Čezmejni reggae v Vrtojbi – Overjam International Reggae Festival

Overjam International Reggae Festival

Vrtojba / Mednarodni mejni prehod
26.-28. 7. 2012
38-50 €

Konec tedna je v Vrtojbi potekal  prvi Overjam International Reggae Festival. Festival ob slovensko-italijanski meji naj bi zapolnil veliko praznino, ki je nastala ob selitvi osopskega Sunsplasha in neslavnem koncu tolminskega Riversplasha. Mu je uspelo? Delno. Vsekakor so organizatorji z obeh strani meje pokazali veliko entuziazma in stvar zastavili precej ambiciozno.  Lahko pa bi bilo tudi bolje.

Za začetek ne bi škodila kakšna cestna oznaka – skoraj ni bilo obiskovalca, razen lokalnih poznavalcev, ki se ne bi na poti na festival izgubil. Precejšnje razočaranje je bilo tudi samo prizorišče. Simbolično je bila lokacija na sami meji pohvalna ideja, praktično malo manj. Sploh za tiste obiskovalce, ki jih je po preveseljačeni noči ob osmih zjutraj zbudilo zgoče sonce v sicer brezplačnem kampu.  Pomanjkanje sence in prevelika količina asfalta vsepovsod je bila vsesplošno sol na rano za vse tiste, ki so vajeni hladu gozdička ob Soči. Prav zaradi peklenske vročine na prizorišču so tudi le za silo zaživele dnevne dejavnosti na festivalu (delavnice, konference, razprave nevladnih organizacij). Kdo bo pri 30 in več stopinjah Celzija sedel v šotoru in razpravljal o miru, Helieju Selassiju ali čemerkoli drugemu, razen o tem, pod katero od desetih cipres na festivalu je še kaj prostora za ohladitev.

Na papirju je bila precej bolje videti tudi ponudba odrov, poleg dveh koncertnih še še dancehall in dub kotiček. A resnici na ljubo so si bila vsa prizorišča tako blizu, da so se med seboj izključevala. Ko se je kaj dogajalo na enem, se ni moglo praktično nič na nobenem drugem odru.  Je pa treba organizatorje pohvaliti za dober flow – takoj, ko je utihnila glasba na enem koncu, je reggae ali dub začel odmevati na drugem.

Po vzoru večjih bratov so skušali organizatorji pripraviti tudi dodatno ponudbo. Dokaj pestra  kulinarična ponudba, trgovinice, stojnice neprofitnih organizacij, delavnica joge, capoeire, djemb in še česa so bile dobrodošle, cene ne toliko. Za veliko pivo je bilo na primer treba odšteti štiri evre. In pivo je ob neznosni vročini teklo kot po maslu. Italijansko–slovenski festival, italijanske cene.

Še eno veliko črno piko si zaslužijo predstavniki zakona, ki so bodisi v uniformi bodisi v civilu nadlegovali udeležence festivala in menda marsikoga tudi odpeljali oziroma oglobili zaradi posedovanja prepovedanih substanc. Po naših informacijah so lokalni varuhi miru sicer zagotovili, da bodo miroljubno pleme rastafarijancev pustili pri miru, a so dogovor pokvarili okoliški policisti z obeh strani meje.

Medtem ko je po številu obiskovalcev festival vrhunec doživel v petek, pa je bila glasbeno zagotovo (sploh po nenadni odpovedi Sizzle) najbolj vroča sobota.  Na glavnem odru so obiskovalce ogrevali energični Siti Hlapci. Prostor pred odrom so zares lepo popolnili zamejski The Authentics, ki so v z reggaejom zasičen vikend vnesli malce ska, ska, ska poskočnosti. Jagoda na smetani sobotnega večera in celotnega festivala pa so bili vsekakor britanski dub pionirji Zion Train. Perch in družba so postregli  s kakovostnim dubom,  ki je lepo eskaliral najprej v dubstep in nato še v drum’n’bass veselico.  Ob War in a Babylon, ki so jo Zion Train kakopak prihranili za sladki konec, so obiskovalci, med katerimi so bili predvsem Italijani in Slovenci z obeh strani meje, doživljali pravo plesno ekstazo.

Konec na glavnem odru pa še ni pomenil konec zabave. Lepo so jo do konca v zgodnjih jutranjih urah v dancehall kotičku pripeljali Roots in Session, Kalibandulu, Heavy Hammer ter Huntin and Burnin.

Organizatorjem je tako uspelo s pretežno lokalnimi skupinami in crewji ter enim večjim headlinerjem na večer pripraviti soliden glasbeni program. Bolje kot obljubljanje velikih imen in na koncu odpoved festivala ali finančni fiasko. Vsekakor pa bo dobrodošlo, če bodo kakovosten program organizatorji prihodnje leto ponudili vse tri večere.

Vsak začetek je težak in prinaša določene porodne krče, a za prvo edicijo konec koncev ni bilo slabo. Z boljšo lokacijo in line-upom bi se lahko Overjam še razvil v kakovosten festival. Vsekakor bo treba reggae rajanje na meji preveriti tudi prihodnje leto.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak & Press OIRF 

 

Povezani članki: