Vroče, bolj vroče, Rock Otočec 2012

Rock Otočec 2012

Otočec
27. 6. – 1. 7. 2012

 

“Če je tako vroče v paradižu, kako mora biti potem šele v peklu,“ sva si dejala s fotografom, ko sva v petek opoldan, torej zgodaj zjutraj po lokalnem Rock Otočec času, vstopila na prizorišče žvižgajoč si vsem dobro poznano melodijo “raj je raj…“ In raj je bil …

Že prvi utrinki ob prihodu so dali vedeti, kaj nas čaka v naslednjih dneh …Vročina, še več vročine, lepa dekleta, družabni fantje, blato in hektolitri takih in drugačnih alkoholnih zvarkov, brez katerih je bivanje v tem času in na tem prostoru skoraj nemogoče. Vsi smo prijatelji, vsi se poznamo in vsi stremimo k skupnemu cilju; uživati rock’n roll življenje ob ritmih dobre glasbe.

Reka Krka, ki se vije neposredno ob festivalskem prostoru, je bila za ljudstvo rock otočanov kot Nil za Egipčane. Brez nje nam preprosto ni bilo živeti. V infarktni vročini je nudila ohladitev in odlično priložnost za izvajanje kaskaderskih skokov v vodo priložnostnih blatnih akrobatov, ki so zabavali vse okrog sebe. Predstavljali so eno glavnih atrakcij za tradicionalno veliko število fotografov, ki so dosledno dokumentirali sleherni zabavni pripetljaj, katerih na Rock Otočcu nedvomno nikjer ni manjkalo.

Tudi letos so nam organizatorji ponudili bogato obfestivalsko ponudbo. Na malem otoku smo lahko uživali ob pogledu na mične padle angele, ki so promovirali znamko deodorantov, se sproščali ob vdihavanju čistega kisika, ki blagodejno deluje na dušo in telo ter denar zapravljali na stojnicah z rockerskimi okrasnimi artikli. Na igrišču za odbojko, blatni in drseči nogometni“zelenici“ so našli svoj prostor pod soncem tudi športni navdušenci. Tekmovanje za miss mokre majice, ki bi mu glede na obilno moško udeležbo lahko nadeli kakšen bolj unisex naziv, pa je že tako vroče prizorišče segrelo do vrhunca.

“Je Rock Otočec festival rock glasbe ali festival z rock glasbeno podlago?“, je bilo vprašanje, ki se mi je porajalo ob prvih bandih na glavnem odru. Sicer korektno odigrana koncerta skupin Momento in Džem sta spominjala bolj na tonsko vajo, saj ju je pod odrom spremljala le peščica poslušalcev, glavnina pa se je skrivala v svojih, po celem prizorišču razkropljenih, brlogih. Malo večja, pa še vendar (pre)skromna publika, se je prišla zabavat ob zvokih slovenskih rockabilly prvakov EightBomb, ki so na festival precej paradoksalno prišli preko natečaja za neuveljavljene skupine. Že od daleč je jasno, da band diha in živi svojo glasbo in še tako „zategnjen“ poslušalec si ne more pomagati, da ob ritmih odlične in zabavne ritem sekcije ne bi vsaj malo zamigal z boki in v mislih zaplaval v kak ameriški klub iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Carji, ni kaj!

Vse bolj pozna ura in nižje temperature so botrovale, da se je prostor pod velikim odrom začel počasi, a vztrajno polniti. Tako smo si lahko ogledali še domačine Crossfire, prvi vrhunec večera pa je prišel s skupino Kultur Shock, ki je navduševala s svojo posrečeno mešanico rocka z vzhodnjaško-balkanskim melosom in temu primerno opravo. Sledili so jim angleški New Young Pony Club. Band je svoj elektro-pop-rockerski repertoar odigral na zelo visokem, celo svetovnem nivoju, vendar pa jim ni in ni uspelo pripraviti publike do bolj aktivnega sodelovanja. Morda je temu botrovala malo bolj »pop« in malo manj »rock« žanrska usmerjenost, ki jo goji skupina, kar pa ni bilo preveč po godu očitno trših ritmov željni publiki.

In potem so prišli … Onih5 z imenom Mi2 in razbili vsako senco dvoma, kdo je prvi na vasi z imenom Rock Otočec. Že ob prvih akordih je raja množično začela zapuščati svoja zatočišča pod šotorom in se podala v prve bojne vrste spodbujat band in množično prepevat skladbe, kot so: Zbudi me za 1. maj, Čakal sn te kot kreten, Pojdi z menoj v toplice in tako dalje. Ansamblu je publiko uspelo obdržati na nogah od začetka pa do konca. Odličen koncert, ni kaj!

Za njimi pa so oder v XXL zasedbi dobesedno zapolnili odštekani Orlek, ki so v svojem značilnem slogu zaključili petkov večer … ali pač ne. Zabava se je le preselila pod glavni šotor, kjer se je še stopnjevala in trajala do belega dne.

Vroče, vode, vode … Verjetno prve besede, ki so šinile v glavo vsakemu, ki se je po polprespani noči zbudil v svojem šotoru, avtu ali pa kar pod milim nebom. Velik del Rock Otočec kampa je sicer v senci dreves, vendar se v teh dneh vročini pač ni dalo izogniti. Sonce je neusmiljeno pripekalo in čeprav je naša jutranja podoba spominjala na kakšno drugorazredno apokaliptično shrhljivko, smo vedeli, da nas čaka še en nepozaben dan.

Ohladitev pod tuši, osnovna jutranja higiena, zajtrk, kava … in smo pripravljeni. Ob pogledu v denarnico sva se oba s fotografom prešernovsko vprašala “Kam?” … so izginili vsi novci namreč. Cena piva za festival sploh ni bila zasoljena (2,2€), vendar pa je le to ob peklenski vročini hlapelo hitreje, kot nam ga je uspelo piti in temu primerno so izparevali tudi zeleni boni, valuta Rock Otočca. “Pa kaj potem”, še vedno majhna cena za odličen večer.

Iz opoldanskega zajtrka smo se v malo boljšem stanju vrnili ravno ob pravem času, da smo na malem odru ujeli zabaven stand up nastop Jonasa Ž. in Jureta Godlerja. Sledilo je preganjanje mačka z vdihavanjem čistega kisika ob debatiranju s simpatičnimi »zavarovalnimi agentkami v spodnjicah« in hitri pogled na svetovni splet. Rock Otočec namreč ni pozabil na vse FB, Twitter, Myspace, Netlog, Frendi in flirt, Glasuj zame, Simpatije ipd odvisnike in na območju celega prizorišča napeljal WiFi.

Senca malega otoka nam je nudila zavetje in omogočala, da obnovimo poznanstva in prijateljstva, ki smo jih sklenili dan poprej. Vzdušje med obiskovalci je bilo nasplošno neverjetno pozitivno. Roko na srce, v vsem času prebitem na Rock Otočcu nisem opazil niti enega »kislega« obraza, niti ene snobovske in ignorantske ženske ter niti enega prepira. Ko bi bilo vsaj vedno tako. Dobra volja se je nadaljevala, čeprav ne ravno po zaslugi kvalitete izvedbe in zvoka bandov, ki so hreščali na malem odru. Ogledali smo si še nekaj smešnih in manj smešnih predstav in se počasi uglasili na funkcionalno ferkvenco ter pripravili za zabavo ob zvokih skupin glavnega odra.

Pododrski scenarij petkovega popoldneva se je ponovil tudi v soboto. Tako so pred peščico borcev in bork minili koncerti »zatahmašno« oblečenih hrvaških hard rockerjev Pištolj na gumene metke in za(gas)maskiranih italjanskih metalcev v trenirkah D8Dimension. El Kachon so prizorišče za čas svojega nastopa spremenili v ameriški »trailer park« s svojim tovornjakarskim blues rockom, hrvaški Deafness by Noise pa so s sodobnejšim videzom podobne asociacije predstavili skozi modernejše core vode.

Eden izmed kvalitativnih presežkov festivala se je zgodil z bandom PassoGigante, ki nas je obiskal iz italjanskih Firenc. Presenetili in prepričali so nas z odlično izvedbo groovy funk rocka in karizmatično odrsko prezenco, ki je niso zmotile niti tehnične težave. Pri predzadnji skladbi je basistu namreč počila struna, kar je hitro izkoristil posrečeni klaviaturist, ki je celotnemu Rock Otočcu predvajal zvočne posnetke vremenskih napovedi, ki jih je posnel na zabavi v zaodrju noč poprej. Italjani so se za nastop očitno dobro pripravili, saj so en refren zapeli celo po slovensko, na oder pa so povabili še Sašo Đukiča (sicer povezovalca programa), ki je odpel “Raj je raj na Rock Otočcu” napev. Potrebno je pohvaliti tudi za Italjane neverjetno odlično znanje angleščine. Upam, da jih pot še kdaj zanese v slovenske konce.

Sledil je Danilo Kocjančič s prijatelji, ki je na Rock Otočcu od ministra za kuturo (in še kaj) dr. Žige Turka prejel poklon za večdesetletno avtorsko delo. Med koncertom je legendarni avtor z bandom zaigral in zapel nekaj izmed svojih najbolj znanih, kot so Pogum (…se ponavljam kot koledar), Anita, ki ni nikoli (le česa?!) sita itd., ter nas popeljal v stare lepe čase, ko nihče besede recesija sploh še ni poznal.

Sonce se je spustilo in nehalo žgati, saj je to dejavnost raje prepustilo naslednjemu bandu, ki ga je marsikateri obiskovalec videl kot sobotnega »headlinerja«; Happy Ol’McWeasel. Nori Irci s slovenskim potnim listom so raztrgali prizorišče in sprožili masovno zabavo v stilu irske veselice na Titaniku, le da so množičnemu pitju, vreščanju in plesu dodali še trd zvok kitare in šopanje bobnov. Nor koncert in odličen recept, kako podžgati ogenj v srcih plesa in norije željnih mladcev in mladenk.

Množičnemu razvratu je sledila hipna umiritev, ko je na oder stopil Vlado Kreslin s svojimi Malimi bogovi in zaigral že mnogokrat slišani železni repertoar. Konkretna izvedba legendarnih skladb, a kaj ko mož s črno kitaro spada v tisto malo peščico slovenskih izvajalcev, ki jih gledamo skoraj povsod po študentskih masovkah.

Za njim je vse prisotne in že vprašljivo prisebne inštruirali Bajaga z bandom, ki se je kot predhodnik držal preverjene formule in odigral vsem dobro poznane skladbe iz njegove preteklosti. Za njim je prišel na oder DJ Kiril Džajkovski, ki me je kar hitro odgnal v zaodrje, kjer so se že slišali zvoki kitare in petja. Vsesplošna zabava se je, kot dan poprej, po koncu rednega programa preselila pod glavni oder in bila še bolj divja in še daljša kot petkova.

“Kaj res slovenska glasbena scena ne premore banda, ki bi bil sposoben navdušiti kot vodilni akt na glavnem odru in bi bila povprečna starost nastopajočih nižja od 40 let?”, je bilo vprašanje v moji glavi, ko sem se kar malo jezno sprehajal po prizorišču in zbiral vtise iz še ne končane noči. Kam pluje koncertna ponudba festivala Rock Otočec? Iskreno povedano; le pri redko kateremu bandu se je nabralo in zgostilo toliko ljudi pod odrom, da nisi mogel mirno odkorakati do prve vrste, kar je na marsikaterem festivalu z veliko krajšo tradicijo skoraj nepredstavljivo.

Sicer prešerne volje, a z malenkost grenkim priokusom, sem zapustil festivalsko območje in sklenil, da se naslednje leto zopet vrnem. Upam, da takrat v večji meri zaradi glasbene kot pa obglasbene ponudbe.

Tekst: Matej Sušnik
Foto: Max Petač

Povezani članki:

Značke: