glasbo, s katero si odraščala, morda za posreden vpliv staršev?

Odraščala sem pravzaprav ves čas ob dobri glasbi. Moja starša poslušata vse od Pink Floydov, Beatlesov, Joa Cocerja in podobnih. Zato se je moj glasbeni okus zelo spreminjal. V devetem razredu sem poslušala metal, nato le stari rock’n’roll, v zadnjem letu pa mi je postala všeč ta akustična glasba, kitarska glasba. In všeč mi je vedno bolj. Zvok kitare.

Torej si našla tisto, kar te najbolje izraža.

Dejansko. Tako je. Mislim, da tudi pri meni včasih kaj potegne na country, ker mi je tudi sicer takšna glasba kar všeč. Mislim, da sem zdaj našla tisto, kar mi je res všeč in to delam.

Pa navdih? Veliko ti piše oče, a vedno več pišeš tudi sama …

Veliko pesmi, ki jih izvajamo, je napisal moj oče, zato se mi včasih ne zdi primerno, da me predstavijo kot kantavtorico. Sama delam in lažje mi je delati glasbo kot besedila, a nisem predstavila še nič takšnega … Ne vem, zakaj, a imam veliko tremo pred svojo glasbo. Moram pa reči, da ves čas ustvarjam in upam, da bo na naslednji plošči vsaj polovica mojih v celoti avtorskih pesmi. Zaenkrat je v programu, ki ga izvajamo, le ena moja v celoti avtorska pesem, Dreamer.

Kaj pričakuješ od prihodnosti? Nadaljevati v tej smeri?

Ja, lepo sproščeno, brez pritiskov, delati glasbo naprej, ker mi to veliko pomeni. In uživam, ko sem na odru. Nič ne pričakujem, le to, da se bom še naprej imela tako dobro, da me bodo ljudje radi poslušali in da bomo uživali vsi skupaj.

Torej ni prvi cilj živeti od tega, temveč ustvarjati.

Ustvarjati, ja!

Kaj pa te poleg glasbe še navdušuje v življenju?

Rada pišem poezijo! Tudi šport imam zelo rada, z njim se veliko ukvarjam. Rada izdelujem tudi kaj z rokami, sem res bolj umetniški tip. Se družim s prijatelji, kolikor imam čas. In se veselim, kot vsi mladi. Sicer pa si resnično svojo glasbo želim predstaviti tudi v tujini.

 

Nina Novak

 

Povezani članki:

Značke: