Uroš Perić: Kdor poje, ne misli …

Uroš Perić

Najbolj znan kot belec z glasom temnopoltih. In velik občudovalec Raya Charlesa. Poustvarjalec bogate zakladnice zlatega jazza v izvedbah velikih zasedb, skladatelj in pisec besede. Predvsem pa velik hedonist z energijo, ki vas preprosto mora navdušiti.

Po uspešnih koncertih v ljubljanskih Križankah (Elvis meets Ray, 2009; Ray is back, 2011 in Uroš Perić solo, 2012), zelo odmevnem koncertu v Cankarjevem domu (Uroš Perić & prijatelji, 2010) in številnih gostovanjih v tujini, ga to soboto (14. julija) čaka velik koncert Uroš Perić & prijatelji v Amfiteatru Avditorija Portorož. Spremljal ga bo Big band Krško, na odru pa se mu bodo pridružili še Alenka Godec, Lucienne, Oto Pestner in The Pearlettes. O pričakovanjih, novih projektih, Rayu in celo o harmoniki sva se pogovarjala le nekaj dni pred omenjenim koncertom …

 

Na glasbeno pot ste stopili z učenjem harmonike in ji kmalu, za dušo, dodali še klavir. Kdaj je klavir postal pomembnejši in kdaj ste ga spojili z vokalom?

Takoj, ko sem končal z glasbeno šolo, sem si kupil mali sinthesyzer (sintetizator, op. av.) ter začel igrati nanj … na nek način sem se takrat samo “igral” in seveda vadil na harmoniko. Kmalu pa, ko sem se začel resneje ukvarjati z glasbo, sem harmoniko zamenjal za klavir, jo dal nekako na stran …

Pa harmonika, je še kaj ostalo od nje?

Seveda je ostalo, hehehe … Še zdaj kdaj pa kdaj zagrabim za harmoniko. Res pa je, da bolj po redko. Lani npr., na mojem koncertu v ljubljanskih Križankah, sem jo prinesel na oder in zaigral bis pred polnimi Križankami … v roke sem takrat prijel tudi alt sax (saksofon, op. av.) in nanj nekaj zaigral … Pred kratkim sem v Nemčiji snemal s harmoniko za dva cajunska (kot Cajuni so znani acadijski nasledniki, ki večinoma živijo v Louisiani, op. av.) komada. Zadeva se mi je tako dopadla, da se že poigravam z idejo, da bi harmoniko vključil v svoj naslednji CD projekt.

In potem ste v nekem trenutku slišali Raya Charlesa, ki se vas je tako globoko dotaknil, da se je vaš svet popolnoma spremenil …

Verjetno res … že pred Rayem sem poslušal precej t.i. prvinskega ruralnega bluesa, potem pa prešel na nežnega Nata Kinga Colea. Zapečatil pa me je Ray … noro sem ga občutil, razumel pa ne, ker takrat še nisem govoril angleško … zanimivo, kajne? J

Menim, da se vsakega umetnika (ne le glasbenika) dotakne drug umetnik, čigar delo nato združijo/mo z lastnimi prepričanji, mnenji, željami itd. Je Ray na vas vplival tako močno, da vas je glasbeno nekako izoblikoval, morda celo osebno?

Zadeli ste bistvo vsega … upam, da si lahko kdaj vaš prvi stavek tudi sposodim in vas citiram, ko bo potrebno? J Točno tako je bilo … vendar je Ray name vplival verjetno veliko bolj glasbeno kot pa osebno. Tudi nanj so vplivali drugi glasbeniki in kasneje je s pomočjo svoje kreativnosti zadevo razvijal dalje. Name so seveda vplivali tudi drugi glasbeniki tistega časa. In ko vse to združiš z okoljem, trenutnim časom, svojimi prepričanji se izoblikuješ oz. izoblikuješ svoj slog.

Mar izhajate iz družine, v kateri je bila glasba prisotna vsakodnevno, morda celo iz glasbene družine, ali pa ste ljubezen do nje postopoma odkrivali sami?

Glasba je bila v naši družini prisotna. En stric je igral na violino, drugi na harmoniko, babica po mamini strani je zelo lepo pela, mama pa je tudi igrala na harmoniko. Oče ni pevec, pa tudi igra ne na noben instrument, ima pa izrazito dobro razvit okus za to, kaj je dobro in kaj ni. Zato je prav on moj prvi kritik. Je pa tudi moj mlajši polbrat glasbenik. Zelo dobro igra na kitaro. Če pomislim – lahko rečem, da je glasba kar v naši krvi … J Kdor poje, ne misli …

Pa jazz, blues in soul, so vam bili znani že od malih nog ali so se preprosto pojavili in vas vsega prevzeli, se vam zasidrali v srce?

Doma se je sicer poslušala glasba 50-tih, 60-tih let, največ Fats Domino, Little Richard, Paul Anka, Pat Boone, Harry Bellafonte. Sam pa sem to zvrst glasbe pričel poslušati nekje pri 11, 12 letih.

Kdaj so začele nastajati avtorske skladbe; mar tudi te posredno izhajajo iz glasbene zakladnice Raya Charlesa?

Svoje skladbe sem pričel skladati že veliko prej – predno sem se uradno pojavil na glasbeni sceni. Pisal sem jih zase. Sem riba in romantik … rad “izlivam” svoja čustva na papir. Veliko jih je bilo tudi v srbskem jeziku in še sedaj ležijo v predalu. Nikoli jih nisem posnel, niti izvajal. Tiste, ki sem jih zapisal v angleščini, pa sem potem tudi posnel, jih preuredil itd.

Pa besedila?

Besedila pri meni nastajajo postopoma. Ne morem sesti za delovno mizo in si reči, da bom danes nekaj napisal. Vsa moja besedila so realna, vzeta iz mojega življenja … pogosto tudi povezani z ljubeznijo.

So vse vaše pesmi na nek način posvečene Rayu, če ne javno pa vsaj skrito, v srcu?

Niso posvečene Rayu – ne javno ne skrito. Pesmi pišem iz sebe … iz neke notranje potrebe. Včasih na osnovi nekih razočaranj, včasih iz golega veselja … odvisno v kakšnem razpoloženju sem takrat, ko pišem. Sem pa eno pesem resnično posvetil Rayu in mu jo takrat tudi poslal, ko je bil še živ … in, če se mi niso “njegovi ljudje” iz managementa zlagali, jo je res poslušal in menda mu je bila všeč.

A vendar mu, verjetno prav zaradi globokega občudovanja in spoštovanja, niste upali pristopiti, ko je bil le nekaj metrov stran od vas. Je nekakšno zadoščenje nastopati z njegovo hčerko Sheilo Raye Charles, s katero ste posneli dva dueta (You Don’t Know Me in Don’t Set Me Free)?

Takrat, ko je bil le “nekaj metrov stran” sam še nisem bil globoko na glasbeni sceni, sem šele  začenjal. In ker takrat še nisem bil tako prepričan vase, v to, kar počnem – nisem namreč dobil še toliko dobrega feedbacka od publike na koncertih – se mu nekako nisem upal predstaviti. Nisem si upal pristopiti niti Primožu Grašiču, Blažu Jurjevčiču, kaj šele Rayu, hehehe … Nastopati s Sheilo je bilo takrat res neko zadoščenje, nekaj prav posebnega. Po drugi strani pa imam še večje zadoščenje, če nastopam z ljudmi, ki so igrali z Rayem, ko je bil še živ, v njegovem bandu. Igral sem že kar z nekaj od njimi … na to sem ponosen.

Vašo glasbo brez premisleka lahko označim za drugačno od večinske, tiste, ki se dandanes posluša in vrti na radijskih postajah. A vendar se zdi, da se stanje spreminja in da si kvaliteta počasi, a zanesljivo utira pot med širšo množico poslušalcev. Kako vi gledate na glasbo današnjega časa, ki je povečini prazna in poslušalcu nima prav dosti ponuditi?

To je zelo kompleksno vprašanje in nanj bi bilo lepše odgovarjati ob kavici … Ne vem točno, v čem je problem, da je današnja glasba v Sloveniji takšna, kakor ste jo opisali. Zanimivo je, da sam, kot glasbenik, več kot polovico skladb, ki jih slišim na radijskih programih, sploh ne začutim. Ali se prehitro zadovoljijo tisti, ki snemajo takšno glasbo, ali pa vsi poskušajo “loviti” publiko z nekakšnimi hiti za en dan. Možno je seveda tudi, da takšno glasbo delajo ljudje, ki niso vešči svojega posla. Glasba je lahko dobra v vseh zvrsteh. Besedilo pa mora v vsakem primeru izpovedati nekakšno zgodbo, s katero se lahko nato poslušalci poistovetijo. V Sloveniji so besedila pogosto takšna, da morajo ljudje na koncu razmišljati, kaj je glasbenik oz. tekstopisec želel povedati. Če bi šlo za poezijo, ne rečem … v tem primeru je to lahko šanson. Ne pa nekakšen slab pop. Pa še nekaj sem opazil. Vsaka druga slovenska skladba ima v besedilu luno, sonce, veter v laseh ter barko. Če želijo s tem  ponazoriti nekaj romantičnega, očitno ti ljudje niso ravno globoki in ne čutijo življenja, trpljenja.

Bi pa rad opozoril, da na področju glasbe tudi pri nas obstajajo ljudje, ki delajo dobro glasbo, a se ta žal ne vrti pogosto na radijih. Po drugi strani želijo biti mladi ustvarjalci pri nas zelo hitro na nek način popolnoma drugačni od ostalih, iščejo neko svojo identiteto. To je včasih rizično. Šele ko postaviš neke temelje, neko osnovo, lahko iščeš tudi svojo drugačnost. Neko osnovno znanje je potrebno. Ne smemo se skrivati za drugačnostjo … V glasbi je pomembna forma, če ne, vlada kaos.

Se zato tako radi vračate v Srbijo, kjer ste tudi dobili prvo večjo priložnost za vstop na glasbeno pot ali pa vas nanjo veže še kaj drugega?

Moja starša sta iz Srbije in že kot deček sem tam preživljal veliko časa pri sorodnikih. Kasneje sem tam tudi velikokrat igral in reči moram, da je bila to zame velika čast in nekaj posebnega. Ker pa sem tudi drugače v življenju pravi “uživač” v pravem pomenu besede je Srbija pravi naslov zame! J

Imeli ste priložnost nastopiti tudi v New Orleansu, rojstnem mestu bluesa, je tam, v vrelišču, občutek drugačen? Vas je glasba, in posledično energija, prevzela drugače kot vas prevzame doma?

Glasba me prevzame vedno enako … če sem sam doma za klavirjem, v malem klubu v Sloveniji, na velikem odru v Afriki ali pa v New Orleansu. Ko zaprem oči, vedno igram z vso energijo, ne glede na to, koliko je ljudi, ki poslušajo. Moram pa priznati, da je bil moj nastop  v New Orleansu tudi moj prvi obisk v ZDA. Morda sem imel tudi prav zaradi tega nekoliko več treme zaradi spoštovanja, ki ga imam do njihove glasbe. Ko sem letos ponovno gostoval v New Orleansu, pa sem bil že popolnoma sproščen, tako kot običajno. Prvič je vedno malo bolj napeto, kajne?

Zadnji projekt se imenuje Uroš Perić & Friends: Dueti, na katerem je sodelovala cela paleta slovenskih in tujih izvajalcev. Je težko delati na plošči, kjer se zasedba menja iz pesmi v pesem?

Ni težko, je pa na vsak način časovno bolj zamudno in naporno. Če pogledamo vse moje plošče, ki sem jih doslej izdal, sem vedno menjal zasedbe, pa tudi glasbenike. Uroš Peric & friends je moj zadnji CD na slovenskem tržišču. Pred mesecem dni je namreč v Nemčiji izšel CD z naslovom This and that.

Je sploh še kdo, s katerim niste sodelovali pa si želite?

V svetovnem merilu seveda ogromno. Če pa se omejimo na področje Slovenije pa je takšnih ljudi res zelo malo. J

V soboto vas, po mnogih uspešnih koncertih, v Amfiteatru Avditorija Portorož čaka pravi spektakel. Pridružili se vam bodo Big band Krško in trije gostje, Alenka Godec, Lucienne in Oto Pestner. Kakšno je vzdušje le nekaj dni pred koncertom?

Odlično. Trenutno se sicer ukvarjam tudi s snemanjem novih skladb v studiu. Ko pa se bo približal vikend, sem prepričan, da bo vzdušje ta pravo. J Vesel sem tudi, da bom ponovno videl Ota, Alenko in Lucienne. Da bomo malo poklepetali in potožili o recesiji … hehehe …

Kaj želite pustiti v poslušalcih? Predvidevam, da najmanj tisto energijo, ki kar kipi iz vaše glasbe in človeka popelje v nek drug čas …

Da se sprostijo, da uživajo ob mojih melodijah, da “padejo noter” v mojo glasbo, kot mi glasbeniki temu rečemo. Skratka, da bi celotni večer nekaj premaknil v njih. Da bi vzbudil v njih neke občutke – da se spomnijo, morda svojih ljubezni, svoje mladosti – in pa seveda, da dobijo vsaj enkrat na koncertu kurjo polt …

Nina Novak

 

 

Povezani članki:

Značke: