Tridnevni praznik trub – Guča na Krasu 2012

Guča na Krasu 2012

Briščiki
13.-15. 7. 2012
20 € /brezplačno

Guča na Krasu, praktično lokalna različica srbskega zbora trubačev v pravi Guči, je za nami. Letos žal o festivalu ne moremo pisati v takšnih presežnikih kot lani, vseeno pa je ponudil tri dni solidne zabave in glasbe, ki bo za nekaj časa potešila našo željo po trubah. Glavna zvezda tokratne edicije je bila ameriška zasedba Gogol Bordello. Korenine njenih članov morda niso prav nič ameriške, zvok skupine pa vse bolj in bolj. Pred kako deset tisoč glavo množico je skupina postregla z ravno pravšnjo mero vsega živega, da je palilo. Od rock’n’rolla, prek punka in raggamuffina, duba, do šabanovskih vložkov, ki jim Eugene Hutz ni in nikoli ne bo zares kos. Eno od pesmi Šabana Bajramovića je na primer zapel kot uvod v njihovo uspešnico Start Wearing Purple, kar je bila kapitalna napaka. Hutz nima ravno glasu za kaj takega, kar se je poznalo predvsem v tem, da 95 odstotkov zbrane publike niti ni dojelo, da prepeva Bajramovića oziroma kaj sploh prepeva. Resnici na ljubo pa se velika večina zaradi tega ni prav nič belila glave, ampak toliko bolj navdušeno začela prepevati, ko je zaslišala prve takte vijolične pesmi. Vijolično so nekateri tudi občutili. Dobesedno, saj jih je pevec ob komadu velikodušno zalil s kapljico rujnega.  Sicer pa so v uri in pol uradnega in še pol ure ekstra programa Gogol Bordello zaigrali še komade kot so My companjera, Tribal Connection, Šlagerski Alkohol, Mala vida, Break the Spell … Družbenokritična, duhovita in pikra besedila je v novejših komadih  zamenjalo veliko lajajajev, opadididajev in ojojojev.  Takšno in drugačno vokalno šibkost pa je skupina dobro zakamuflirala z energičnim nastopom, veliko interakcije s publiko in odličnimi MC-jevskimi vložki ekvadorskega tolkalista Pedra Eraza. Večina ljudstva je bila tako dve uri kasneje zadovoljenega in potešenega.

Za bolj neumorne so poskrbele še DJ-ke Balkan Beat I kolektiva in Orkestar Elvisa Bajramovića. Ko je tudi slednji okoli druge ure zjutraj zapustil prizorišče, se je kakih sto in nekaj glasbe željnih entuziastov odločilo še za spontan tolkalsko-ploskajoče-poplesujoč jam session. O glasbenih presežkih vsekakor ne moremo poročati, energija in vnema sodelujočih pa vsekakor zasluži vse pohvale.

Drugi dan je žal prinesel hladen tuš. Pa ne dobesedno, kot so se bali organizatorji in zato odpovedali koncert Marka in Bobana Markovića. Zaradi strel tam nekje v daljavi in nevihte, ki naj bi se neusmiljeno približevala Briščikom, so se odločili, da koncert trubaških legend na glavnem odru odpovejo. Tresla se je gora, rodila se je miš. O nevihti ni bilo ne duga ne sluha. Markovićeva sta s svojimi trubači sicer nato pod streho velikega šotora zaigrala nekaj pesmi, česar marsikdo sploh opazil ni, spakirala kovčke in odšla lepšemu vremenu naproti. Mi pa v jok in na drevo. No ja, na rakijo in poslušat milansko zasedbo Nema problema, ki so ji, v strahu pred prej omenjenimi padavinami, prav tako pošteno oklestili minutažo na glavnem odru. Kljub očitnim italijanskim koreninam so fantje postregli z ultrasimpatičnim nastopom, ki ga je poleg poslušljivega zvoka odlikovala tudi zelo spontana in simpatična interakcija z občinstvom. Ta je bila zavoljo dejstva, da so nastopili obkroženi z gručo nadebudnih plesalcev veliko lažje izvedljiva kot bi bila na velikem odru.

Najbolj so se sicer tudi v soboto nagarali člani Orkestra Elvisa Bajramovića, ki so znova igrali in igrali in še malo igrali, medtem ko je ljudstvo plesalo in pelo in jim v žepe in trobente tlačilo evre. Za razliko od petkovega večera, ko je bilo med publiko veliko več Italijanov, ki ne vedo, da je najboljše zdravilo za utrujenega trubača poživilo v obliki evrov, srbski obiskovalci, ki jih je bilo v soboto občutno več, to dobro vedo.  Tako so Bajramovići tudi po triindvajsetkrat zaigrali iste trubaške evergreene, ljudje pa so se – razen tisth, ko so razočarani nad odpovedjo koncerta Markovićev odšli – veselili in v kapljah lastnega potu plesali do dveh zjutraj, ko so vsi skupaj trubače posremili do parkirišča.

Z malo upanja na zmago smo pričakovali zadnji večer, ko naj bi na velikem odru nastopila Esma Redžepova. Nedeljski pogled v nebo namreč ni obetal nič dobrega.  A kraška burja je odpihnila oblake in večer je bil v znamenju kraljice romske glasbe.  Ta je še enkrat dokazala, zakaj je kraljica. Kljub vetru in tehničnim težavam je koncert odpela brezihbno, s polno mero gracioznosti in velikim nasmeškom.  Spremljal jo je njen Balkan Brass Orkester,  zapela pa nam je tudi njena potencialna naslednica, ki so jo predstavili kar kot Esmo 2. Simpatična pevka morda še ni kraljica, ima pa vse nastavke za princeso.

Po koncertu smo slišali še živahen in plesen glasbeni izbor DJ Stonerja in Cocoduba in pa neumoren Orkestar Elvisa Bajramovića, ki je festival tudi zaključil obkrožen z zadnjimi plesalci s trohico energije. Na koncu smo se sicer vprašali, kam je izginil napovedani Orkestar Bojana Ristića, a se utrujeni od treh dneh rajanja odločili, da to zagonetko rešimo kdaj drugič.

Pod črto je festival znova postregel z obilico dobre zabave, ne more pa se kosati z lanskoletno izdajo. Koncertno je bil festival šibkejši, organizatorji so se letos odpovedali tudi brezplačnemu kampu.  Kljub pomankljivostim pa  je bila trubaška veselica na Krasu vredna obiska. Še vedno pa ostaja tudi obilico prostora za izboljšave, ki jih bomo vsekakor preverili prihodnje leto.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak

Povezani članki:

Značke: