ŠVIC 2012: Desetletnica presegla v vseh pogledih

ŠVIC 2012

Dolenja vas / Turistična kmetija Obolnar
20. – 21. 7. 2012 

Lanskoletne obljube organizatorjev o večjih glasbenih imenih, celodnevni zabavi ter ogromnem številu (politega) cvička so bile po pričakovanjih izpolnjene, saj se je pretekli konec tedna na praznovanju desetletnice dolenjskega festivala zbralo rekordno število švicarjev in švicark. Že ob samem začetku, ko so se vrata Študentskega vikenda inteligence in cvička ob drugi uri s precejšno zmedo odprla, je na s soncem obsijanem travniku kar mrgolelo veselo naravnane mladine in številni so se je rajši kot v do ceste segajočo vrsto, poskrili v prijeten hlad drevesnih senc ter si pričeli višati delež alkohola v krvi. Skratka prijetno poletno vzdušje v kombinaciji s pridihom evforije v ozračju je potrjevalo obilico prihajajočega veselja. Ko se je s šotori napolnil sleherni kotiček razširjenega šotorišča in je bil popoldanski program že krepko v teku, so se tudi na jasici pod odrom začeli sprva sede, nato pa v vedno bolj poskočnih položajih, nabirati prvi radovedneži. Komur študentske cene na samem prizorišču niso odgovarjale, se je zgolj pridružil zabavi, ki se je odvijala na bližnjih parkiriščih ter se tekom večera priključil razposajeni množici ob potoku Turistične kmetije Obolnar.

Prvi so z ogrevanjem prisotnih pričeli mladi rokerji Crossfire. Novomeščani so s hitrimi kitarskimi in bobnarskimi solažami močno prispevali h kopičenju energije. Njihovi nasledniki Vertum pa so s spevnim, a zaradi tega nič kaj manj močnim vokalom pevke prinesli svoj del k melodičnosti večera.  S priredbo pesmi You shook me all night long skupine AC/DC so poskrbeli za prvi, s prisotnimi vred odpeti komad večera. Nato so oder zasedli Parni Valjak Tribute, ki so ponovili uspešen koncert s ŠVICa 2011 ter izzvali nostalgično prepevanje hitov zagrebške skupine. Sve još miriše na nju, Zastave, Jesen u meni … sledijo glasni vzkliki, izrazi zadovoljstva ter bučen aplavz, fantje in dekle pa lahko zopet zadovoljno zapustijo oder. Med nastopi posameznih skupin so se iz zvočnikov glasno razlegale same znane melodije, zaradi njihovega nenehnega ponavljanja pa se mi je proti koncu dvodnevnega festivala par zimzelenih hitov konkretno zamerilo.

Množica je bila ravno prav ogreta in v pričakovanju vala nove energije, ki ga vedno s seboj prinesejo Elvis Jackson, se je večer bližal vrhuncu. Slednji so začeli z lahkotnejšim vzdušjem ska skladb svojega obsežnega repertoarja, ki se je kmalu spreobrnilo, ko so fantje pokazali svojo punk plat in razposajena telesa so se zlila v obsežni mosh pit. Da dogajanje ni bilo razgibano le pod, temveč tudi na samem odru, je kot po navadi poskrbel pevec David Kovšca aka Buda, ki je z nenehnim skakanjem in stojami prisotnim dajal dobrodošlo spodbudo. Po zraku je letelo vse od konfetov, politega piva pa do kosov oblačil in za zaključek še wc papir, ki ga je v slovo vrgel kar pevec sam.

Sledi zatemnitev odra, izza mešalne mize pa se zasliši umirjena različica hita Me gustas tu. Harmonije se postopoma prelijejo v Sve je lako kad si mlad in luči so kar naenkrat usmerjene na Prljavo kazalište, ki je že v štartni postavitvi za nadaljevanje glasbenega večera.  Udarni stari rokerji, ki ostajajo zvesti tradiciji, so preigrali vse svoje evergreen hite, občinstvo pa jim je zvesto sledilo. Ujete v plešoči trans so  Zagrebčani prisotne držali do zadnjega komada ter iz njih izžemali posamične krike refrenov.  Ne zovi, mama, doktora, Ruža Hrvatska, Ako tražiš nekoga … na nič niso pozabili. Ker se jim vzdušje pod odrom očitno ni zdelo dovolj razgreto, se je pevec odločil dodatno ogreti prisotne in pred zaigrano uspešnico Mi plešemo, najprej fante, nato pa vse nežnejše predstavnice, prepričal v enoglasno prepevanje” ŠVIC priredbe” izvornega besedila. Po prvem odhodu z odra se je zasedba ob zvoku glasnega skandiranja in bučnega aplavza nasmejana vrnila na oder ter zaigrala prislužen dodatek, nato pa iskreno zaželela kar se da zabavni preostanek žurerskega vikenda.

Ob spremljavi Malih bogov se je na odru kmalu zatem prikazala znana podoba moža s kitaro okoli vratu ter črnim klobukom poveznjenim na glavo. To seveda ni mogel biti nihče drug kot vsestranski glasbeni fenomen Vlado Kreslin, ki je od prve pa do zadnje minute nastopa vidno užival in nam predstavil presek svojega dolgoletnega ustvarjanja. Otvoril in zaključil je z izvedbo ponarodele skladbe Kuku, vmes pa kar nizal hite enega za drugim, kar je bilo za glasno kričečo gmoto teles očitno preveč, saj se je petje izpod odra vmes rahlo poleglo. A ne za dolgo; zvesti oboževalci so si kmalu opomogli glasilke in že pri Tisoč let je izpod odra glasno zadonelo. ŠVICu je z dna srca zaželel vse najboljše ter s toplino svojega glasu marsikomu pričaral nepozabne spomine. Gospod s črno kitaro se je po svojem prvem odhodu pustil ponovno priklicati na oder, ob samostojni vrnitvi le s kitaro in orglicami pa je poskrbel za glasne vzklike navdušenja. Ob pojenjajoči melodiji pesmi Še je čas je tako v stilu dokončno zapustil prizorišče in Zablujeni generaciji, ki je sledila, pustil nehvaležno mesto skupine, ki mora nastopiti tik po odlično izpeljanemu koncertu.  Četverici fantov, ki ima za sabo zavidljiv spisek koncertnih odrov, na katerih so zažigali, to ni predstavljalo nepremostljive ovire, saj so s hitrimi ritmi in glasnimi vokali vneli vsakogar, ki je imel zadosti energije, da je pod odrom vztrajal do samega konca petkovega večernega programa.  Predstavili so bolj ali manj enak izbor skladb kot prejšnje leto, a tudi tega fantom ni za zameriti, saj jih vedno znova odigrajo nabite z energijo, ki se razlije med glasno pojoče poslušalce.

Po dramatičnem odhodu zadnje nastopajoče skupine prvega dne dogajanju še kar ni bilo videti konca. Glasba se je po prizorišču razlegala nadaljnjo uro in tisti najbolj vztrajni so do četrte ure poplesavali na izpraznjenem travniku pred odrom ter nato tudi sami popadali po svojih ali tujih šotorih.

V sobotno jutro so me ob zvokih trobil in tolkal godcev iz Velenja prebudili nežni sončni žarki, ki so se kljub svoji sprva obetavni podobi tekom dneva prelevili v težke dežne kaplje, ki so kruto obračunavale s slabo postavljenimi prenočišči. Izvedene so bile številne reševalne akcije, a slej kot prej smo dojeli brezpredmetnost brezglavega iskanja zatočišča ter raje poiskali dežne pelerine, ki so nam jih kot začasno rešitev ponudili organizatorji ter se prepustili dogajanju, ki je bilo že krepko v teku. Tradicionalni Slip’n’slide, Body Zorbing, tečaji trebušnih plesov, slase in hip hopa … skratka za vsakega se je našlo nekaj. Kljub slabemu vremenu, ki je travnate površine počasi, a vztrajno spreminjal v blatno kopel, se nadobudni mladež ni in ni predal in do večera jim je s skupnimi močmi uspelo pregnati temne oblake.

Sobotni večerni program so otvorili 500 m in hladno ozračje pričeli segrevati z energičnimi priredbami ter avtorskimi rock’n’roll melodijami. Malo bolj na hard, s posameznimi malodane nujnimi spevnejšimi instrumentalnimi predahi, so svoje ustvarjalne presežke predstavili mladi fantje s slovenske obale, ki svoje glasbeno eksperimentiranje izvajajo združeni v skupino Sin Story. Tehnično izpiljena četverica je letos že tretjič zaigrala na največjem dolenjskem festivalu in se ponovno lahko pohvalila s hitro ritem sekcijo ter kitarskimi distorzijami. K rock naravnemu večeru pa so prispevali tudi CoverLover, ki so uspešno sestavili pravšnje zaporedje priredb, jim vdahnili novo življenje, se ob njihovem nažiganju na odru zabavali ter docela ogreli množico, ki se je do pričetka prvega velikega imena večera že primerno razvedrila.

Mesto prvega headlinerja so si prislužili Niet, ki so si poleg več kot dvajsetletne koncertne kilometrine nabrali zavidljivo število zapriseženih privržencev, ki bi po vsej verjetnosti znali v celoti zrecitirati njihova besedila, pa čeprav bi jih zbudili sredi noči. Blatne površine tik pred odrom niso ustavile nikogar (le kakšno obuvalo je slej kot prej podleglo močni sili blata ter bilo iztrgano s podplatov nesrečnih posameznikov in posameznic) in že ob samem začetku se je razvnel mosh, ki mu ni bilo videti konca. Ljubljanski punk rockerji so po neuspešnem skoku vokalista Boruta Marolta z odra postopoma izzveneli in prisotne pustili povsem izžete.

Pravo dobrodošlico je nato prejel kvintet Mi2 in prisotnim po pričakovanjih postregel z obilico svežine, ki je pripomogla h nadaljevanju samega večera ter preprečila posameznikom, ki so se že konkretno majali, da bi bili primorani predčasno zaključiti večerno zabavo. Mislim, da ni potrebno posebej omenjati, da je pri njihovem nastopu za najglasnejše petje in množično skakanje poskrbel prav hit Pojdi z menoj v toplice nato pa sledijo dolgotrajne priprave na nastop skupine, ki je niti v največjem nalivu ne bi zamudila. Sledila je namreč Dubioza Kolektiv, njihov prihod pa je napovedal uvodni intro z njihove zadnje studijske plošče Wild Wild East. Fantje vedno znova presenečajo, saj me kljub smešno velikemu številu v živo videnih koncertov vedno znova navdušijo, pustijo brez besed ter vame zasadijo zadovoljstvo, ki že grozljivo meji na evforično obsesijo. Hite so nizali enega za drugim in številnim je po parih zaporedno odpetih himnah balkanske fuzije reggae, dub ter etno melodij pojenjala sapa. Nihče se ni dal motiti občasnim kapljam, ki so grozeče padale na že tako razmočena tla, le nerazumevanje pomena nikalnic in odklonilnih povedi posameznih preveč vinjenih mladcev je uničevalo čarobnost  atmosfere, a takšno in drugačno vsiljivost je vredno pretrpeti za tako doživet koncert, kot ga znajo izpeljati rumeno črni pionirji neopredeljive, eksperimentalne glasbene zvrsti. Da se Dubioza zna zabavati tudi izven varnega zavetja odra, obkroženega z varnostniki,  so pokazali najbolj vztrajni člani, ki so z obiskovalci nadaljevali ponočevanje do ranih jutranjih ur. Med prijetnim klepetanjem v zaodrju mi je kitarist Armin Bušatlić celo prišepnil obete o jesenski ponovitvi obiska slovenske prestolnice, za katere srčno upam, da se bodo realizirali. Skupina, ki je nedvomno pripomogla k rekordni prodaji letošnjih festivalskih vstopnic, je po mnenju prisotnih prekmalu zapustila oder, pa čeprav so odigrali prelet samih hitov svojega dolgoletnega ustvarjanja. Ob vrnitvi pred nasmejane obraze jih je tako pospremilo glasno vzklikanje, za poslastico pa so nam ponudili še Blam blam z vražjim solo vložkom saxofonista Ševaraca, ki je izkoristil zadnje minute namenjene osmerici.

Po  dokončni zapustitvi bojne pozicije so na rahlo okrnjeno množico na razmočeni jasi naleteli zadnji bend letošnjega desetega študentskega festivala Zaklonišče prepeva. Kljub redukciji prisotnih je preostala zabave željna mladina poskrbela, da so tudi poslednji nastopajoči naleteli na soliden odziv. Skupaj s še stoječim preostankom poslušajočih so tako odpeli revolucionarno naravnana besedila, po katerih so slovenski rokerji pravzaprav postali znani (Računajte na nas, Hasan iz Azila, Sellam alejkum) ter za nameček že skoraj ponarodelo Bandiero Rosso.

Kot prejšnji večer, je tudi sobotni DJ program trajal, vse dokler se ni začelo daniti in ko so popadali še najbolj vztrajni, se je tudi deseti Študentski vikend inteligence in cvička uradno zaključil. Sedaj lahko le nestrpno pričakujemo enajsto praznovanje ter se sprašujemo ali bo organizatorjem ponovno uspel tako velik presežek kot letošnje leto.

 

Tekst: Petra Vadas
Foto: Jernej Kokol / ŠVIC festival


 

Povezani članki:

Značke: