Baroness – Yellow & Green

Baroness – Yellow & Green

2012, Relapse Records

Za skupino Baroness brez problema lahko rečemo, da si je do sedaj ustvarila čvrsto bazo ljubiteljev trdega zvoka, ki se giblje v okviru sludga in podobnih podžanrov. Še več; ustvarila si je neomajne, že skoraj religiozne privržence, ki so v isti sapi trdili, kako so Baroness boljši od njihovega starejšega bratranca – skupine Mastodon. Pa ne samo boljši, tudi zvestejši do svojih fanov, kjer so Mastodon nekatere svoje die-hard fane krepko razočarali z lanskoletnim albumom The Hunter in jim očitali večjo komercialno usmerjenost in mainstreaming nasploh.

Pa čeprav se Baroness z novim izdelkom Yellow & Green vsekakor niso prodali v tem oziru, bi bilo zanimivo slišati mnenje dolgoletnega fana Baronessov. Spremembe pri ustvarjanju so venomer dvorezen meč. Po eni strani imaš fanatične privržence starega, ki pod nobenim pogojem ne sprejmejo novega, po drugi strani pa lahko z novim stilom skupina razširi bazo poslušalcev in tistim, ne tako trmastim dolgoletnim poslušalcem ponudi nekaj novega in svežega v svojem repertoarju. Tako citatu If it’s not broken, don’t try to fix it Baroness nekako pokažejo sredinca.

Namreč, tretji polnometražni album je nekolikšen odmik od prejšnjih toplo sprejetih Red in Blue albumov, ne toliko v samem zvoku, ampak v stilu in atmosferi. Kot že ime namiguje, so tokrat izdali dvojen CD. Na vsakem je po devet pesmi, skupaj torej osemnajst, kar je sicer v današnji glasbeni industriji, ki vedno bolj kaže svojo kapitalistično plat, vse redkeje. Čeravno je po minutaži tako izredno dobrodušen, ima to tudi slabost, saj tako omogoči večje luknje v nehomogenosti in padce dinamike, še več – ne samo da je celoten album zelo drugačen od prejšnjih del, tudi oba dela sta si med seboj različna. Na srečo je ta dvorezen meč na obeh straneh dovolj oster, da zareže dovolj globoko v poslušalčevo pozornost.

Oba dela – Yellow in Green se sicer začneta zelo podobno, z instrumentalnimi uverturami, sledita pa mogočna komada Take My Bones Away in Board Up the House, ki bi ju zlahka imeli za singla. Medtem ko na Yellow ostanejo zvestejši svojim čvrstejšim koreninam. Kjer prvič močneje presenetijo s pesmijo Little Things, ki je nekakšna preobrazba new wave-a iz osemdesetih, takoj zatem pa preskoči v post Pink Floydovsko atmosferično folkloro, kjer se ritem prvič nekoliko upočasni pri komadu Twinkler. Da so Baroness spretni mojstri eklektičnega pristopa k ustvarjanju, dokažejo pri skladbi Cocainium, kjer prvič izraziteje uporabijo klaviature in postrežejo s posrečeno kombinacijo progresivne psihadelike prejšnjega stoletja, ter jo povežejo z bolj kontemporarnim indie stilom, ki postaja vse bolj prepoznaven tudi v sledečem repertoraju plate. Yellow se uspešno zaključi z morda najbolj kompleksnim in epičnim komadom na celotnem albumu – Eula in nas tako z velikimi pričakovanji popelje v drugi del albuma – Green. Kot že rečeno, ta se prične podobno kot Yellow, a nekje na sredini zgubi tisto ostrino in pozornost, ki jo Yellow uspe obdržati. Foolsong je tako nekakšen grešni kozel, ki ohladi navdušenje, to traja skoraj do konca albuma in postavlja vprašanje, če je morda dvojen album prevelik zalogaj, hkrati pa morda pokaže največjo slabost pevca Johna Baizleya – uporabo umirjenega clean vokala, ki je nekoliko monoton in brezidejen. Čeravno mu ni zameriti poskusa različnih tehnik petja, je še vedno najbolj prepoznaven v svojem prvotnem raskavem vokalu. Sicer komad Stretchmarker nekoliko prerodi pozornost s posrečenim akustično-instrumentalnim vložkom, s polnim truščem čvrstih kitar pa se »zeleni« repertoar vrne pri The Line Between, ki je morda največji in najbolj posrečen približek pop kulturni ideologiji.

Do sedaj najbolj eklektičen in raznolik izdelek Baronessov je tako odmik od svojih prejšnjih smernic, čeprav niso pozabili svojih kitar udariti do najglasnejšega trušča, bo pa čas povedal, kako uspešna ali ne in pametna ali ne poteza je to bila. Album Yellow & Green je sam po sebi raznovrsten in kvaliteten izdelek. V okviru Baronessove diskografije pa drzen sprehod v še neraziskane vode. A v času, kjer je meja med rock in metal glasbo zabrisana kot še nikoli prej, znajo Baroness le to izkoristiti in obrniti sebi v prid. Prepričan pa sem, da so s to ploščo pridobili več novih poslušalcev kakor pa izgubili starih. Kaj pa bodo Baroness  ponudili v bodoče, se najbrž niti sami v tem hipu ne zavedajo. Ampak tako je tudi prav.

Jani Premužič

Povezani članki: